Jedro

Prekluzije veljajo zgolj za trditve o dejstvih in zanje predlagane dokaze, ne pa tudi za s strani pravdnih strank podana pravna naziranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 5. 2018: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 21.860,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka upravičena zahtevati 21.860,16 EUR, ki so iz naslova dividend na podlagi sklepa skupščine družbe I. d.d. z dne 17. 6. 2015 deponirane pri notarki N. K. (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje navedlo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poudarja, da veljajo prekluzije v pravdnem postopku le za navajanje dejstev in dokazov, ne pa tudi za pravna naziranja, ki jih lahko stranka podaja ves čas postopka. Sama je v 4. in 5. pripravljalni vlogi podala svoja pravna naziranja, ki bi jih sodišče moralo upoštevati. Ker samo navaja, da jih ni, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (napačna uporaba določbe 286. člena ZPP). Zaradi te kršitve je očitno napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo tožničinega pravnega naziranja, da je sama do dividend, ki so deponirane pri notarki, upravičena na podlagi sedmega odstavka 230. člena ZGD-1. Tudi sicer mora pravo sodišče poznati po uradni dolžnosti in bi moralo preveriti vse možne pravne podlage zahtevka, česar pa ni storilo. Pritožnica omenja, kaj predvideva določba drugega odstavka 235. člena ZGD-1. V skladu z njo je bila dolžna družba I. d.d. dividende izplačati v delniško knjigo pri KDD d.d. vpisanim delničarjem, med katerimi pa ni bilo tožnice, saj sodba I Pg 000/2011 glede toženca še ni bila pravnomočna in izvršljiva. Pri spornih delnicah je bil na dan sprejema sklepa in izplačila dividend še vedno vpisan toženec. Ob zaključku glavne obravnave dividende niso bile več v sferi izplačevalca, torej družbe I. d.d., saj so s sprejemom sklepa o uporabi bilančnega dobička prešle v premoženjsko sfero delničarjev. V deponacijskem zapisniku pa je izrecno določeno, da notar ravna v skladu z obvestilom okrožnega sodišča v postopku II K 000/2010 (zdaj V K 000/2010) oziroma drugo sodno odločbo, iz katere izhaja, da se dividende ne smejo izplačati zgoraj navedenim upravičencem. Nadalje sodišče samo ugotavlja, da toženec ni pravi delničar družbe I. d.d., ampak da je to tožnica. Toženec kot „nepravi“ delničar ni upravičen do dividend, tožnica pa brez ustrezne sodbe tudi nima pravne podlage, da zahteva izplačilo dividend, ki so deponirane pri notarki N. K. (glede na določbo drugega odstavka 235. člena ZGD-1 pa jih ne more zahtevati od družbe I. d.d., saj jih je ta deponirala pri notarju ravno zato, da jih bo lahko terjal tisti, ki je pravi delničar). V kolikor bi bile dividende izplačane tožencu, ni dvoma, da bi jih tožnica od njega lahko terjala nazaj, zaradi česar ne more biti nobenega dvoma, da jih lahko terja od notarke, še preden so te izplačane tožencu. Ker je do dividend nedvomno upravičena sama in se te nahajajo pri notarki, je njen podredni zahtevek, s katerim zahteva, da sodišče razsodi, da je ona upravičena do dividend, utemeljen. Tožnica je sodišče s šesto pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2018 obvestila, da je po naroku 7. 5. 2018, natančneje dne 24. 5. 2018 prejela sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V K 000/2010 z dne 26. 4. 2018, s katero je bila prvostopenjska sodba potrjena, odločitev o premoženjsko-pravnem zahtevku pa razveljavljena in tožnica kot oškodovanec napotena na pravdo. Z omenjeno sodbo pred narokom dne 7. 5. 2018 ni razpolagala in je na naroku ni mogla predložiti. Ker je bila odločitev pritožbenega kazenskega sodišča sprejeta pred zaključkom glavne obravnave, sodi v relevantno dejansko stanje in jo je potrebno upoštevati v tem postopku. Pravdno sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

3. Toženec v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da so bile vloge, ki sta jih pravdni stranki vložili po tožničini vlogi z dne 20. 1. 2017, prepozne, zaradi česar jih (upoštevaje določbo 286. člena ZPP1) ni upoštevalo. Pritožba pravilno ugotavlja, da veljajo prekluzije zgolj za trditve o dejstvih in zanje predlagane dokaze, ne pa tudi za s strani pravdnih strank podana pravna naziranja. Ker obenem ugotavlja, da je dolžno sodišče materialno pravo poznati po uradni dolžnosti, je njeno pojasnjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja njenih pravnih naziranj zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, zmotno.2 Prav tako ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje iz razloga, ker ni sledilo njenemu naziranju glede uporabe določbe sedmega odstavka 230. člena ZGD-13 (na katero se v pritožbi nekonkretizirano sklicuje), napačno uporabilo materialno pravo. Omenjena določba govori o pravici delničarjev do deleža v bilančnem dobičku. Vendar zgolj na podlagi tega zakonsko predvidenega upravičenja, ki naj bi šlo tožnici (kot (pravi) delničarki družbe I. d.d.), ni bilo moč ugoditi ne glavnemu in ne podrednemu tožbenemu zahtevku. Kar se tiče glavnega zahtevka, bi bilo za to potrebno,4 da bi toženec vtoževana denarna sredstva (dividende za leto 2014) tudi dejansko prejel oziroma da bi mu bila izplačana, do česar pa, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje,5 ni prišlo (pri čemer pritožnica temu zaključku sodišča prve stopnje ne ugovarja6). Iz istega razloga je neprepričljivo tudi pritožbeno sklicevanje na določbo drugega odstavka 235. člena ZGD-1. Okoliščina, da naj bi bila (kot to pojasnjuje pritožba) dolžna družba I. d.d. (v skladu z omenjeno določbo) dividende za izdane imenske delnice izplačati tožencu, ne pomeni, da mu jih seveda tudi je (oziroma da jih je slednji prejel).7 Samo v tem primeru bi lahko tožnica njihovo plačilo (vračilo) od toženca uspešno uveljavljala. A kot je bilo ugotovljeno, v predmetni pravdi nimamo opravka s takim dejanskim stanom.8 Ker toženec vtoževanih dividend ni prejel, je nebistveno pritožničino pojasnjevanje, da je bil v času sprejetja sklepa skupščine z dne 17. 6. 2015 o izplačilu dividend za leto 2014 v delniško knjigo kot delničar vpisan slednji, a da je pravi delničar ona (glej tudi 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Slediti ni moč niti razlogom, s katerimi pritožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. Okoliščina, da bi lahko tožnica dividende, če bi bile le-temu izplačane, zahtevala od toženca, ne pomeni, da jih ima pravico (še preden bi bile izplačane tožencu) terjati od notarke, pri kateri so bile s strani družbe I. d.d. deponirane na podlagi odločbe sodišča v kazenskem postopku. V kolikor bi ta pritožbena trditev držala, potem bi moral biti njen tožbeni zahtevek tudi sicer naperjen zoper drug subjekt oziroma subjekta (glej 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe9). Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno izpostavilo (glej predvsem 31. - 33. in 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bile sporne dividende pri omenjeni notarki deponirane na podlagi odločitve kazenskega sodišča o zavarovanju (tožničinega) premoženjskega zahtevka.10 Podlaga (razlog) omenjenemu depozitu je bila torej odločitev sodišča v drugem sodnem, to je v kazenskem postopku, katere namen je bil izključno zavarovanje izvršitve odločbe o premoženjsko-pravnem zahtevku (glej 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).11 O tem, komu jih bo notarka dolžna izročiti (oziroma kdo bo imel to pravico od nje zahtevati), je stvar postopka, v okviru (zaradi) katerega so bile dividende pri njej deponirane.12 Okoliščina, da je bila (kot navaja pritožba) odločitev o ugoditvi premoženjsko-pravnemu zahtevku s strani pritožbenega kazenskega sodišča s sodbo z dne 26. 4. 2018 razveljavljena, oškodovanec (tožnica) pa napoten na pravdo,13 na predhodne zaključke ne vpliva. Ob tem, da tožnica ni izkazala, da naj bi omenjeno sodbo res prejela šele po zaključku obravnavanja v postopku na prvi stopnji, ni utemeljeno niti njeno pritožbeno navajanje, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati. Sodišče prve stopnje lahko upošteva le trditve o dejstvih in dokaze o njih, ki so bili s strani strank podani do zaključka glavne obravnave. To v celoti velja tudi za dejstva in dokaze, ki so nastali pred njenim zaključkom, pa jih stranka (tudi iz morebitnega upravičenega razloga) ni pravočasno podala (predlagala).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zaradi „spregleda“ pravilne materialno-pravne podlage bi šlo lahko le za napačno (zmotno) uporabo materialnega prava. 3 Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej razloge, ki jih je v zvezi s tem sodišče prve stopnje podalo (predvsem) v 21., 27. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej 24., 25. in 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Nasprotno. S trditvijo, da v primeru, če bi bile dividende izplačane tožencu, ne bi bilo dvoma, da bi jih od njega lahko terjala nazaj, temu zaključku (posredno) pritrjuje. 7 Pritožbeno navajanje, da so s sprejetjem sklepa skupščine z dne 17. 6. 2015 o izplačilu dividend za leto 2014 dividende prešle v premoženjsko sfero delničarjev, je ne le presplošno, ampak glede na dejstvo, da naj bi bile le-te s strani družbe I. d.d. na podlagi odločitve sodišča v kazenskem postopku deponirane pri notarki N. K., obenem neprepričljivo. 8 Zaradi česar uporaba določb o neupravičeni obogatitvi iz 190. kot tudi 87. člena Obligacijskega zakona (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami) ne pride v poštev. Tovrstnih ugotovitev in pojasnil sodišča prve stopnje (vključno, da tožnica kot tretja oseba, kar se tiče pogodbe o prodaji delnic z dne 27. 6. 2018, ki sta jo sklenila družba T. d.d. kot prodajalec in toženec kot kupec, zahtevka po 87. členu OZ nima) pritožba ustrezno (to je jasno in konkretno) niti ne izpodbija. 9 Razlogom (zaključkom) sodišča prve stopnje podanim v omenjeni točki pritožba niti ne oporeka. 10 Glej sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 000/2010 z dne 16. 6. 2015 (priloga A18) in sklepa z dne 16. 12. 2015 (priloga A7) in dne 14. 9. 2017 (priloga A20), s katerima je bilo to začasno zavarovanje podaljšano, oziroma notarski zapisnik z dne 22. 7. 2015 (priloga B1) in notarska potrdila notarke N. K. (priloge A8, A10, A21 in A22). 11 Pritožbeni trditvi, da je družba I. d.d. dividende deponirala pri notarki le zato, da jih bo lahko terjal „pravi“ delničar, zato ni moč slediti. 12 V 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo (in pritožba temu konkretizirano ne ugovarja), da je potrebno tudi sklicevanje (ki ga izpostavlja pritožba) v notarskem zapisniku z dne 22. 7. 2015 (priloga B1) oziroma potrdilu notarke N. K. z dne 17. 12. 2016 (priloga A8) na drugo sodno odločbo (iz katere naj bi izhajalo, da se dividende ne smejo izplačati predhodno naštetim upravičencem) razumeti v kontekstu izdanega začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku. Poleg tega omenjeni zapis (ki ga v sklepu kazenskega sodišča II K 000/2010 z dne 16. 6. 2015 (priloga A18), s katerim je bil družbi I. d.d. ta depozit naložen, oziroma v sklepih o podaljšanju zavarovanja (prilogi A7 in A20) ni) opredeljuje zgolj razloge (primere), kdaj notarka deponiranih dividend ne sme izročiti v njem naštetim upravičencem (med katerimi je tudi toženec), ne pa tudi navodila, komu (drugemu) jih je (v teh primerih) dolžna izplačati. 13 Glej prilogo A23.