Jedro

Tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskega pogoja - dejanskega življenja v R Sloveniji, saj je za sedem mesecev prekinila dejansko življenje v R Sloveniji in je dejansko živela v državi, katere državljan je.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik odšel marca 1992 v Bosno in Hercegovino. Tožniku je bila dana možnost sodelovanja v postopku in je bil vabljen na zaslišanje pri toženi stranki dne 7.7.1993. Na zaslišanju je tožnik izjavil, da je odšel marca 1992 v Bosno in Hercegovino in da se je vrnil v Slovenijo oktobra 1992. Iz ugotovljenega po mnenju tožene stranke izhaja, da je tožnik s svojo 7 mesečno odsotnostjo prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je tožnik prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji, po mnenju tožene stranke ni izpolnjen eden izmed pogojev iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je potrebno upoštevati dejstvo, da mu je, kot mu je bilo povedano, bila izdana odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, le vročitev te odločbe ni bila opravljena, ker se je takrat res nahajal v Bosni. To pa ni nič protizakonitega, saj ima v Bosni mater in premoženje in je šel v Bosno urejati svoje zadeve. Kmalu se je nameraval vrniti v ... To pa mu je preprečila vojna okupacija, to je višja sila, ki mu je prekrižala načrte. Uspel se je vrniti v Ljubljano. Tega pa ne more urediti tudi za svojo družino, ki je še vedno v Bosni. V Ljubljani živi v lastnem stanovanju že od 23.11.1981. leta. V Sloveniji pa živi že od leta 1971, to je neprekinjeno več kot 20 let. Tožena stranka nima prav, ko utemeljuje svojo odločitev s tem, da naj bi prekinil dejansko prebivanje v Sloveniji in da ni izpolnjen eden izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V Sloveniji res ni prebival nekaj časa, toda zaradi vojnih razmer ni mogel takrat oditi iz Bosne, kar je splošno znano. Ob normalnem poslovanju bi mu vsekakor takrat že morala biti izdana odločba o državljanstvu Republike Slovenije, saj je izpolnjeval oba zakonska pogoja, ki jih določa 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Poudarja, da je bil do dne, ko je vložil prošnjo za slovensko državljanstvo, v Sloveniji že 20 let, stalno prijavljen pa že več kot 10 let na istem naslovu v Ljubljani, kjer ima v lasti nepremičnino, kar dokazuje s priloženim izpiskom iz zemljiške knjige. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed zakonitih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Da je tožnik kot državljan druge republike (Bosne in Hercegovine) v Republiki Sloveniji prekinil dejansko življenje s tem, da je odšel marca 1992 v Bosno in Hercegovino in da se je vrnil oktobra 1992 v Slovenijo, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, pa tudi tožnik tega v tožbi ne izpodbija. Okoliščina, da se tožnik v tistem času zaradi vojnih razmer in urejanja osebnih zadev ni mogel vrniti iz Bosne in Hercegovine v Republiko Slovenijo, v konkretnem primeru ni bistvena. Bistveno je dejstvo, da je tožnik z marcem 1992 za dalj časa prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Tožnik namreč v tem času v Sloveniji dejansko ni opravljal nobenih svojih bistvenih življenjskih dejavnosti, ki so sestavina navedenega zakonskega pojma: "dejanskega življenja". Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).