Jedro

Inšpekcijsko ukrepanje v svojem osnovnem poslanstvu uveljavlja načelo zakonitosti. To se uveljavlja z nadzorom, ki je v javnem interesu, prav tako pa je v javnem interesu tudi učinkovitost tega nadzora, zato je zakon določil, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži njene izvršitve, saj je s tem zagotovljena učinkovitost inšpekcijskega nadzorstva, ki pa je v javnem interesu. Varstvo zakonitosti je tudi po presoji sorazmernosti med morebitno škodo, ki bi utegnila tožniku nastati, v prednosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pravilno presodilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 2. odstavka 32. člena ZUS-1 niso podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se ji do pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu dovoli uporaba gostinskega objekta "Restavracija in pizzerija T." V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka svojo zahtevo oprla na določbo 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Vendar pa je glede na vsebino zahteve presodilo, da predlagana dovolitev uporabe objekta do izdaje pravnomočne sodne odločbe pomeni odložitev izvršbe odločbe inšpekcijskega organa, ki je odredil prepoved uporabe spornega gostinskega objekta. Zato je zahtevo presojalo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 in s tem v zvezi pogoje, ki jih ta zakonska določba predpisuje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo izvršitve upravnega akta. Pri odločitvi je sodišče tehtalo med težko popravljivo škodo, na katero tožeča stranka opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je eden izmed pogojev za njeno izdajo in, skladno z načelom sorazmernosti, tudi prizadetost javne koristi, ki bi nastala z njeno izdajo. Gre za odložitev prepovedi uporabe gostinskega objekta, ki je namenjen prehrani in bi bilo zaradi varnosti ljudi v nasprotju z javno koristjo, pa tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, če bi se izvršitev inšpekcijskega ukrepa odložila. Vrednote zdravja in življenja ljudi imajo prednost pred zatrjevano škodo, ki bi tožniku utegnila nastati zaradi prepovedi uporabe gostinskega objekta.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge po 75. členu ZUS-1 in navaja, da je sodišče brez procesne podlage obravnavalo zahtevo po 2. namesto po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Predlagana je bila izdaja ureditvene začasne odredbe, za katero veljajo drugi zakonski predlogi kot za začasno odredbo po 2. odstavku navedenega člena. Zato je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Napačno je stališče sodišča, da prizadetost javne koristi v obravnavanem primeru narekuje zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Spregledalo je pravno pomembno in značilno dejstvo, da je tožeča stranka v preteklosti pridobila začasno uporabno dovoljenje, na katerega se je v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sklicevala. V tem dovoljenju je ugotovljeno, da je objekt zgrajen in izpolnjuje gradbene in varnostne pogoje za izdajo uporabnega dovoljenja, vendar pa zaradi formalnega zadržka (vpis v zemljiško knjigo) izdaja trajnega uporabnega dovoljenja ni mogoča. Prav začasno uporabno dovoljenje dokazuje, da javna korist za zdravje v obliki vrednote zdravja in življenja ne bi bila ogrožena, saj tega dovoljenja tožeča stranka sicer ne bi mogla pridobiti. Javna korist v smislu vrednotenja zdravja in življenja v konkretnem primeru ne more biti odločilno dejstvo, saj je prepoved opravljanja gostinske dejavnosti posledica zakonske norme, da je za opravljanje gostinske dejavnosti potrebno uporabno dovoljenje za prostore, kjer se izvajajo. To pomeni, da se po samem zakonu dejavnost prepove, če izvajalec dejavnosti nima uporabnega dovoljenja. V obravnavanem primeru pa je treba presojati javno korist, ki je vzrok za to, da izvajalec gostinske dejavnosti ni pridobil uporabnega dovoljenja. To pa ni nevarnost za zdravje in življenje ljudi, ampak nerešen vpis v zemljiško knjigo. Zato je presoja sorazmernosti, ki jo je napravilo sodišče med škodo, ki jo bo tožeča stranka utrpela in javno koristjo, napačna. Sodišče bi moralo presojati sorazmernost med škodo, ki jo trpi oziroma jo bo utrpela tožeča stranka in javno koristjo, to je izvajanjem določene dejavnosti z vsemi predpisanimi dovoljenji, ne pa vrednoto življenja in zdravja, kot je to storilo.

Pritožnica predlaga ugoditev pritožbi in izdajo predlagane začasne odredbe, oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb Zakona o upravnem sporu, pri tem ko je zahtevo za začasno odredbo obravnavalo po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj je zahtevo presojalo po vsebini in ni vezano na pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Namen te začasne odredbe je ureditev, ki je drugačna od tiste v izpodbijanem aktu. Zahteva za nadaljnjo uporabo objekta pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po sami vsebini pomeni odložitev izvršbe izpodbijanega akta.

Pri presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe se sodišče ni bilo dolžno spuščati v utemeljenost ali neutemeljenost izpodbijane inšpekcijske odločbe, saj je to predmet, o katerem bo moralo meritorno odločiti. Zato okoliščine, ki jih navaja pritožba, da je tožeča stranka v objektu že izvajala gostinsko dejavnost na podlagi začasnega uporabnega dovoljenja, pri presoji prizadetosti javne koristi v primeru odložitve izvršbe, ni odločilna. Inšpekcijsko ukrepanje v svojem osnovnem poslanstvu uveljavlja načelo zakonitosti. To se uveljavlja z nadzorom, ki je v javnem interesu, prav tako pa je v javnem interesu tudi učinkovitost tega nadzora, zato je zakon določil, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži njene izvršitve, saj je s tem zagotovljena učinkovitost inšpekcijskega nadzorstva, ki pa je v javnem interesu. Varstvo zakonitosti je tudi po presoji sorazmernosti med morebitno škodo, ki bi utegnila tožniku nastati, v prednosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo (člen 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1) in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.