Jedro

Za ugotovitev o obstoju obsojenčeve zavesti o prepovedanosti storjenega kaznivega dejanja ni potrebno, da storilec pozna vsebino pravne definicije ustreznega pojma, ampak zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 8.3.2006 obsojena A.K. in S.P. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu S.P. je po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 196. člena v zvezi z 2. točko 42. člena in 43. členom KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenega S.P. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter plačila stroškov in nagrade njegovega zagovornika. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega S.P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 95. členom ZKP je odločilo, da mora obsojenec plačati povprečnino v znesku 400 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S.P. zaradi kršitve kazenskega zakona in "kršitve Zakona o kazenskem postopku" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca po (2. točki) 358. člena ZKP oprosti obtožbe, ker da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojeni S.P. in njegov zagovornik, ki jima je bil poslan odgovor vrhovnega državnega tožilca, se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikove navedbe, da obsojenec ni vedel, da je soobsojeni A.K. na njegovem zemljišču posejal seme, iz katerega je zrasla konoplja, ki jo je nato tudi presadil, ter da obsojeni S.P. pri tem ni imel nobene vloge, samo potrjujejo ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, da obsojenemu S.P. ni dokazano, da je že v fazi sajenja vedel, za katero rastlino gre, zaradi česar je ta očitek sodišče izpustilo iz opisa dejanja.

Vložnik v zahtevi navaja, da se obsojenec niti potem, ko ga je nečak seznanil, da gre za konopljo in ne hrano za ptiče ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja in da ni vedel, da je prepovedano trganje in sušenje vršičkov indijske konoplje. Zato je bil po stališču vložnika v dejanski zmoti, ki pa izključuje naklep in s tem njegovo kazensko odgovornost. Pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena se pojem neupravičeno nanaša na celotno storilčevo ravnanje, ki ga zajema zakonski opis, in gre zato za pleonazem, ki je za bit inkriminacije brez pomena. Za storilčev naklep pri tem kaznivem dejanju ni potrebno storilčevo zavedanje o protipravnosti, subsumpcijska zmota o takšnem pojmu je zato zmota o protipravnosti, torej pravna zmota.

Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obsojenec od nečaka izvedel, da v vrtu goji (indijsko) konopljo, ter rastline zalival, potrgal in posušil nekaj vršičkov in jih izročil soobsojenemu K., da jih le ta proda in mu vrne dolg, pri čemer se je sklicevalo tudi na obsojenčev zagovor, da je zaznal, da so mu neznanci pokradli "same boljše vršičke". Iz pravnomočne sodbe je tudi razvidno, da je obsojenec najpozneje takrat, ko ga je s tem seznanil nečak, izvedel, da se deli rastline konoplje uporabljajo za mamilo. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje, da obsojenec tega ni vedel in da se prepovedanosti svojega ravnanja ni zavedal, svoje trditve o pravni zmoti opira na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik tudi navaja, da se obsojenec ni zavedal, da je s temi ravnanji storil kaznivo dejanje, pa tudi tega ne, da je s tem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. S takimi trditvami obsojenčev zagovornik zakonitosti sodbe ne more omajati, saj ni potrebno, da storilec pozna vsebino pravne definicije ustreznega pojma, ampak zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja. Po znani Mezgerjevi formuli za poznavanje pomena normativnih zakonskih znakov zadošča "vzporedna ocena v laični sferi". Zato je treba ugotoviti, da navedba, da se obsojenec ni zavedal, da njegovo ravnanje vsebuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, nima nobenega vpliva na presojo njegove kazenske odgovornosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega S.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojeni S.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 600 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisovnih podatkov ter dejstvo, da je šlo za razmeroma preprosto zadevo, gledano z vidika odločanja v tej fazi kazenskega postopka.