Jedro

Za izdajo potrdila je relevantno, da je objekt tak, kot je bil pred 31. 12. 1967, tj. da kasenje na njem niso bila opravljena dela, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje in da ima bistveno enako namembnost kot pred 31. 12. 1967. Zato je toženka utemeljeno ugotavljala ta dejstva. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev v celoti nosi predlagatelj postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe – domneve, da ima objekt – večstanovanjska stavba, stavba št. 850, ki stoji na zemljišču parc. št. 283/6, k.o. ..., gradbeno in uporabno dovoljenje po zakonu, ter odločil, da stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je štel, da v postopku ni bilo dokazano, da je bila predmetna stavba že na dan 31. 12. 1967 večstanovanjska oziroma takšna, kot je danes in da od 31. 12. 1967 na objektu ni bilo gradbenih posegov, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na to niso izpolnjeni pogoji po 1. točki prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), kar pomeni, da pogoji za izdajo odločbe po 118. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) niso podani in je bilo zato treba tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe – domneve izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za predmetni objekt zavrniti.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da tekom let izvedene notranje spremembe na objektu, za katere ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ne pomenijo, da se je z njihovo izvedbo spremenil objekt, saj se zunanji gabariti objekta niso spremenili. Meni, da so izpolnjeni pogoji po 118. členu GZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Stavba je bila zgrajena pred 31. 12. 1967, na njej pa niso bili izvedeni gradbeni posegi, za katere bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Iz zakona ne izhaja, da mora biti stavba, zgrajena pred letom 1967, enaka kot danes. Stavba je bila 1. 1. 2003 v uporabi, njena namembnost se po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila, zemljišče, na katerem stoji stavba, je evidentirano v zemljiškem katastru. Stavba na naslovu ... je več desetletij služila stanovanjskim namenom, na tem naslovu je stanovala A. A. in njen sin, v stavbi je stanovalo tudi več drugih oseb, ki so jih prisilno izselili zaradi neplačevanja najemnin. Gre za splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Po tožnikovem mnenju ni pomembno, kakšna namenska raba objekta je bila vpisana v uradnih evidencah, niti ne, ali se je za objekt vodil postopek denacionalizacije in v kakšni višini je bila izplačana odškodnina, kot tudi ne, ali je bilo v zvezi s spremembo namembnosti izdano gradbeno dovoljenje in kako so bile označene parcelne številke zemljišča. Pomembno je le, kdaj je bil objekt zgrajen in kakšna je bila njegova dejanska raba, torej vsebinski namen, ter da se zunanje izmere od gradnje dalje niso spreminjale. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, „razveljavi“ izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po 118. členu GZ se šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz 197. in 198. člena ZGO-1 ali pogoje iz 124. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07), pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po tem zakonu, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba.

8. ZGO-1 v 197. členu določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu: 1. vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru, 2. objekti gospodarske javne infrastrukture, ki so bili zgrajeni pred 25. junijem 1991, če so z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirani v skladu z zakonom o katastru komunalnih naprav (Uradni list SRS, št. 26/74, 29/74 – popravek in 42/86, v nadaljnjem besedilu: ZKKN) in 3. vse enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja in so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru (prvi odstavek).

9. Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča je treba 197. člen ZGO-1 razlagati tako, da pozitivne odločbe ni mogoče izdati za stavbe, na katerih so bila po 31. 12. 1967 opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so sedaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom.1 Zato je tožbeni ugovor, da je po predpisu odločilno zgolj to, kdaj je bil objekt zgrajen in kakšna je njegova dejanska raba ter zunanje izmere objekta, neutemeljen. Za izdajo potrdila je relevantno, da je objekt tak, kot je bil pred 31. 12. 1967, tj. da kasneje na njem niso bila opravljena dela, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje in da ima bistveno enako namembnost kot pred 31. 12. 1967. Zato je toženka utemeljeno ugotavljala ta dejstva.

10. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 določa, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena oziroma etažnega lastnika stanovanja oziroma poslovnega prostora ter lastnika objekta iz tretjega odstavka tega člena lahko izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega oziroma drugega odstavka tega člena. Za takšna dokazila se lahko poleg potrdil in drugih listin, ki jih izdajajo pristojni državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov iz prvega odstavka tega člena oziroma prostorov v njih, v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

11. Iz citiranega določila izhaja, da trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev po tem členu v celoti nosi predlagatelj postopka.

12. Prvostopenjski organ je ugotovil, da uradni podatki v CRP o prijavah stalnega prebivališča oseb na naslovu ... sicer izkazujejo, da je bil objekt 1. 1. 2003 v uporabi. Vendar pa ni dokazano, da je bila predmetna večstanovanjska stavba na parc. št. 283/6, k. o. ..., takšna, kot je sedaj, zgrajena pred 31. 12. 1967. Tožnik namreč po njegovi presoji ni priložil dokazil, ki bi dokazovala, da je bila predmetna stavba že na dan 31. 12. 1967 večstanovanjska in ne gospodarsko poslopje, kot izhaja iz vpisa v zemljiški knjigi pod dn. št. 000. Iz vpogleda v podatke elektronskih evidenc (zemljiška knjiga, Geodetska uprava RS, geografski informacijski sistem – GIS Občine Vrhnika, spletna aplikacija „Geolink“, arhiv upravne enote, podatki iz denacionalizacijskega postopka) pa je ugotovil, da je bil prvotni objekt – gospodarsko poslopje na parc. št. *11/2, k. o. ..., zgrajen pred 31. 12. 1967, vendar je bil spremenjen v večstanovanjski objekt šele po končani denacionalizaciji leta 2000 oziroma v letu 2012, ko je bila v uradnih evidencah evidentirana etažna lastnina – 13 stanovanj. Ugotavlja še, da iz vlogi predloženih dokazil – letalskih posnetkov iz leta 1957 in 1969 ter izpisov iz javnega vpogleda v podatke o nepremičninah ne izhaja, da bi bil objekt na dan 31. 12. 1967 večstanovanjski. Stanovanja, kakršna so danes, so razvidna iz etažnega načrta in so urejena po 31. 12. 1967 oziroma po letu 2000. Nadalje ugotavlja, da je iz letalskih posnetkov GIS Vrhnika – zračni posnetki leta 2009 - razvidno, da je bila streha obnovljena v letih od 2007 do 2009. Da je bila zamenjana kritina in obnovljena streha in da so bila za osvetlitev in prezračevanje mansardnih stanovanj vgrajena strešna okna, je razvidno tudi iz Geolinka, GIS Občine Vrhnika. Mansardna okna na zračnih posnetkih iz leta 2007 niso vidna, prav tako niso vidna na priloženem letalskem posnetku Geodetskega inštituta Slovenije za leto 1969. 13. Prvostopenjski organ se je tako opredelil do vseh dokazil, ki jih je k zahtevi priložil tožnik in dokazil, ki jih je pridobil sam, in ustrezno obrazložil, zakaj na njihovi podlagi sklepa, da ni izkazano, da je bila obravnavana stavba že na dan 31. 12. 1967 večstanovanjska (in ne gospodarsko poslopje) ter da ni dokazano, da na objektu ni bilo gradbenih posegov, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

14. Pri tem je pravilno upošteval tudi, da je bil na podlagi že citiranega četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 predlagatelj postopka dolžan dokazati, kakšna je bila namembnost objekta na dan 31. 12. 1967 in da se do uveljavitve 197. člena ZGO-1 oziroma 118. člena GZ ni bistveno spremenila.2 Tožnik je torej tisti, ki bi moral predložiti dokazila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo pozitivne odločbe po 118. členu GZ.3 Iz njegove vloge izhaja, da je predložil izpis iz javnega vpogleda v podatke o nepremičninah ter letalska posnetka lokacije za leto 1957 in 1969. Prvostopenjski organ ga je pred izdajo izpodbijane odločbe še pozval, naj dopolni ta dokazila, tj. predloži listine, fotografije, mnenja in drugo, kar bi izkazovalo stanje objekta na dan 31. 12. 1967 in dejstvo, da po tem dnevu niso bila izvedena rekonstrukcijska dela ali namembnost objekta in morebiti predlaga zaslišanje prič. Vendar tožnik tega ni storil. 15. Utemeljen je torej zaključek, da tožnik dokaznemu bremenu ni zadostil oziroma da na podlagi izvedenih dokazil ni dokazano, da je stavba z namembnostjo, kakršna je danes, obstajala že pred 31. 12. 1967 in se po tem datumu njena namembnost ni spremenila. Iz zračnih posnetkov namreč izhaja zgolj to, da je na lokaciji že pred 31. 12. 1967 stal objekt, medtem ko njegov tloris, višina in ostali elementi konstrukcije (med katere sodijo tudi nekatere notranje stene, ostrešje, preboji za okna in vrata, idr.) ter namembnost niso razvidni. Že iz tega razloga pa ni mogoče zaključiti, da se niso spreminjali. Glede njegove namembnosti in dejstva, da se objekt ni spreminjal, se tožnik tudi v tožbi sklicuje le na splošno znana dejstva. Vendar so splošno znana zgolj tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe – ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz.4 Relevantna dejstva o stanju navedene stavbe tako brez dvoma niso splošno znana.

16. Glede na navedeno je odločitev toženke, da tožnik z dokazili, ki jih je v skladu s četrtim odstavkom 197. člena ZGO-1 priložil k svoji zahtevi, ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za izdajo pozitivne odločbe po 118. členu GZ in tega tudi ni bilo mogoče dokazati na podlagi podatkov, ki jih je sama pridobila ter je bilo zato treba zahtevo zavrniti, po presoji sodišča pravilna in zakonita.

17. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se stranki skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pisno odpovedali glavni obravnavi.

18. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1428/2020-9 z dne 13. 4. 2023. 19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sodbe tega sodišča I U 994/2016 z dne 20. 9. 2017, I U 1523/2015 z dne 2. 6. 2016, I U 922/2014 z dne 13. 11. 2014, II U 73/2016 z dne 14. 2. 2017, I U 1521/2014 z dne 23. 4. 2015, I U 1412/2012 z dne 31. 1. 2013, I U 2147/2009 z dne 4. 11. 2010. 2 Glej sodbi tega sodišča I U 1378/2020 z dne 10. 2. 2022 in I U 56/2018 z dne 7. 11. 2019. 3 Glej tudi sodbi tega sodišča I U 1171/2014 z dne 16. 10. 2014 in I U 1412/2012 z dne 31. 1. 2013. 4 J. Zobec v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2006, stran 374.