Jedro

Ker tožnika zahtevata povrnitev škode, ki jima je nastala zaradi razdrtja pogodbe, je treba zastaranje presojati po tretjem odstavku 376. člena, kar pomeni, da znaša zastaralni rok pet let (371. člen ZOR), ter da je začel teči prvi dan po dnevu, ko sta oškodovanca (tožnika) imela pravico zahtevati izpolnitev toženčeve pogodbene obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 400.000 SIT za čas od 14.11.1994 do 26.10.1998. Sicer se reviziji ugodi in se preostali del sodbe pritožbenega sodišča ter tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo 3,146.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 dalje, razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnikoma plačati 400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 dalje.

Tisti del zahtevka, ki se nanaša na plačilo 3,146.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1994 dalje ter del, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 400.000 SIT za čas od 14.11.1994 do 26.10.1998, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženec tožnikoma povrniti 433.966 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2002 dalje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo v odločbi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V razlogih je pojasnilo, da je terjatev za plačilo 3,146.000 SIT zastarala, razen tega pa da ta zahtevek tudi zato ni utemeljen, ker "dejstvo, da posojilodajalec določen čas po zapadlosti kupnine svojega posojenega denarja ni imel, ker mu ga posojilojemalec ni vrnil in mu zato denar ni prinašal koristi, ki jih predstavljajo obresti, samo po sebi škode v njenem pravem pomenu po členu 55 ZOR niti ne more predstavljati". Po mnenju pritožbenega sodišča je obrestna terjatev akcesorne narave, torej odvisna od glavne terjatve, te pa tožnika v tej pravdni sploh ne uveljavljata. S tem, ko sta se odločila za razdrtje pogodbe, sta izgubila pravico uveljavljati plačilo kupnine, in z njo povezano plačilo obresti.

Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (vendar sta obrazložila le zmotno uporabo materialnega prava).

Navajata, da je zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je del odškodninskega zahtevka zastaral. Odškodnino za škodo zaradi neplačane kupnine sta namreč uveljavljala že z vlogo z dne 14.11.1999 in takrat iz tega naslova zahtevala 1,265.316 SIT. Zato je v nasprotju s podatki spisa zaključek, da sta tožnika z omenjeno vlogo razširila tožbo na plačilo različnih škod na drugih dejanskih in pravnih temeljih.

Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da tožnika zahtevata obresti, za katere ni podlage, saj da je bila pogodba razdrta in da glavna terjatev ne obstaja. Tožnika namreč zahtevata odškodnino na podlagi 124. člena, prvega odstavka 132. člena in 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) in to za škodo, ker nista mogla razpolagati s kupnino. Tožnika bi dobila od kupnine vsaj obresti za vezane vloge, imela pa sta tudi podjetje (Bextrim), kamor sta nameravala vložiti kupnino (in s tem povečati kapitalski donos).

Končno je zmoten tudi zaključek pritožbenega sodišča, da so obresti, ki jih zahtevata tožnika, kazen za zamudo v skladu z 277. členom ZOR. Obračunane obresti predstavljajo le zanesljiv način ugotovitve izgubljene koristi.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa je utemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Tisti del revizije, s katerim tožnika izpodbijata del sodbe, ki se nanaša na zamudne obresti od zneska 400.000 SIT (ta del zahtevka ima drugačno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za plačilo 3,146.000 SIT - predstavlja namreč odškodninski zahtevek za stroške, ki jih je imel tožnik, da je dosegel izbris prepovedi obremenitve in odtujitve na svoji nepremičnini, kar pomeni, da gre za navadno škodo, in ne za izgubljen dobiček - prim. drugi odstavek 41. člena ZPP), zato ni dovoljen (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

2. O utemeljenosti revizije

2.1. O revizijskem stališču, ki po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljeno Neutemeljeno je revizijsko stališče, da sta tožnika odškodnino za izgubo koristi, ki bi jo imela od kupnine, če bi jo toženec plačal pravočasno, uveljavljala že z vlogo z dne 12.11.1994. Tu lahko revizijsko sodišče le ponovi tisto, kar je tožnikoma povedalo že sodišče prve stopnje: Z vlogo z dne 12.11.1994 sta tožnika spremenila (razširila) tožbo tako, da sta zahtevala "plačilo odškodnine za škodo, povzročeno pri hiši in za nadaljnjo škodo v zvezi z najetjem kredita pri Komercialni banki Triglav v Ljubljani, za kar je imela tožeča stranka obresti in stroške za 1,265.316 SIT in, ker je podjetje B. d.o.o. zašlo v izgubo v višini 2,100.000 SIT ter za neuspešno izterjavo kupnine, ko je tožnik tedensko hodil iz S. v L. po obljubljeni denar, o teh zahtevkih pa je sodišče že pravnomočno razsodilo". Zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki predstavlja stroške najetja bančnega posojila, je zahtevek za povrnitev navadne škode (155. člen in prvi odstavek 266. člena ZOR) in je že zato (tako v pravnem kot v dejanskem pogledu) nekaj povsem drugega kot zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki predstavlja izgubo koristi, ki bi jo tožnika pridobila, če bi toženec izpolnil svojo denarno obveznost iz kupoprodajne pogodbe (izgubljeni dobiček - 155. člen in prvi odstavek 266. člena ZOR).

2.2. O zastaranju Za presojo zastaranja je treba najprej ugotoviti vrsto terjatve. Na njo se namreč navezuje čas, ki je potreben za zastaranje, pa tudi začetek teka zastaralnega roka. V konkretnem primeru, ko gre za odškodninsko terjatev, je tako bistvenega pomena njena kvalifikacija - ali gre za terjatev iz naslova neposlovne, ali pa iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Za prve je predpisan triletni subjektivni (prvi odstavek 376. člena ZOR) in petletni objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 376. člena ZOR), za druge pa zastaralni rok, ki je določen za zastaranje pogodbene obveznosti, katere kršitev je povzročila škodo (tretji odstavek 376. člena ZOR).

V konkretnem primeru gre za poslovno odškodninsko obveznost. Tožnika namreč zahtevata povrnitev škode, ki jima je nastala zaradi razdrtja pogodbe, ki je posledica toženčeve kršitve pogodbene obveznosti.

Zastaranje je treba zato presojati po tretjem odstavku 376. člena, kar pomeni, da znaša zastaralni rok pet let (371. člen ZOR), ter da je začel teči prvi dan po dnevu, ko sta oškodovanca (tožnika) imela pravico zahtevati njeno izpolnitev.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo zato treba ugotoviti, kdaj sta imela tožnika pravico zahtevati plačilo kupnine (kršitev te obveznosti je povzročila razdrtje pogodbe, to pa škodo). Zaradi prezrtja določbe tretjega odstavka 376. člena ZOR je tako dejansko stanje glede zastaranja nepopolno ugotovljeno.

2.3. Izgubljeni dobiček, ne pa obresti od terjatve, ki je prenehala Pritožbeno sodišče je sicer zavrnitev zahtevka za plačilo 3,146.000 SIT (ki predstavlja zahtevek za odškodnino za izgubo koristi, ki bi jo tožnika pridobila, če bi toženec izpolnil svojo denarno obveznost iz kupoprodajne pogodbe - izgubljeni dobiček) utemeljilo še s tezo, da predstavlja omenjeni zahtevek obresti, ki so kazen za zamudo pri plačilu denarne obveznosti po 277. členu ZOR. Zato po mnenju pritožbenega sodišča "dejstvo, da posojilodajalec določen čas po zapadlosti kupnine svojega posojenega denarja ni imel, ker mu ga posojilojemalec ni vrnil in mu zato denar ni prinašal koristi, ki jih predstavljajo obresti, samo po sebi škode v njenem pravem pomenu po členu 155 ZOR niti ne more predstavljati". To stališče je napačno. Tožnika namreč ne zahtevata plačila obresti od terjatve, ki je zaradi razdrtja pogodbe prenehala, pač pa odškodnino za škodo, ki sta jo zaradi tega (razdrtja pogodbe) utrpela. To škodo pa (lahko) predstavlja (poleg navadne škode) tudi izgubljeni dobiček (prim. prvi odstavek 266. člena ZOR). V to kategorijo vsekakor sodi tudi izguba koristi, ki bi jo tožnika pridobila, če bi denar od kupnine vezala pri banki.

3. Sklepno Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter tista dela sodb sodišča druge in prve stopnje, ki se nanašata na zavrnitev zahtevka za plačilo 3,146.000 SIT, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kdaj sta imela tožnika pravico zahtevati plačilo kupnine. Če bo spoznalo, da zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček ni zastaral, bo moralo uporabiti prvi odstavek 266. člena ZOR.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.