Jedro

Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka v odpovedi ni bila dolžna konkretneje opredeliti izbire "presežnega" delavca, če je več potencialnih izbrancev za prejem odpovedi zaradi opravljanja istega dela. Konkretna izbira delavca za podajo odpovedi pa ne sme biti diskriminatorna.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov opravila kadrovsko prestrukturiranje, v posledici česar je zmanjšala število novinarjev urednikov, dela in naloge tožnika pa prerazporedila na druge delavce, pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožnikove odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, z dne 28. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter ga razporediti na delovno mesto „novinar - urednik“, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 28. 10. 2015 dalje, do poziva nazaj na delo, priznati delovno dobo, ga prijaviti v matično evidenco ZPIZ, mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračunati mesečna nadomestila plač v bruto znesku 1.896,73 EUR povečano za dodatke v primerih in v višini, določeni z zakonom in kolektivnimi pogodbami, ki velja za tožnika, in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delal, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I/2. točka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je poslovni razlog, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi, v neposredni povezavi z odpovedjo pogodbe ravno tožniku. Opozarja, da navedbe tožene stranke o slabšem poslovnem izidu in negativnem denarnem toku niso obrazložene in podkrepljene s podatki o tem, za koliko se je zmanjšala naklada časopisa A. in s podatki o rezultatih poslovanja družbe v prvim petih mesecih leta 2015, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti negativni denarni tok. Navaja, da tožena stranka ni obrazložila dejanskega razloga za odpoved in ni izkazala utemeljenega poslovnega razloga za odpoved. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb glede nezakonite napotitve na čakanje na delo doma, ki je dokaz, da je bil razlog za odpoved subjektivne in ne poslovne narave in da ga je tožena stranka s tem izločila iz delovnega procesa. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da mu je bil po vročitvi odpovedi onemogočen dostop do redakcijsko informacijskega sistema. Meni, da mora biti poslovni razlog konkretiziran že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da je na naroku dne 20. 6. 2017 podal ugovor prekluzije navedb in predloženih dokazov iz 4. pripravljalne vloge tožene stranke in sodišče opozoril, da teh navedb in dokazov ne sme upoštevati, saj jih je tožena stranka predložila po poteku roka, ki ga je sodišče določilo s pozivom z dne 10. 3. 2017. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je upoštevalo navedbe in dokaze za novinarko B.B., ki jih je tožena stranka predložila po poteku roka, določenega s pozivom z dne 10. 3. 2017, pri čemer sodišče tudi ni odgovorilo na ugovor prekluzije. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb iz pripravljalne vloge z dne 6. 4. 2017, da tožena stranka nima veljavne ocene delovne uspešnosti. Sklicuje se na 44. člen podjetniške kolektivne pogodbe in navaja, da je bila tožena stranka v letu 2015 dolžna narediti novo oceno delovne uspešnosti, in sicer najkasneje v juniju 2015. Pravilno pa bi tožena stranka morala delovno uspešnost ponovno ugotavljati v marcu 2015. Tožena stranka zato nima veljavne ocene delovne uspešnosti za tožnika, ki bi bila lahko podlaga za ugotavljanje, ali je ravno tožnik tisti novinar, ki mu je potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poudarja, da je bil C.C. tožnikov neposredno nadrejeni ves čas, tudi po imenovanju novega poslovodstva. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 352/2015 z dne 3. 3. 2016 v celoti zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik, ki mu je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 438/2016 z dne 5. 1. 2017 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje določene dokaze izvajalo po uradni dolžnosti na podlagi 34. čelna Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami), ob tem pa zmotno tolmačilo navedeno določilo. Odločilo je tudi, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku izvede le tiste dokaze, ki so bili predlagani pravočasno po določilih ZPP. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo, ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb glede nezakonite napotitve na čakanje na delo doma in da mu je bil po vročitvi odpovedi onemogočen dostop do redakcijsko informacijskega sistema. Sodišče prve stopnje je namreč na te navedbe odgovorilo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je pravilno zavrnilo kot pravno nepomembne za odločitev.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo navedbe in dokaze za novinarko B.B., ki jih je tožena stranka predložila po poteku roka, določenega s pozivom sodišča z dne 10. 3. 2017, v zvezi s čimer opozarja, da je že na naroku 20. 6. 2016 podal ugovor prekluzije, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navedeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je pri odločitvi upoštevalo tudi listine, ki jih je tožena stranka predložila na poziv sodišča z dne 10. 3. 2017 skladno z določbo 286.a člena ZPP, ki je dejansko temeljil na pozivu tožnika toženi stranki po predložitvi ustrezne listinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče poudarja, da glede na to, da je tožena stranka v postopku zatrjevala, da je imel tožnik med primerljivimi delavci najnižjo izobrazbo (V. stopnjo izobrazbe), tožnik pa je šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017 navedel, da tožena stranka ni predložila dokazil o izobrazbi novinarjev (ki so imeli delovno uspešnost enako ocenjeno z oceno 13), toženi stranki, ki je ta dokazila (za delavko B.B.) sodišču predložila v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2017, ni mogoče očitati, da je ta dokazila podala prepozno. Sodišče prve stopnje pa s tem, ko je navedeno dokumentacijo upoštevalo, ni kršilo določbe 286.a člena ZPP, zato smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 286.a člena ZPP ni podana.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu "novinar - urednik". Tožena stranka je tožniku dne 28. 8. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi ekonomsko organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po delu tožnika.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neobrazložena. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla in jasno obrazložila odpovedni razlog, to je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz odpovedi namreč izhaja, da je poslovodstvo tožene stranke zaradi negativnega denarnega toka v prvih petih mesecih leta 2015 in padanja naklade časopisa A. sprejelo odločitev, da se izvedejo ukrepi zmanjšanja stroškov poslovanja, v posledici katere je zmanjšala številno zaposlenih, med drugim tudi na področju uredništva (na katerem je bil zaposlen tožnik) za dva delavca. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi ugotovila, da se delovni proces lahko izvaja z zmanjšanim številom zaposlenih in s prerazporeditvijo preostalih delovnih nalog na ostale zaposlene. Odgovorna urednica pa je po navodilih poslovodstva pripravila poročilo o delovni uspešnosti zaposlenih na uredništvu časopisa A.. Tožena stranka je v odpovedi ugotovila tudi, da niso izpolnjeni pogoji po 98. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - 1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami) za odpoved večjemu številu delavcev, zaradi česar delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, v katerem naj bi bili tudi določeni kriteriji za določitev presežnih delavcev. Obrazložitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej ni neobrazložena, saj je v njej naveden in obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 11. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana odpoved nezakonita iz razloga, ker iz nje ne izhaja, zakaj je bila pogodba o zaposlitvi izmed več zaposlenih na istem delovnem mestu "novinar - urednik" odpovedana ravno njemu. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka v odpovedi ni bila dolžna konkretneje opredeliti izbire "presežnega" delavca, če je več potencialnih izbrancev za prejem odpovedi zaradi opravljanja istega dela. Konkretna izbira delavca za podajo odpovedi pa ne sme biti diskriminatorna. Zato je sodišče prve stopnje glede na tožnikove trditve o nepravilni izbiri za "presežnega" delavca pravilno sprejelo utemeljevanje tožene stranke, zakaj je izbrala ravno tožnika kot tistega, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je odgovorna urednica po navodilih poslovodstva pripravila poročilo o delovni uspešnosti, pri čemer je opravila izbiro med zaposlenimi, sodišče prve stopnje pa je zgolj presodilo oceno primerjanih novinarjev - urednikov.

12. V sodnem postopku dodatno utemeljen razlog za izbiro tožnika med več delavci (poleg ocene delovne uspešnosti še izobrazba delavca), katerih delo lahko postane nepotrebno zaradi poslovne odločitve delodajalca, pa ne predstavlja nedovoljenega širjenja poslovnega razloga za odpoved.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei 1. odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na strani delodajalca, ki so v povezavi z njegovim poslovanjem, organizacijo, tehnologijo, spremembami in težavi v zvezi s tem, s potrebo po racionalizaciji in modernizaciji dela, ne smejo pa biti povezani z osebo delavca ali biti v zvezi z ravnanjem in sposobnostmi konkretnega delavca.

14. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter da so podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega drugega odstavka istega člena ZDR-1. 15. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v letu 2015 prišlo do sprememb v lastniški strukturi tožene stranke, posledično pa do sprememb sistema upravljanja družbe in njenega statusnega preoblikovanja. V letu 2015 se je družba AB. d. d. preoblikovala iz delniške družbe v enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo, kar med strankama tudi ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi zastopnika tožene stranke D.D., da je poslovodstvo družbe AB. d. d. zaradi slabšega poslovanja in negativnih trendov pripravilo načrt prestrukturiranja družbe oziroma optimizacije poslovanja, v okviru katerega je bilo določeno, da se zmanjša število zaposlenih na posameznih delovnih mestih. Njegova izpoved je potrjena tudi s predloženo listinsko dokumentacijo, to je elektronsko komunikacijo med D.D. in pooblaščenko tožene stranke z dne 21. 10. 2015 in 19. 10. 2015, iz katere je razvidno, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela v družbi AB. d. d. (B9), vabila na izredno dopisno sejo upravnega odbora z dne 30. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je upravni odbor odločil, da se pri toženi stranki izvede dodatno zmanjševanje stroškov (B13) in iz letnega poročila tožene stranke za leto 2014, ki potrjuje, da se je tožena stranka že v letu 2014 ukvarjala z likvidnostmi težavami, zaradi česar je bilo potrebno sprejeti ukrepe za zmanjševanje stroškov in posledično novo sistematizacijo dela (B8).

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov opravila kadrovsko prestrukturiranje, v posledici česar je zmanjšala število novinarjev urednikov, dela in naloge tožnika pa prerazporedila na druge delavce, pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožnikove odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, da ga je tožena stranka nezakonito napotila na čakanje na delo doma in da mu je bil po odpovedi onemogočen dostop do redakcijsko informacijskega sistema ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko sodišče preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne, česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012).

18. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec v primeru, kadar gre za individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni zavezan izdelati posebnega programa oziroma kriterije za določitev presežnih delavcev, kot to določa 101. člen ZDR-1. V kolikor pa si delodajalec sam določi kriterije po katerih ocenjuje delavce, je dolžan te kriterije enako upoštevati pri vseh presežnih delavcih. V konkretnem primeru si je tožena stranka sama določila kriterije za presežne delavce, po katerih je ocenjevala zaposlene na delovnem mestu "novinar – urednik", to je na podlagi zadnje ocene delovne uspešnosti iz leta 2014 in dodatno stopnjo izobrazbe. Zmotno je stališče tožnika v pritožbi, da dejstvo, da tožena stranka ni imela veljavne ocene delovne uspešnosti (to je iz leta 2015), vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno namreč je, da je tožena stranka pri vseh delavcih upoštevala zadnjo veljavno oceno delovne uspešnosti, to je oceno iz leta 2014, tožnik pa navedeni oceni ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije, zato opredelitev tožnika, kot delavca, ki se mu odpove pogodba o zaposlitvi (kot enega od dveh delavcev od skupno 11 zaposlenih na enakem delovnem mestu) ni diskriminatorna.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ob podaji odpovedi pogodb o zaposlitvi tožniku primerjala ocene delovne uspešnosti vseh 11 redno zaposlenih na delovnem mestu "novinar – urednik", kot to izhaja iz poročila odgovorne urednice E.E., ki ga je pripravila po navodilih poslovodstva tožene stranke. Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa sta na istem delovnem mestu prejela dva delavca, poleg tožnika še delavka F.F.. Ugotovljeno je bilo, da so bili od tožnika slabše ocenjeni štirje delavci, in sicer G.G., H.H., I.I. in J.J., ki pa so uživali posebno varstvo pred odpovedjo kot starejši delavci po 114. členu ZDR-1, zato jim tožena stranka ni smela odpovedati pogodb o zaposlitvi brez njihovega soglasja. Ob zaščitenih delavcih so bili z naslednjo najnižjo oceno (oceno 13) ocenjeni tožnik in dve delavki, F.F. in B.B., pri čemer je imel tožnik najnižjo stopnjo izobrazbe, to je V. stopnjo izobrazbe. Glede na navedeno in glede na to, da je tožena stranka dokazala, da je imela B.B., ki ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, višjo izobrazbo kot tožnik (B25), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izbira tožnika kot delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, skladna s kriteriji tožene stranke in ni bila diskriminatorna.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).