Jedro

Tožnik ni zapustil RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, po letu 1997 pa se tudi nesporno ni poskušal vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS, saj si je življenje uredil v Republiki Srbiji in si tam tudi pridobil državljanstvo, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) dne 25. 7. 2013 podal vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki jo je tožeča stranka dne 22. 7. 2013, to je pred iztekom roka za vložitev prošnje, oddala s priporočeno pošiljko. Organ prve stopnje je v postopku na podlagi podatkov iz ukinjene gospodinjske evidence, ukinjene kartoteke osebnih kartonov, ukinjene kartoteke kartonov zahtev za izdajo osebne izkaznice ter z vpogledom v DK in RMK ugotovil, da tožeča stranka sodi v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, to je med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi morala v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD za izdajo dovoljenja dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

V postopku ugotavljanja dejanskega prebivanja tožeče stranke v Republiki Sloveniji je tožečo stranko pozvala, da predloži dokaze o izpolnjevanju pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji. Tožeča stranka v predpisanem roku ni predložila nobenih dokazil o izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, iz pisne izjave tožeče stranke pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za izdajo želenega dovoljenja, zato je zaprosil za pravno pomoč v postopku Veleposlaništvo Republike Slovenije v Beogradu, kjer je tožeča stranka podala svojo izjavo, v kateri je navedla, da je Republiko Slovenijo zapustila 21. 8. 1991, zaradi vojne in nesporazuma s sodelavci, ki so bili muslimanske narodnosti. V Slovenijo se je poskusila vrniti trikrat v letu 1992, v obdobju od leta 1996 do 2002 pa ni niti poskusila z nadaljevanjem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, niti se ni poskusila vrniti v Republiko Slovenijo. Na podlagi navedenih izjav predlaganih prič in podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka je zaključil, da za obdobje od leta 1997 do leta 2002, glede na njeno ravnanje ni izkazala, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, zato je z izpodbijano odločbo vlogo tožeče stranke zavrnil. Ministrstvo za notranje zadeve RS je z odločbo 214-44/2014/5 (1312-12) z dne 28. 3. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija prvostopno odločbo. V tožbi navaja, da je imela v Republiki Sloveniji stalno prebivališče od leta 1979 dalje in da je leta 1981 pri podjetju B. dobila v najem stanovanje. Dne 21. 8. 1991 je zapustila Republiko Slovenijo, vendar se iz stanovanja formalno ni odjavila. Tako stanovanje kot stalno prebivališče sta ji bila odvzeta brez njenega soglasja, zato meni, da je upravičena tako do vrnitve stanovanja kot do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Smiselno predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbi 1. člena ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njen tudi neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v ZUSDDD. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD določeno, kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje, kdaj je naveden pogoj izpolnjen oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja določa ZUSDDD v 1. členu, ki v prvem odstavku določa, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanske življenja v Republiki Sloveniji.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ter zatrjevanja tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke sestavljenega na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu izhaja, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi sporov, ki jih je imela s sodelavci muslimanske narodnosti in ne zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in ne izpolnjuje pogoja iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožeča stranka je na istem zaslišanju sicer navedla, da se je v letu 1992 poskušala dvakrat neuspešno vrniti v Republiko Slovenijo, za kar pa ni predložila nobenih dokazov, kar pa tudi sicer, upoštevaje določbo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, na odločitev v stvari ne vpliva.

Če je odsotnost zaradi razlogov iz drugega odstavka 1.č člena, razen iz 3. alinee trajala več kot 5 let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje 5-tih let, v nadaljnjem obdobju 5-tih let pa samo, če ravnanje osebe kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo po letu 1997. Iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe ter zatrjevanja tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi se tožeča stranka po letu 1997 kakorkoli poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj si je življenje uredila v Republiki Srbiji in si tam tudi pridobila državljanstvo. Tožeča stranka pa niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti v tožbi ni navedla nobenih dejstev ali dokazov, ki bi izkazovali nasprotno. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na zatrjevani obstoj stanovanjske pravice na stanovanju v C., sodišče pojasnjuje, da kršitve v zvezi z navedeno zatrjevano pravico niso predmet zadevnega postopka, zato jih tožeča stranka v tem postopku ne more uveljavljati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.