Jedro

Zvišanje tožbenega zahtevka zaradi po izvedencu ugotovljene višje stopnje invalidnosti ni podvrženo zastaranju.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi tožnik uveljavlja plačilo preostale zavarovalnine na podlagi police življenjskega zavarovanja. Tožena stranka je namreč doslej kot nesporni znesek plačala zavarovalnino iz naslova 50 % trajne invalidnosti. Tožnik je sprva v tej pravdi uveljavljal še plačilo za dodatnih 30 % trajne invalidnosti, kasneje pa je tožbeni zahtevek zvišal tako, da zahteva vrednost v višini 100 % trajne invalidnosti. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo ter mu priznalo 6.265,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženo stranko je zavezalo še k plačilu pravdnih stroškov v višini 3.214,886 EUR z obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbo vlaga v obsodilnem delu in sicer za znesek 3.759,24 EUR. V pritožbi se opira na dva očitka sodišču prve stopnje. Najprej se ne strinja z zavrnitvijo ugovora zastaranja glede zvišanega tožbenega zahtevka. Meni, da je navedba stopnje invalidnosti odločilno dejstvo, ki bi ga bila tožeča stranka dolžna navesti v tožbi. Opozarja, da z izvedencem ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja (iz konteksta pritožbe je razvidno, da pritožnik meni, da z izvedencem ni mogoče ugotavljati oziroma določati trditvene podlage tožbe).

V drugem delu pritožbe pa tožena stranka napada ugotovitve o 100 % tožnikovi invalidnosti v času, ki je relevanten za oceno stopnje invalidnosti. Znova opozarja na pravilno uporabo 2. odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Tam je določeno, da se stopnja invalidnosti določi najkasneje v času treh let po nastanku nezgode. Tožena stranka je ves čas trdila in opozarjala, da ni pomembno, ali ima tožnik znake psihoze zdaj, marveč to, ali jih je imel v relevantnem obdobju. Tožena stranka vztraja pri tem, da iz medicinske dokumentacije v tistem času znaki psihoze ne izhajajo. Ker je bilo to dejstvo ugotavljano s pomočjo izvedenke, tožena stranka napada tudi procesno pravilnost izvedbe tega dokaza. Ne more se strinjati s presojo sodišča, da se navedbe tožene stranke glede znakov obstoja psihoorganskega sindroma ne upoštevajo. Stališče, ki je navedeno v sodbi, pomeni, da stranke izvedenskemu mnenju ne smejo ugovarjati s strokovnimi argumenti. Vendar izvedenskemu mnenju ni mogoče ugovarjati drugače kot s strokovnimi argumenti, dodaja pritožba. Sodišče takšne argumente in ugovore mora upoštevati in jih obravnavati. Če jih ne, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede vprašanja zastaranja: Razlogi sodišča prve stopnje so materialnopravno sprejemljivi. Institut zastaranja v resnici predstavlja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ (1)). Iz tega razloga ga je treba razlagati restriktivno. Ta restrikcija pa mora biti izpeljana v skladu s samim namenom instituta zastaranja (ratio legis). Teleološko izhodišče instituta zastaranja gradi na dvojem. Najprej sankcionira upnikovo pasivnost, zaradi katere bi se negotovost pri razreševanju posameznega pravnega razmerja lahko vlekla v nedogled. Drugi razlog, na katerem gradi institut zastaranja, pa predstavlja zrcalno podobo na dolžnikovi strani. Pravo mu sicer nalaga dolžnost izpolnitve obveznosti, a ga hkrati ščiti pred trajno negotovostjo.

Iz tega razloga so z zakonom določeni zastaralni roki, ki se prilegajo naravi posamezne obveznosti. Obravnavani primer zaradi vseh okoliščin konkretnega primera teleološke ne utemeljuje uporabe instituta zastaranja. Upnik v resnici ni pasiven, marveč je ponudil celotno trditveno podlago. Tisto, kar je manjkalo, je bila le ne zadosti visoka ocena stopnje invalidnosti. To pa je strokovno vprašanje, ki obenem ne sodi v čisto zgornjo premiso sodniškega silogizma. Predstavlja namreč že logičen sklep ob dejanskem stanju (čista zgornja premisa) z uporabo pravil stroke. Predstavlja sklep v tem sodniškem podsilogizmu. Tožena stranka kot dolžnik pa tudi ni bila v negotovosti glede vprašanja, katero pravno razmerje na podlagi jasno opredeljene dejanske podlage želi tožnik kot pogodbeni upnik dokončno razrešiti. Že v sami trditveni podlagi je ocena stopnje invalidnosti relativizirana z opisom „najmanj 80 %“. Tožeča stranka pa si je zahtevek izrecno pridržala tudi zvišati. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Ti pa so tudi skladni s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v zadevi pod opr. št. II Ips 174/2001. Navedeno odločbo Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi korektno povzelo.

Glede kršitve načela kontradiktornosti pri izvedbi dokaza z obema izvedencema: Tu gre predvsem za razrešitev vprašanja, ali so bile zdravstvene posledice pri oškodovancu podane že v roku treh let od škodnega dogodka. To dejstvo je pravno relevantno (odločilno) zaradi določbe 2. odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (priloga B3). Tam je namreč določeno, da se v primeru, ko do stabilizacije zdravstvenega stanja ne pride niti po treh letih po nezgodi, kot končno vzame stanje po poteku tega roka in se v skladu z njim določi stopnja invalidnosti.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, pod katero izmed abstraktno opisanih posledic (poškodb) v pogodbeni pravni normi splošnih pogojev (A2) je mogoče subsumirati tožnikovo stanje. Tožena stranka je ves čas opozarjala na pravilo pogodbene pravne norme, ki je vsebovana v 2. odstavku 14. člena Splošnih pogojev. Tako vprašanje stopnje tožnikove invalidnosti, kakor vprašanje časa, po katerem se je ta presojala, sta bili predmet kontradiktorne obravnave. Obrazložitev sodišča prve stopnje je na posameznih mestih res nerodna. Ob branju sodbe se namreč lahko vzbuja vtis, da je sodišče toženi stranki odreklo dialog z izvedencem glede strokovnih vprašanj. Ob pritožbenih navedbah v tej smeri je zato pritožbeno sodišče opravilo preizkus obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (2). Pri tem je ugotovilo, da pritožbeni očitek ni utemeljen, navedena procesna kršitev pa ni podana.

Tožena stranka ni nasprotovala ugotovitvam izvedenke, da stanje pri tožniku ustreza abstraktnemu opisu psihoza. Dilema, na katero je opozorilo v pripombah k izvedenskemu mnenju, je bila, ali je bilo pri tožniku takšno stanje podano že do 22.4.2005. Dilemo je nadalje konkretizirala z podvprašanjem, na podlagi katerih opisov v medicinski dokumentaciji je tak zaključek mogoč.

Izvedenka je pripombe prejela, vprašanje povzela in nanj tudi odgovorila v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Bistvo odgovora je v pojasnilu, kaj pravzaprav pomeni pojem psihoza. Njegove znake je zato opisala ter poudarila, da je večina teh znakov opisanih že v izvidu dr. Š. Na ta način je jasno odgovorila na osnovno vprašanje: ali je šlo pri tožniku za stanje, ki ustreza pojmu psihoza, že v času do 22.4.2005. Ker je mnenje dr. Š. izpred tega datuma, je odgovor pritrdilen, obenem pa je bilo odgovorjeno tudi na zgoraj zastavljeno podvprašanje.

Tožena stranka z odgovorom še vedno ni bila zadovoljna. Zaustavila se je pri vprašanju diagnoze. Spraševala se je (oziroma je to vprašanje naslovila na izvedenko s predlogom naj se jo zasliši), zakaj vendar potem v dokumentaciji iz tistega časa ni govor o psihozi. Na to vprašanje je izvedenka odgovorila, ko je bila zaslišana. Pojasnila je, da pojem psihoza, ki ga uporablja tudi besedilo Splošnih pogojev tožene stranke, ni več sodoben strokovni pojem. Pove namreč premalo. Pa vendar je znova pojasnila, kaj stroka razume s tem pojmom. V grobem se ta razlaga sklada tudi s splošnim pojmovanjem tega pojma. To pomeni, da ne gre za neskladje med vsebino strokovnega in splošno pogovornega pojma, ki bi narekoval drugačno razlago pravnega pojma psihoze. Gre le za to, da skušajo biti strokovnjaki danes bolj natančni. S tem je bilo odgovorjeno na vse zastavljene dileme tožene stranke. Nadaljnjega dialoga tožena stranka več ni vzpodbujala.

Pri pojmu psihoza iz točke I.1 tabele invalidnosti (A2) gre torej za zastarel strokovni pojem; gre pa še vedno za pogodbeni pravni pojem, ki mu je treba dati ustrezno vsebino. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po kontradiktorni obravnavi in s strokovno pomočjo ta pravni pojem pravilno vsebinsko napolnilo. Pri tem je toženi stranki omogočilo kontradiktorno obravnavo ter so tako neutemeljeni pritožbeni očitki v tej smeri. Še enkrat pa pritožbeno sodišče poudarja, da je del obrazložitve sodišča prve stopnje res nekoliko neroden in zaradi tega je pritožbeno sodišče tudi opravilo nadroben preizkus obstoja te bistvene kršitve. Ob ugotovitvi, da tožnikovo stanje ustreza temu opisu ter ob odgovoru na vse strokovne in časovne (2. odstavek 14. člena Splošnih pogojev) dileme tožene stranke je zato pravilen materialnopravni zaključek, 'da je tožnikova trajna izguba splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode znašala 100 % že v času treh let po nezgodi.

Čim je tako, je tožbeni zahtevek utemeljen in mu je bilo pravilno ugodeno. Do procesnih očitkov glede izvajanja dokazov z izvedencem S. se pritožbeno sodišče zato ni več opredeljevalo, saj odgovor nanje ne more spremeniti gornjega dejstva.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001-40/2007).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008).