Jedro

Sodišče v sodbi ni dolžno ponavljati razlogov o odločilnih dejstvih in odgovarjati na tiste očitke vlagateljev zahteve za sodno varstvo, o katerih je svoje stališče že obrazloženo zavzel prekrškovni organ in so po presoji sodišča pravilni.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Informacijski pooblaščenec je zoper storilca izdal odločbo o prekršku z dne 8.6.2006, s katero je zaradi kršitve določbe 8. člena ZVOP-1 pravni osebi na podlagi 1. točke prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 izrekel globo v znesku 1.000.000,00 SIT, odgovorni osebi na podlagi drugega odstavka 91. člena ZVOP-1 globo v znesku 200.000,00 SIT. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.3.2007 zavrnilo njuno zahtevo za sodno varstvo. Vrhovni državni tožilec je 25.4.2007 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 20.9.2007, opr. št. IV Ips 30/2007, ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločitev. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.2.2008 znova zavrnilo zahtevo za sodno varstvo.

2. Vrhovni državni tožilec je 23.4.2008 zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.2.2008 in zoper odločbo o prekršku Informacijskega pooblaščenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da bi moralo sodišče v skladu z napotki sodbe Vrhovnega sodišča poleg obrazložitve razveljavljenega dela sodbe ponovno v celoti presoditi vse konkretne navedbe zahteve za sodno varstvo. V sodbi je le nezadostno navedeno, da je prekrškovni organ svojo odločitev pravilno in utemeljeno obrazložil ter dejanje pravilno pravno kvalificiral. O razlogih, o katerih odločba o prekršku nima ustreznih stališč, pa se niti ni opredelilo. Posebej se je bilo dolžno opredeliti glede razveljavljenega dela - zatrjevane neznatnosti prekrška, vendar o tem ni navedlo nobenih razlogov. Navedbe, da je kršitev nedvomno ugotovljena že "iz obrazložitve odločbe" in da je "s tem dokazana storitev prekrška", ni mogoče šteti za vsebinsko opredelitev do očitkov zahteve za sodno varstvo, zato je sodišče zopet kršilo 25. člen Ustave RS. Na opisani podlagi vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev določbe 8. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in prvim odstavkom 65. člena ZP-1 ter določbe tretjega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 167. člena, četrtim odstavkom 135. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost, saj zaradi neobrazložene sodbe ni bila zagotovljena zakonska in ustavna pravica do pravnega sredstva. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Uveljavlja tudi kršitev materialnega zakona po 1. alineji 62. člena ZP-1, ker naj bi bil z odločbo o prekršku Informacijskega pooblaščenca in s sodbo zakon kršen glede statusa odgovorne osebe, in kršitev 2. alineje 62. člena ZP-1, ker odločba o prekršku Informacijskega pooblaščenca in sodba o statusu odgovorne osebe nimata razlogov, torej predpisanih sestavin. Predlaga, naj se odločbo o prekršku Informacijskega pooblaščenca s smiselno uporabo 427. člena ZKP razveljavi v delu, ki se nanaša na odgovorno osebo.

B.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 20.9.2007, opr. št. IV Ips 30/2007, ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.3.2007 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločitev zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo je sodišče storilo s tem, ko ni presodilo oziroma v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo svojih zaključkov o tem, zakaj prekrškovni organ ni uporabil instituta prekrška neznatnega pomena (6.a člen ZP-1). Obrazložilo je, da je takšno navedbo sodišče dolžno presoditi in ustrezno obrazložiti, saj so vložniki zahteve za sodno varstvo uveljavljali razlog, ki se nanaša na odločilna dejstva, in zaradi katerega bi bilo potrebno razveljaviti ali spremeniti napadeno odločbo o prekršku, če bi sodišče presodilo, da je utemeljena.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ZP-1 v 171. členu za postopek za varstvo zakonitosti napotuje na smiselno uporabo Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Tako je v prvem odstavku 428. člena ZKP določeno, da se v primeru, ko se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe. V skladu z drugim odstavkom 428. člena ZKP mora sodišče opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vprašanja, na katera ga je opozorilo vrhovno sodišče. Nova glavna obravnava se opravi po enakih pravilih kot v primeru razveljavitve sodbe po pritožbi, ki je bila podana samo v korist obdolženca (397. člen ZKP).

5. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.2.2008 zahtevo za sodno varstvo ponovno zavrnilo. Kot izhaja iz razlogov sodbe je v novem odločanju presojalo navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da bi bil Informacijski pooblaščenec dolžan upoštevati tudi težo same očitane kršitve pravni in odgovorni osebi, saj je po njunem prepričanju teža in pomen njunih kršitev majhna in bi bilo zato šteti dejanje kot dejanje majhnega pomena. Sodišče je ocenilo, da je teža prekrška vsekakor večja, na kar kaže že spodnja meja predpisane globe za prekršek očitan pravni in odgovorni osebi. Poleg navedbe, da že iz obrazložitve odločbe o prekršku nedvomno izhaja ugotovljena kršitev določbe 8. člena ZVOP-1 in s tem dokazana storitev prekrška pravne osebe po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 in odgovorne osebe po drugem odstavku istega člena zakona, je sodišče v sodbi obrazložilo, da je bilo z objavo poimenskega seznama o plačah 86 zaposlenih v podjetju D. d.d. v časopisu D. poseženo v pravico zaposlenih do osebnega dostojanstva (14. člen Ustave RS), njihovo pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) ter njihovo pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS). Po določbi 6. in 45. člena Zakona o medijih bi bila kršiteljica upravičena pridobiti in objaviti poimenske podatke o plačah nekaterih zaposlenih v D. d.d. le v primeru, če bi se s takšnim ravnanjem preprečilo hujše kaznivo dejanje ali neposredno nevarnost za življenje ljudi in njihovo premoženje, o čemer pa v tem primeru ni mogoče govoriti. Zato ravnanja kršiteljice ni ocenilo za prekršek neznatnega pomena po 6.a členu ZP-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani z opisano obrazložitvijo v izpodbijani sodbi v skladu z drugim odstavkom 428. člena ZKP opravilo vsa procesna dejanja in pretreslo tudi vprašanje, na katero ga je opozorilo vrhovno sodišče, t.j. ali je šlo za prekršek neznatnega pomena. Zato kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Kolikor pa se vložnik zahteve ne strinja s takšno ugotovitvijo sodišča, gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vložiti.

6. Ker je bila sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.3.2007 v celoti razveljavljena, se je sodišče v sodbi z dne 12.2.2008 glede ostalih razlogov v izogib ponavljanju sklicevalo na razloge prekrškovnega organa v izpodbijani odločbi, s katerimi se je kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, v celoti strinjalo. Ugotovilo je, da je prekrškovni organ svojo odločitev pravilno in utemeljeno obrazložil ter dejanje pravilno pravno kvalificiral. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je pritrdilo razlogom odločbe Informacijskega pooblaščenca, ravnalo pravilno, saj sodišče v sodbi ni dolžno ponavljati razlogov o odločilnih dejstvih in odgovarjati na tiste očitke vlagateljev zahteve za sodno varstvo, o katerih je svoje stališče že obrazloženo zavzel prekrškovni organ in so po presoji sodišča pravilni. Glede očitka, da v sodbi ni odgovorilo na tista vprašanja zahteve za sodno varstvo, o katerih nima razlogov niti odločba prekrškovnega organa, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za pravno irelevantna vprašanja, ki jih sodišče ni dolžno presojati niti ni dolžno nanje odgovarjati (enako sodba Vrhovnega sodišča z dne 20.9.2007, opr. št. IV Ips 30/2007). Iz navedenega izhaja, da sodba vsebuje vse razloge, ki so razumljivi in je v celoti obrazložena, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitvi določbe 8. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in prvim odstavkom 65. člena ZP-1 ter določbe tretjega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 167. člena, četrtim odstavkom 135. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 nista podani.

7. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča ni podana kršitev materialnega zakona po 1. alineji 62. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil z odločbo o prekršku Informacijskega pooblaščenca in z izpodbijano sodbo zakon kršen glede statusa odgovorne osebe, saj odgovorni urednik M.B. ni odgovorna oseba N. d.o.o., ampak je odgovorna oseba direktor A.L. Vrhovno sodišče ugotavlja, da mora v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o medijih izdajatelj pred začetkom izvajanja dejavnosti priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid. V razvidu je med drugim navedena tudi odgovorna oseba izdajatelja, kadar je izdajatelj pravna oseba. Tako je tudi v razvidu medijev z dne 16.6.2008 M.B. naveden kot odgovorna oseba N. d.o.o.. Gre za dejstvo, ki je splošno znano in kot tako neposreden vir spoznanja, ki ga ni treba ugotavljati. Tudi ZP-1 v tretjem odstavku 56. člena ZP-1 kot predpisane sestavine za osebne podatke odgovorne osebe določa osebno ime, EMŠO in zaposlitev, ne pa razlogov o tem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločba prekrškovnega organa vsebuje vse za odgovorno osebo predpisane sestavine, zato kršitev 2. alineje 62. člena ZP-1 ni podana. V kolikor pa vrhovni državni tožilec trdi, da je status odgovorne osebe zmotno ugotovljen, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.