Jedro

Pritožnica ni uspela izpodbiti vsebine zapisnika, iz katerega izhaja, da je sprejela dedni delež. Ker so dedne izjave nepreklicne, pa sprememba dedne izjave v pritožbi na pravilnost sklepa o dedovanju ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, kaj sodi v zapuščino, kakšni so bili pogrebni stroški, da zapustnik ni napisal oporoke, da je zapustil otroke M.O. ter J., C., F., M., J2. in J1.O., da so se vsi, razen dedinje M. O., odpovedali dedovanju, slednja pa je sprejela dediščino ter jo proglasilo za dedinjo.

Zoper tak sklep se pritožuje dedinja M.O. in navaja, da se je tudi ona, tako kot ostali otroci, odpovedala dediščini na splošno, iz sklepa o dedovanju pa je razvidno, da je dediščino sprejela, zaradi česar je nastal spor med brati. Njena izrecna volja na zapuščini je bila, da se dediščini povsem odpove. Ni ji jasno, kako je prišlo do napake.

Pritožba je bila vročena ostalim udeležencem postopka, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Zapisnik se sestavi o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku (122. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem. in dop; v nadaljevanju ZD), sestavlja pa se tako, da sodnik glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj piše v zapisnik (1. odstavek 124. člena ZPP). A tudi stranke imajo možnost vpliva na vsebino zapisnika: tako imajo pravico ugovarjati zoper njegovo vsebino (2. odstavek 124. člena ZPP), na njihovo zahtevo pa se vanj vpišejo tudi ugovori, katerim ni bilo ugodeno (4. odstavek 124. člena ZPP).

Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi, opravljeni dne 17. 6. 2009, izhaja, da se dediči J., C., F., M., J2. in J1.O. odpovejo dediščini, dedinja M. O. pa sprejme dediščino (list. št. 6 v spisu). Zapisnik je pisan v redu, nič ni izbrisano, dodano, spremenjeno ali prečrtano (123. člen ZPP), v njem ni nobenega ugovora ali pripombe v smislu prej navedenih določb. Pritožnica je zapisnik podpisala in tudi ob tem njegovi vsebini ni ugovarjala.

Zapisnik je javna listina, ki dokazuje resničnost tega, kar je v njem zapisano (1. odstavek 224. člena ZPP): o opravljenih procesnih dejanjih, poteku glavne obravnave in podanih izjavah strank. V skladu z določbo 4. odstavek 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena, a pritožnica zgolj trdi (in v zvezi s svojo trditvijo ne predloži nobenega dokaza), da je bila njena izrecna volja, da se povsem odpove dediščini in da ji ni jasno, zakaj je prišlo do te napake. S tem pa (ravno nasprotne) vsebine zapisnika ni uspela izpodbiti.

Ker so dedne izjave nepreklicne (1. odstavek 138. člena ZD) in jih je mogoče podati le do zaključka zapuščinske obravnave (1. odstavek 133. člena ZD), sprememba dedne izjave v pritožbi na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Pritožnica pa niti ne trdi, da bi dedno izjavo podala zaradi sile, grožnje, zvijače ali v zmoti, kar bi utemeljevalo vložitev tožbe na razveljavitev dedne izjave (2. odstavek 138. člena ZD).

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep o dedovanju.