Jedro

Tožnica zatrjuje, da je lastnica in posestnica poslovnega prostora in stvari v njem. Pravni naslov za njeno posest in uporabo je zatrjevana lastninska pravica. V kolikor bi bila izvršba realizirana, bi bil poslovni prostor, če so tožničine trditve resnične, v izvršbi izpraznjen njenih (in ne dolžnikovih) stvari in oseb (pri čemer dolžnik ni zgolj fizična oseba, ampak tudi zakoniti zastopnik tožnice), nato pa (potrditvah tožnice) njen prostor izročen v posest toženki. Tožničina zatrjevana lastninska pravica s tem sicer ne bi prenehala, bilo pa bi vanjo brez dvoma nedopustno poseženo. Tožnici bi bila namreč lastninska pravica z izvršbo v njenem pomembnem delu, to je pravici do posesti in uporabe omejena, pri čemer za tako omejitev izvršilni naslov ne obstaja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva ugotovitev, da izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod In 1191/2014 zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot poslovni prostor v hiši Ljubljana, ni dopustna. Trdi, da je lastnica in posestnica nepremičnine, ki naj bi bila v izvršilnem postopku izpraznjena. Njena last so tudi premičnine, ki se v poslovnem prostoru nahajajo.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnica nima pravice, ki bi izvršbo preprečevala. Smisel ugovora tretjega in tožbe na nedopustnost izvršbe je namreč v tem, da tretji ohrani pravice, ki bi mu po opravljeni izvršbi ugasnile. Z izvršitvijo konkretnega sklepa o izvršbi pa tožničina zatrjevana lastninska pravica ne bo prenehala, niti ne bo omejena.

3. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno.

Navaja, da sodišče večji del obrazložitve namenja položajem, ki s konkretnim nimajo nič skupnega. Tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2005 ni primerljiva z dejanskim stanjem v konkretni zadevi. Soglaša, da je smisel tožbe na nedopustnost izvršbe v ohranitvi pravic tretjega, ki bi mu sicer po opravljeni izvršbi ugasnile. In točno ta cilj tožnica skuša doseči. Ohraniti želi uporabo svoje nepremičnine, saj tega upravičenja ni prenesla na tretjo osebo, še najmanj pa na toženko. Z izvršitvijo izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki se opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari, bo tožnici onemogočena uporaba, kar je del njenih lastninskih upravičenj. Izvršitev zamudne sodbe bi zato posegla v pravni položaj tožnice, čeprav nje izdana sodba ne veže. 4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Namen izvršilnega postopka je uveljavitev pravice do sodnega varstva, pri čemer je predpostavka za dovolitev izvršbe izvršilni naslov, v katerem je upnikova terjatev ugotovljena kot izvršljiva. Ker pa so z izvršilnim postopkom lahko prizadete tudi pravice ali pravne koristi drugih oseb Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), tem osebam daje možnost, da svoje pravice in pravne interese zavarujejo in preprečijo izvršbo. Tako lahko tretji, ki meni, da bo z izvršbo prizadet njegov pravni položaj, vloži ugovor, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, v primeru zavrnitve ugovora pa lahko začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (glej 64. in 65. člen ZIZ).

7. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v konkretnem primeru ne zatrjuje pravice, ki, če bo izkazana, preprečuje izvršbo, je materialnopravno zmotno. Pritožnica v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je sodišče nekritično sledilo stališčem Vrhovnega sodišča zavzetih v zadevah, ki s konkretno niso primerljive1. Predvsem to velja za odločbo II Ips 59/2005. V njej je namreč Vrhovno sodišče (po tem, ko je zavzelo stališče, da izvršba v konkretni zadevi ne bo povzročila prenehanja ali omejitve tožničine lastninske pravice) opozorilo, da pri izterjavi nedenarne terjatve lahko nastopijo primeri, ko izvršba poseže v pravni položaj tretjega in ga je zato treba varovati. Pri tem je navedlo primer (glej opombo 15) iz prispevka A. Galiča "Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku"2, ko je tretji imetnik samostojnega, od dolžnika neodvisnega pravnega naslova za bivanje, upnik pa ima izvršilni naslov, ki dolžniku nalaga izročiti nepremičnino prosto oseb in stvari3. 8. In v konkretnem primeru tožnica trdi prav to. Zatrjuje, da je lastnica in posestnica poslovnega prostora in stvari v njem. Pravni naslov za njeno posest in uporabo je torej zatrjevana lastninska pravica. V kolikor bi bila izvršba realizirana, bi bil poslovni prostor, če so tožničine trditve resnične, v izvršbi izpraznjen njenih (in ne dolžnikovih) stvari in oseb (pri čemer dolžnik ni zgolj fizična oseba, ampak tudi zakoniti zastopnik tožnice), nato pa (potrditvah tožnice) njen prostor izročen v posest toženki. Drži sicer, da tožničina zatrjevana lastninska pravica s tem ne bi prenehala, bilo pa bi vanjo brez dvoma nedopustno poseženo. Tožnici bi bila namreč lastninska pravica z izvršbo v njenem pomembnem delu, to je pravici do posesti in uporabe (glej prvi odstavek 37. člena SPZ) omejena, pri čemer za tako omejitev izvršilni naslov ne obstaja. Ob povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna in zato vsaj preuranjena.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se namreč s trditvami tožnice (in drugačnimi ugovori toženke), da je lastnica in posestnica sporne nepremičnine in stvari, ki se v njej nahajajo, sploh ni ukvarjalo.

10. Pritožba je iz navedenih razlogov utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Na podlagi 355. člena ZPP je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem pojasnjuje, da bi manjkajoča dejstva sicer lahko samo ugotovilo, vendar bi s tem nesorazmerno poseglo v pravico (obeh) strank do pritožbe, saj bi prvič ugotovilo celoten sklop pravno relevantnih dejstev. Pravica do učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva, ki jo varuje pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, se mora zato umakniti drugi (ustavni) pravici. S tako odločitvijo tudi ne bo prišlo do kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bila tožba v tej zadevi vložena v letu 2018, sodišče prve stopnje pa jo je doslej hitro in tekoče obravnavalo.

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na razloge, ki so terjali razveljavitev, dopolniti dokazni postopek ter ugotoviti, ali so trditve tožnice o njeni lastninski pravici in posesti resnične ter nato o zahtevku ponovno odločiti.

12. Ker je bila razveljavljena odločitev o glavni stvari, je bila razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP). Tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljeno vložiti pritožbo roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko. O njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo in bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravili pomanjkljivosti in če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357.a člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (355. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP). V postopku pred Vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP).

1 V zadevi II Ips 37/2009 je šlo za prodajo nepremičnine za katero je tožnica trdila, da je njena last, zadevi III Ips 123/2008 za izvršbo na denarna sredstva na računu, odločba pa se je ukvarjala s problemom ugovora tretjega, ki je bil vložen že po opravljeni izvršbi. V zadevi II Ips 59/2005, ki je bila glaven vir s strani sodišča prve stopnje zavzetih stališč, pa je šlo za izvršitev sklepa, ki je bil izdan v postopku zaradi motenja posesti, pri čemer je tožnica trdila, da odstranitev vodovodne napeljave, ki je potekala preko nepremičnine toženke, ni dopustna, ker je sama lastnica napeljave. 2 Objava: Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za civilno pravo PF, 2006, stran 155. 3 Avtor prispevka zastopa stališče, da se v tem primeru tretji lahko izvršbi na izpraznitev nepremičnine uspešno upre.