Jedro

Vrtina na zemljišču je objekt, ki je namenjen črpanju vode in zato takšno zemljišče predstavlja zazidano stavbno zemljišče. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da to pomeni, da gre le za začasen objekt. Vprašanje, ali gre za zazidano stavbno zemljišče ali ne, namreč ni odvisno od trdnosti ali možnosti odstranitve takšnega objekta, nenazadnje kot stavbno zemljišče, ki predstavlja oviro za vračanje v naravi štejejo tudi parki, igrišča, parkirišča, zelenice, rekreacijske površine in podobno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno izpodbijano delno odločbo je bilo odločeno, da se upravičencu A.A. vrne podržavljena nepremičnina del parc. št. 508/2 k.o. … (del parc. št. 1041/1 k.o. …) in sicer začasna novonastala parc. št. 1041/8 – pašnik v izmeri 554 m2 k.o. … v obliki odškodnine, to je v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 309,95 DEM (1. točka izreka). Zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. je dolžna te obveznosti izročiti skrbnici za posebni primer B.B. v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). Upravičencu A.A. se vrneta v last in posest nepremičnini začasna novonastala parc. št. 1041/5 – pašnik v izmeri 1132 m2 k. o. … do celote in začasna novonastala parc. št. 1041/7 – pašnik v izmeri 75 m2 k.o. … do celote (3. točka izreka), zavezanka Mestna občina Maribor pa je dolžna izročiti vrnjeni nepremičnini začasni skrbnici za poseben primer po pravnomočnosti te odločbe (4. točka izreka), takrat pa se tudi izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti (5. točka izreka). Za začasno skrbnico se postavi B.B. (6. točka izreka). Zahteva za dodelitev nadomestne nepremičnine za del parc. št. 1041/1 – pašnik v izmeri 1761 m2 k. o. … se zavrne (7. točka izreka). Zahteva za vračilo v naravi za del nepremičnine parc. št. 1041/1 k.o. …, ki predstavlja vrtino za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti – vrtina MB1 ter njej pripadajoče funkcionalno zemljišče, sedaj začasna parc. št. 1041/8 k.o. …, se zavrne (8. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da sta po pokojnem A.A. tožnici v zakonitem roku vložili zahtevo za denacionalizacijo. Pravni temelj podržavljenja je sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, št. VII K 26/49-20 z dne 14. 1. 1949 v zvezi z sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Kž 51/49-3 z dne 5. 2. 1949, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja A.A. in C.C. A.A. je bilo premoženje, vpisano pri vl. št. … in … k.o. …, podržavljeno s sklepom Okrajnega sodišča Maribor – Mesto, št. IV J 180/49-12 z dne 12. 5. 1949, ki je bil izdan na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Pravni temelj pravice do vrnitve je podan v 21. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Predmet te delne odločbe je del podržavljene parc. št. 508/2 – gozd v izmeri 1761 m2, vl. št. … k.o. …, ki v današnjem stanju predstavlja del parc. št. 1041/1 – pašnik k.o. …. Upravni organ je z namenom ugotovitve, kolikšen del parc. št. 1041/1 k.o. … na površini 1761 m2 je mogoče vrniti v naravi in kolikšen del te parcele predstavlja funkcionalno zemljišče k vrtini za črpanje termalne vode – vrtina MB1, katerega vračilo v naravi ni mogoče glede na določilo drugega odstavka 32. člena ZDen, saj gre za trajni objekt, ki ni v lasti upravičenca, odredil dokazovanje z izvedencem geodetske stroke. Iz mnenja izvedenca D.D. z dne 26. 11. 2011 izhaja, da so iz zemljišča s parc. št. 104/1 k.o. … nastale tri nove predlagane začasne parcele in sicer: začasna parc. št. 1041/5 – pašnik v izmeri 1132 m2, začasna parcela 1041/7 – pašnik v izmeri 75 m2 in začasna parcela 1041/8 – pašnik v izmeri 554 m2. Nova nastala začasna parc. 1041/8 k.o. … predstavlja funkcionalno površino k vrtini, katere vračilo v naravi ni mogoče. Na nepremičnini se namreč nahajajo vrtine za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti, s katerimi upravlja družba E. d.d. Ker gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem se nahaja objekt, ki ni v lasti upravičenca, obstajajo za ta del zemljišča ovire za vračilo v naravi na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. V naravi pa je mogoče vrniti novonastali začasni parceli št. 1041/5 in 1041/7, obe k.o. …, za vračilo katerih je zavezana stranka Mestna občina Maribor. Po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije je vrednost začasne parc. 1041/8 ob podržavljenju 309,95 DEM.

Tožeča stranka je v postopku nasprotovala temu, da bi za zemljišče s parc. št. 1041/8 prejela odškodnino in je tudi glede tega dela zemljišča zahtevala vrnitev v naravi. Upravni organ je v izpodbijani odločbi pojasnil, da so podane ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen iz prej navedenih razlogov. Na tej podlagi ima upravni organ vso podlago za postopanje in izpeljavo postopka parcelacije za izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke v skladu s Strokovnim navodilom in usmeritvami upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. Vrtina s pripadajočimi objekti se nahaja le na podržavljenem delu nepremičnine A.A. in se z odločanjem o tem delu nepremičnine ne posega v pravice in pravne koristi tretjih oseb, drugih solastnikov parc. 1041/1 k.o. …, katerih postopki denacionalizacije so že pravnomočno končani. Postopek denacionalizacije v zadevi Y. se je izvedel za podržavljeno parc. št. 509/2 k.o. …, postopek denacionalizacije v zadevi X. pa za parc. št. 510/2 k.o. …. Njim podržavljeno premoženje se je torej nahajalo v drugih delih današnje parc. št. 1041/1 in s konkretno zadevo nima zveze. So pa bile tudi te stranke pravilno povabljene v postopek izvedbe parcelacije, v katerem so lahko izrazile svoje strinjanje ali pa ne, v postopku denacionalizacije pa njihove izjave ne bi imele nobenega vpliva na odločitev, ker vrtina s pripadajočimi objekti ne posega na njihov podržavljeni del zemljišča. Postopek parcelacije se predvidi z izvidom in mnenjem izvedenca, ne izvede pa se v naravi. Meje niso dokončne, saj geodetska uprava določi začasne parcelne številke, ki ostanejo rezervirane do pravnomočnosti izdane denacionalizacijske odločbe.

Glede temelja podržavljenja, kateremu je tožeča stranka prav tako ugovarjala v postopku, pa upravni organ pojasnjuje, da je bila izrečena zaplemba premoženja A.A. in C.C. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. VII K 26/49-20 z dne 14. 1. 1949 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Kž 51/49-3 z dne 5. 2. 1949. Iz samih sodb ne izhaja, da se je zaplemba izvršila na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Dejstvo pa je, da je kot posledica izrečenih sodb A.A., premoženje, vpisano pri vl. št. … in … k.o. …, podržavljeno s sklepom Okrajnega sodišča Maribor – Mesto, št. IV J 180/49-12 z dne 12. 5. 1949, ki je temelj odvzema in je ta sklep pri navedenih vložkih tudi vpisan v historičnih zemljiškoknjižnih izpiskih. Iz sklepa prav tako ne izhaja, da je podlaga za podržavljanje Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, pač pa je iz točke a citiranega sklepa razvidno, da so nepremičnine vpisane pri vl. št. … in … k.o. Zrkovci prešle v last splošnega ljudskega premoženja v smislu člena 1 točke 3 Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb z dne 31. 7. 1946 na temelju navedene sodbe.

Upravni organ ugotavlja, da je za del zemljišča s parc. št. 1041/1 k.o. …, na katerem je vrtina za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti ter pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, podana ovira za vračilo v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen, saj gre za trajni objekt, ki ni v lasti upravičenca. Dejstvo je, da se vrtina za črpanje termalne vode s pripadajočimi objekti nahaja na podržavljenem delu zemljišča A.A. s parc. št. 508/2 k.o. … in se danes nahaja na parc. št. 1041/1 k.o. …. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je Mestna občina Maribor lastnik v deležu 1761/4631 te nepremičnine, torej na podržavljenem zemljišču upravičenca in s tem zavezanka za vračilo v naravi na tej površini, razen za del, na katerem se nahaja vrtina s pripadajočimi objekti, za katerega je zavezana stranka za vračilo SOD d.d. Glede pripomb v zvezi s pridobljenimi dovoljenji stranskega intervenienta E. d.d. pa so bile predložene odločbe o dovolitvi priglašenih del Občine Maribor, Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze, št. 351-01-210/94-1010/12 z dne 10. 3. 1994 za postavitev tipskih kontejnerjev in potrdilo Občine Maribor, Občinskega komiteja za gradbene komunalne zadeve Maribor – Pobrežje, št. 351-6-90/GS z dne 22. 6. 1990 o priglašenih tekočih vzdrževanih delih – raziskovalno kaptažno hidrogeološko vrtanje za potrebe raziskav termalne vode. Listini predstavljata dokazilo o pravici poseganja z deli (vrtanje, raziskave) na predmetnem zemljišču, dela pa so bila priglašena že v letu 1990. Tožnici sta se zoper navedeno prvostopno odločbo pritožili, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z odločbo št. 490-53/2012/4 z dne 24. 5. 2013 njuno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je bilo premoženje na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. IV J 180/49-12 z dne 12. 5. 1949 zaplenjeno zaradi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. VI K 26/49-20 z dne 14. 1. 1949 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. Kž 51/49-3 z dne 5. 2. 1949. Z obema kazenskima sodbama je bila izrečena zaplemba celotnega premoženja A.A. in C.C. Na podlagi sklepa z dne 12. 1. 1949 je premoženje prešlo v last splošnega ljudskega premoženja v smislu 3. točke 1. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb z dne 31. 7. 1946, ki je določala, da preide v last FLRJ in postane splošno ljudsko premoženje vse premoženje vojnih zločincev in njihovih pomagačev ter vseh oseb, katerim je s sodbo civilnega ali vojaškega sodišča odvzeto premoženje korist države. Iz obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 14. 1. 1949 izrecno izhaja, da je sodišče izreklo zaplembo vsega premoženja v smislu 66. člena Kazenskega zakona in ne Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, kot to navajata tožnici. Drugostopni organ tako ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil pravno podlagi za podržavljanje parc. št. 508/2 k.o. ….

Drugostopni organ na podlagi izvedeniškega dela izvedenke F.F. ugotavlja, da je na parc. št. 1041/1 k.o. … vrtina termalne vode MB1 Brezje, ki v naravi predstavlja površino pomožnega objekta (kontejnerja) s platojem. Na jugozahodnem delu parcele je vrtina termalne vode, ki je v gradbenem smislu betonska ploščad s površino 6 x 7 metrov, na katero je zaradi zaščite vrtine nameščen pomični montažni objekt kontejner s tlorisom 3 x 4,80 metra in višino 2,70 metra. Ob vrtini je električni priključek iz obstoječe elektro omarice, ki je izvedena kot prosto stoječa in se nahaja 7 metrov zahodno od betonskega platoja. Glede ugovora tožnic, za kateri je sporno ali navedena gradnja predstavlja trajni objekt, drugostopni organ ugotavlja, da vrtina termalne vode s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem predstavlja zazidano stavbno zemljišče. Da je vrtina objekt, izhaja tudi iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki v 4.e točki 11. člena med nezahtevne objekte uvršča tudi pomožne objekte vodne infrastrukture, ki so namenjeni spremljanju stanja voda z eno ali več vrtinami, vodnjaki ali ponikovalniki in kontejnerjem do bruto površine 20 m2. Uredba uvršča med pomožne objekte, ki so enostavni objekti v 11. točki 14. člena tudi vrtine ali vodnjake, potrebne za raziskave. Iz navedenih določb Uredbe izhaja, da je predmetna vrtina nesporno objekt, ne glede na to, da ni izrecno navedena tudi vrtina termalne vode, ki se razlikuje od drugih vrtin le po vrsti vode v vrtinah. Uredba v 17. členu določa tudi začasne objekte in je tako tudi na osnovi tega mogoče ugotoviti, da vrtina termalne vode ni začasni objekt. Drugostopni organ tako zavrača pritožbeno trditev, da vrtina z obstoječo infrastrukturo ne predstavlja trajnega objekta.

Ker je del parcele št. 1041/1 k.o. … pozidan s trajnim objektom, je za ta del zemljišča, torej za novonastalo začasno parc. št. 1041/8 k.o. … - pašnik v izmeri 554 m2, podana ovira za vrnitev v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen. Ker je to zemljišče pozidano v času vračanja, so za ta postopek brezpredmetne pritožbene navedbe vezane na ugotavljanje ali je bil objekt postavljen z ustreznimi dovoljenji po gradbenih prepisih ali ne. Glede na to je brezpredmetna tudi okoliščina ali je organ prve stopnje tožnicama predložil v izjasnitev s strani E. d.d. predloženo odločbo o dovolitvi priglašenih del in potrdilo o priglasitvi raziskovalno kaptažno hidrogeološkega vrtanja za potrebe raziskav termalne vode z dne 22. 6. 1990. Enako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe vezane na čas nastanka ovire za vračilo v naravi za novo nastalo parc. št. 1041/8 k.o. …, saj je glede na to, da je ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen podana v času vračanja, brezpredmetno, ali je objekt nastal pred uveljavitvijo ZDen, ali pa po njem, saj ta parcela ne v prvem ne v drugem primeru ne more biti vrnjena v naravi. Prav tako je nepomembna za odločitev tudi navedba, da stranki intervenient nima vodnega dovoljenja za izkoriščanje termalne vode. V postopku denacionalizacije se ne presoja legalnost izkoriščanja naravnih virov, ampak je to predmet urejanja v drugih postopkih.

Glede pritožbenega ugovora, da parcelacija parc. št. 1041/1 k.o. … ni mogoča, ker parcela ni v lasti le Mestne občine Maribor temveč tudi drugih fizičnih oseb, solastniški delež na parceli pa je bil dan fizičnim osebam z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Maribor, št. 321-202/92-127 (8005) z dne 13. 3. 2007 v denacionalizacijski zadevi X. in Y., pritožbeni organ ugotavlja, da so s parcelacijo razen zgoraj navedenih treh začasnih parcel nastala tudi začasna parc. št. 1041/6 k.o. …, ki ni bila podržavljena A.A. in zato v naravi predstavlja solastniške deleže ostalih solastnikov – fizičnih oseb. Predmet izpodbijane odločbe pa so le tri parcele nastale iz tistega dela parcele št. 1041/1 k.o. …, ki je tako po legi kot po izmeri nastal iz upravičencu A.A. podržavljene parcele. Začasna parc. št. 1041/6 k.o. … ni predmet izpodbijane prvostopne odločbe. Glede začasne parc. 1041/6 k.o. …, ki bo torej po pravnomočnosti izpodbijane odločbe ostala v solasti drugih solastnikov pa pritožbeni organ ugotavlja, da ostali solastniki ne bodo v ničemer oškodovani, saj se z izpodbijano odločbo v del sedanje parc. št. 1041/1 k.o. … vrnjene z dopolnilno odločbo št. 321-202/92-127 (8005) z dne 13. 3. 2007 ne posega. Na tak način se tudi popravi napaka organa prve stopnje v tej dopolnilni odločbi, ko je bila nepravilno vrnjena solastninska pravica tudi na objektu - vrtini, ki pa leži na delu zemljišča, ki ni bil podržavljen upravičencem v tem postopku, torej v postopku X. in Y. Glede na to, da je navedena dopolnilna odločba z dne 13. 3. 2007 že pravnomočna, bi jo bilo mogoče spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi, kar pa ni mogoče, saj je potekel že tudi absolutni rok tako za obnovo postopka kot za uvedbo postopka po nadzorstveni pravici v primeru očitne kršitve materialnega predpisa. Dopolnilna odločba z dne 13. 3. 2007, s katero je bil nepravilno vrnjen solastniški delež na parc. št. 1041/6 k.o. …, ker ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja trajnega objekta in sicer vrtilne termalne vode, pa ne more biti razlog za to, da bi organ prve stopnje nezakonito odločil v predmetnem postopku denacionalizacije.

Tožeča stranka se v svoji tožbi ne strinja s tistim delom izpodbijane odločbe, s katerim je bilo odločeno, da se začasna novonastala parc. št. 1041/8 – pašnik ne vrne v naravi, ampak v obliki odškodnine, to je v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d.. Tožeča stranka navaja, da je bila nepravilno izvedena parcelacija parc. št. 1041/1 k.o. …, ker ta ni možna brez soglasja solastnikov, saj parcela ni v izključni lasti Mestne občine Maribor. Ta parcela ima tudi privatne solastnike Y. in X., zato parcelacija brez njihovega soglasja ni možna. Po mnenju tožeče stranke je tako kršena ustavna pravica teh oseb do lastnine iz 33. in 67. člena Ustave RS, kršena pa so tudi solastniška upravičenja po SPZ v členih 65. do 71. Ker parcelacija ni mogoča tudi ni mogoče ustanoviti treh novih parcel in torej tudi ni mogoče izločiti funkcionalnega zemljišča vrtine kot posamezne parcele. Prav tako gre v primeru parcelacije za razpolaganje z nepremičnino, ki je po 88. členu ZDen nično. Tožeča stranka se tudi ne strinja z razlogi drugostopne odločbe, da je s parcelacijo odpravljena napaka organa prve stopnje, ki je z dopolnilno odločbo z dne 13. 3. 2007 nepravilno vrnil solastninsko pravico na vrtini upravičencem v denacionalizacijskem postopku 321-202/92-127 X. in Y. Tožeča stranka v nadaljevanju zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ki se kaže v tem, da je bil poseg izdelave vrtine izveden po uveljavitvi ZDen. Po mnenju tožeče stranke ni nepomembno, kdaj je ovira za vračilo nepremičnine v naravi nastala, saj je to v nasprotju z določilom 88. člena ZDen, po katerem so vsa razpolaganja z nepremičnino po uveljavitvi ZDen nična. Po mnenju tožeče stranke listina o domnevni priglasitvi del iz leta 1990 ne dokazuje na upravičenja stranskega intervenienta E., enako velja za odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 10. 3. 1994. Tožnicama ni bila dana možnost, da bi se do teh okoliščin opredelili, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Razen tega bi moral imeti stranski intervenient, če bi šlo za izgradnjo objekta, gradbeno dovoljenje izdano pred uveljavitvijo ZDen. Odločba o dovolitvi priglašenih del z dne 3. 10. 1994 pa je datirana ne samo po uveljavitvi ZDen, ampak celo po vložitvi zahteve za denacionalizacijo.

Tožeča stranka se prav tako ne strinja z ugotovitvijo, da vrtina in pripadajoče funkcionalno zemljišče predstavljata zazidano stavbno zemljišče. V primeru zazidanega stavbnega zemljišča mora namreč obstajati objekt. Če bi pri vrtini šlo za tak objekt, bi bilo potrebno pridobiti gradbeno, vodno oziroma rudarsko dovoljenje v skladu s takrat veljavnimi predpisi. V kolikor upravni organ vrtino šteje za objekt, je ta zgrajen nelegalno, zaradi česar njen graditelj v postopku denacionalizacije ne more uživati pravnega varstva. Razen tega gre v konkretnem primeru le za kontejner in črpalke, kar je vse možno odstraniti. Tožeča stranka meni, da je bila v drugostopni odločbi tudi nepravilno uporabljena Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, objavljena v Uradnem listu RS, št. 37/2008, ki je veljala od 15. 5. 2008 do 9. 3. 2013 in torej ni več veljala v času izdaje izpodbijane odločbe. Retroaktivna uporaba predpisov ni dopustna.

Tožeča stranka pa zatrjuje še, da gre v tej zadevi tudi za kršitev pravice do enakega pravnega varstva. V zadevi X. in Y. bila denacionalizacijskim upravičencem že v letu 1998 in 2007 vrnjena solastninska deleža na parc. št. 1041/1 k.o. …. Če bi držale navedbe, da naj bi vrtina predstavljala trajni objekt, je bil denacionalizacijskim upravičencem v teh dveh zadevah vrnjen tudi solastninski delež na takšnem trajnem objektu. V teh postopkih torej obstoj trajnega objekta ni bil ovira za vračilo solastninskega deleža na prac. št. 1041/1, kar je povsem logično, saj na tej parceli takšnega objekta tudi ni. Tožeča stranka tako zatrjuje kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, kršitve določil o prepovedi diskriminacije v 14. členu in 1. členu Protokola št. 12 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter kršitve določil 1. člena prvega Protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah kot tudi v zvezi z njim prvega odstavka 6. člena 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se skladno s sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice uporabljajo za vse postopke, kjer se uveljavljajo premoženjskopravni zahtevki. Razen tega pa se tožeča stranka tudi ne strinja z navedenim pravnim temeljem nacionalizacije, saj zatrjuje, da sta bili kazenski sodbi izdani na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je neutemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Predmet tega upravnega spora je zgoraj navedena delna odločba, za stranke pa je sporen tisti del, v katerem je bila zavrnjena vrnitev v naravi parc. št. 1041/8 k.o. …. Vrnitev v naravi je bila zavrnjena na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen, ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

Sodišče ugotavlja, da so neutemeljene tožbene navedbe, kolikor se nanašajo na s parcelacijo storjene zatrjevane posege v pravice drugih denacionalizacijskih upravičencev v zadevah X. in Y. Tožeča stranka lahko s tožbo v upravnem sporu uveljavlja le poseg v svoj pravni položaj, ne more pa uveljavljati nepravilnosti, ki bi naj bile storjene drugim upravičencem oziroma solastnikom. Ne glede na to, pa sodišče dodaja, da je bil postopek parcelacije v postopku izveden pravilno in da je upravni organ tudi pravilno ugotavljal funkcionalno zemljišče k na zemljišču stoječemu objektu - vrtini. Takšno postopanje pa je bilo tudi v interesu tožeče stranke, ki se očitno zavzema za vrnitev v naravi. Kolikor parcelacija namreč ne bi bila mogoča, sploh ne bi bila mogoča vrnitev v naravi, za kar se tožeča stranka očitno zavzema.

Glede uporabe drugega odstavka 32. člena ZDen je po ustaljeni upravnosodni praksi pomembno zgolj to, ali v času vračanja zemljišča gre za dejansko zazidano zemljišče. Pri tem je nebistveno ali je investitor že zgrajenega objekta za gradnjo pridobil vsa ustrezna dovoljenja in ali je gradnja nastala pred uveljavitvijo ZDen ali potem. Z določbo drugega odstavka 32. člena ZDen je uveljavljena izključitev vračanja zazidanih stavbnih zemljišč v naravi, ker bi se v nasprotnem primeru poseglo v pravno razmerje, ki zadeva objekt na zemljišču, ob tem ko ta ni v lasti upravičenca, pri čemer po stališčih sodne prakse ni pravno pomembno ali je bil objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne ter kdaj po podržavljenju je bil zgrajen. Pri tem tudi ne gre za nedopustno razpolaganje po 88. členu ZDen. Ta določa, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli ali enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s tem, pa so nični. Vendar pa se določbe 88. člena ZDen ne nanašajo na nepremičnine, ki jih ni mogoče vrnitvi v naravi. Pri izdaji odločbe se upoštevajo ovire za vračanje, obstoječe v času vračanja, torej v času odločanja upravnega organa, četudi ovira za vrnitev nastane po uveljavitvi ZDen ali celo po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, a pred odločanjem pristojnega organa. (Glede navedene upravnosodne prakse glej odločitve Upravnega sodišča RS, št. III 40/2012 z dne 17. 12. 2012, št. I U 1053/2009 z dne 10. 5. 2011, št. I U 818/2012 z dne 18. 10. 2012, Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 144/2012 z dne 24. 10. 2002.) Po obrazloženem se pokaže kot neutemeljen tožbeni očitek, da je storjena absolutna kršitev določb postopka, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o odločbi o dovolitvi priglašenih del Občine Maribor, Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze, št. 351-01-210/94-1010/12 z dne 10. 3. 1994 in potrdilu Občine Maribor, Občinskega komiteja za gradbene komunalne zadeve Maribor – Pobrežje, št. 351-6-90/GS z dne 22. 6. 1990 o priglašenih tekočih vzdrževanih delih, saj na odločitev ne vpliva ali so za gradnjo pridobljena ustrezna upravna dovoljenja.

Kar pa zadeva vprašanje ali zemljišče, na katerem je vrtina za črpanje termalne vode, pomeni zazidano stavbno zemljišče, sodišče temu odgovarja pritrdilno. Vrtina na zemljišču je objekt, ki je namenjen črpanju vode in zato takšno zemljišče predstavlja zazidano stavbno zemljišče. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da to pomeni, da gre le za začasen objekt. Vprašanje ali gre za zazidano stavbno zemljišče ali ne, namreč ni odvisno od trdnosti ali možnosti odstranitve takšnega objekta, nenazadnje kot stavbno zemljišče, ki predstavlja oviro za vračanje v naravi štejejo tudi parki, igrišča, parkirišča, zelenice, rekreacijske površine in podobno.

Kar pa zadeva sklicevanje drugostopne odločbe na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, s katero je skušal drugostopni organ še dodatno utemeljiti svoje stališče, da vrtina predstavlja trajni objekt, ki predstavlja oviro za vračanje po drugem odstavku 32. člena ZDen, pa sodišče pojasnjuje, da ta Uredba res ni veljala v času uveljavitve ZDen, glede na to, da po zgoraj navedenem stališču sodne prakse ni pomembno, kdaj je zgradba nastala, pa to za odločitev niti ni pomembno. Bistveno je, kakšno je stanje v času vračanja, to je v času izdaje prvostopne odločbe z dne 9. 5. 2012, takrat, pa je bila predmetna Uredba v veljavi. Ne glede na to pa je po presoji sodišča za odločitev bistveno, da v predmetni zadevi vrtina predstavlja zazidano stavbno zemljišče, pri tem pa sklicevanje na navedeno Uredbo pomeni le dodaten argument v prid temu zaključku.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor v zvezi s pravno podlago podržavljenja predmetne nepremičnine, na kar je tožeči stranki odgovoril že drugostopni organ v svoji odločbi, zato sodišče v izogib ponavljanju povzema njegovo obrazložitev.

Glede tožbene trditve, da s predmetno odločbo ni mogoče odpraviti napak, storjenih v zadevi št. 321-202/92-127 (8005) upravičencev X. in Y., pa sodišče dodaja, da se s tem strinja, vendar pa odločitev v navedeni zadevi ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato se sodišče vanjo ne more spuščati. Kolikor pa je bila v tej zadevi sprejeta napačna odločitev, pa tudi to ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi, kjer je bila odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, zato tožeča stranka tudi z zatrjevanjem, da je bilo s tem poseženo v njeno pravico do enakega pravnega varstva, ne more biti uspešna.

Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.