Jedro

Dolgotrajnost postopka sama po sebi ni razlog za delegacijo zadeve drugemu sodišču.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Lenartu D 27/98 po pokojnem A. H., umrlem 21. 11. 1997, je dedič I. J. H. vložil predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. V predlogu navaja, da zapuščinski postopek poteka že 12 let, sodnica, ki je tudi predsednica sodišča, pa ga vodi tako dolgo z očitnim namenom zavlačevanja. Namesto da bi bila zadeva zaključena, je bil zapuščinski postopek dvakrat prekinjen zaradi pravd, ki so bile nepotrebne in očitno namenjene zavlačevanju zapuščinskega postopka. Predlagatelj trdi, da ne obstaja volja zaključiti postopek in zatrjuje kršitev ustavne ter konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku, pri čemer ne pričakuje, da se bo s kršitvijo te pravice pri pristojnem sodišču prenehalo. Da bi se postopek lažje in hitro dokončal predlaga predodelitev zadeve drugemu sodišču, na primer Okrajnemu sodišču v Postojni ali Sežani, kjer zapuščinske zadeve hitro rešujejo.

2. Dediči M. H., R. H., D. H. in M. H., ki jih zastopajo I. G. in drugi odvetniki ..., v svojem odgovoru na predlog temu nasprotujejo. Ne strinjajo se z navedbami v predlogu in menijo, da bi morebitni prenos pristojnosti še bolj zavlekel reševanje tega zapuščinskega postopka. Prenos zadeve na sodišče na drugi strani S. pa bi povzročil tudi izrazito povečanje stroškov postopka.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) lahko Vrhovno sodišče na predlo stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zapuščinski postopek po pokojnem A. H. res poteka že več kot dvanajst let. Z ničemer pa ni izkazana predlagateljeva trditev, da je bila dvakratna prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev udeležencev zapuščinskega postopka na pravdo posledica zavlačevanja zapuščinskega postopka s strani sodnice oziroma sodišča. Prvemu sklepu o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo dedič I. J. H. ni nasprotoval s pritožbo (zadeva II P 657/2004 Okrožnega sodišča v Mariboru). V drugem primeru je bil prav dedič I. J. H. napoten na pravdo, vložil je tožbo, a z njo v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1235/2008 ni uspel. 6. Odločilni razlog, ki ga predlagatelj navaja, tako po presoji Vrhovnega sodišča ni podan, dolgotrajnost postopka sama po sebi pa ni razlog za delegacijo zadeve drugemu sodišču, pač pa ima stranka na razpolago druga ustrezna sredstva pospešitve postopka. Potem, ko je v pretežni meri zapuščinski postopek opravljen, predodelitev na drugo sodišče ne bi bila smotrna, povezana pa bi bila z večjimi stroški, kot pravilno opozarjajo preostali dediči v svojem odgovoru.

7. V skladu z navedenim Vrhovno sodišče zaključuje, da ni tehtnih razlogov za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Zato je predlagateljev predlog kot neutemeljen zavrnilo.