Jedro

Pritožbene navedbe v zvezi z dogajanjem pri toženi stranki, ki je privedlo do sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, za odločitev niso pravno pomembne, saj ne vplivajo na tožnikovo upravičenost do vtoževanih terjatev (plačila sorazmernega dela regresa in dnevnic).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe in sklepa potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 268,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožniku plača 1.144,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun in odvod pripadajočega davka od bruto zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj plača tožnikove stroške postopka v znesku 239,80 EUR na transakcijski račun sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (z izjemo dela, v katerem je bila tožba zavržena) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela in naložitev plačila nastalih stroškov tožniku. Pojasnjuje, da se zakoniti zastopnik tožene stranke pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo ni mogel udeležiti zaradi bolezni. Navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2016 za nedoločen čas, delovno razmerje pa mu je 8. 5. 2017 prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pojasnjuje dogodke pred sklenitvijo sporazuma, ki so kazali na željo tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pred potekom odpovednega roka. Trdi, da je tožnik izsilil sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj ni več želel nadaljevati z delom do izteka odpovednega roka. Navaja, da je od tožnika zahtevala 1.583,98 EUR zaradi povzročene škode zaradi nespoštovanja odpovednega roka in škode zaradi namerno neprevzetega celotnega blaga. Dalje navaja, da je tožnik že dlje časa deloval malomarno in ji je povzročil škodo v višini 254,00 EUR in 185,00 EUR. Sklicuje se na 4. točko sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2017, iz katere izhaja, da sta se stranki dogovorili, da bo tožnika naknadno obvestila o nastalih stroških zaradi neupravičenega izostanka z dela in nespoštovanja odpovednega roka. Dalje se sklicuje, da sta se v sporazumu dogovorila, da tožnik izrecno in brezpogojno izjavlja, da iz naslova plačila za opravljeno delo, vključno z nadurnim delom ter prisotnostjo na delu od začetka zaposlitve pri toženi stranki do datuma tega sporazuma do nje nima več nobenih zahtevkov in da se izrecno odpoveduje vsakršnim morebitnim nadaljnjim zahtevkom iz naslova plačila za opravljeno delo in vsem drugim zahtevkom za obdobje od začetka zaposlitve do datuma tega sporazuma. Pove, da iz sporazuma izhaja tudi, da je tožnik dolžan povrniti vso povzročeno škodo, ki bi jo naknadno ugotovila tožena stranka. Navaja, da tožnik ni poravnal škode v skupnem znesku 449,00 EUR. Pritožbi prilaga listinske dokaze, prevedene v slovenski jezik. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da so njene navedbe pavšalne in neutemeljene, saj je obojestransko podpisani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljaven dokument, ki sta se ga zavezali spoštovati obe stranki. Sklicuje se na pisno obvestilo o odmeri škode z dne 8. 5. 2017. Priglaša stroške sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu pripadajočega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. ‒ ZDR-1) v povezavi s 161. členom ZDR-1 ter o plačilu dnevnic za 26 dni v aprilu 2017 na podlagi prvega odstavka 130. člena ZDR-1 ter upoštevaje Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštejejo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.) in Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.). V pritožbi tožena stranka ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni izplačala sorazmernega dela regresa za leto 2017, prav tako tudi ne prereka trditev tožnika, da mu pripadajo dnevnice za 26 dni za april 2017 ter da mu niso bile izplačane.

6. Pritožbene navedbe v zvezi z dogajanjem pri toženi stranki, ki je privedlo do sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, za odločitev niso pravno pomembne, saj ne vplivajo na tožnikovo upravičenost do vtoževanih terjatev. Sklicevanje tožene stranke na škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tožnikovega nespoštovanja odpovednega roka, prav tako ni pravno pomembno, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo s sporazumom, in ne na podlagi odpovedi. Sporazum je sestavila in podpisala prav tožena stranka, ni zatrjevala njegove neveljavnosti ali ga izpodbijala, zato je veljaven in na njegovi podlagi je tožniku prenehalo delovno razmerje. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da bi njene terjatve, tudi če bi obstajale v razmerju do tožnika, lahko vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati sorazmerni del regresa za leto 2017 in dnevnice za april 2017, saj tožena stranka teh domnevnih terjatev do tožnika ni uveljavljala v pobot. 7. Do pritožbenih navedb, s katerimi se tožena stranka sklicuje na tožnikovo odpoved terjatvam iz delovnega razmerja v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2017, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Z dokazno nepodprto pritožbeno navedbo, da se zakoniti zastopnik tožene stranke ni mogel udeležiti pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje zaradi bolezni, tožena stranka ni izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla pravočasno podati.

8. Tožena stranka glede višine obeh prisojenih terjatev v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP nanje ne odgovarja.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).