Jedro

Če se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo od njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za istega družinskega člana, se vsakemu prizna njen sorazmerni del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.12.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada L., Izpostave K. z dne 9.6.1998. Z njo mu je bil pri odmeri dohodnine za leto 1997 priznan le polovičen del posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki mu je s sodno odločbo zaupan v vzgojo in varstvo (hčerko K.T.) v znesku 129.826,00 SIT.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da sta (glede na podatke upravnih spisov) pravico do posebne olajšave po 11. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 popr. 7/95, 14/96 - odločba US, 44/96 v nadaljevanju ZDoh) za koledarsko leto 1997 za istega družinskega člana uveljavljala tožnik in otrokova mati, ki je prispevala za otrokovo preživljanje. Zato sta davčna organa pravilno sklepala, da se zavezanca nista mogla sporazumeti, kdo od njiju naj bi posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana uveljavil in pravilno uporabila določbo 11. člena ZDoh, ko sta vsakemu od njiju priznala sorazmeren del olajšave. Ker materini preživninski prispevki presegajo višino zneska priznane posebne olajšave, je pravilno tudi stališče, da predstavlja sorazmeren del obravnavane posebne olajšave njeno polovico. Le v primeru, če preživninski prispevki otrokove matere omenjenega zneska ne bi presegli, bi bilo mogoče olajšavo priznati kot sorazmerni del do tega zneska, razliko do polne olajšave pa priznati staršu, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Zato je tožnikov ugovor, da je glede na bistveno višje dohodke v njegovem primeru sorazmerni del olajšave bistveno višji od priznanega (polovičnega), zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da stališče po katerem naj bi pomenil sorazmerni del priznane posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana le njen polovičen del, ne more biti pravilno. Ker ima višje dohodke od hčerkine matere, za hčerkino preživljanje bistveno več prispeva. Zato v njegovem primeru polovičnost ni sorazmernost. Predlaga, da se pritožbi ugodi izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, ko je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo akta pravilen in da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pri pritožbeni presoji strinja z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi. Tudi tožbeni ugovori so bili utemeljeno in pravilno zavrnjeni. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZDoh se za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne olajšave. Če pa se zavezanci, (kot v obravnavanem primeru) ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmeren del olajšave. ZDoh sicer ne določa, kaj naj bi predstavljal sorazmeren del olajšave in kako se ta del določa, vendar je vrhovno sodišče v svojih odločbah že zavzelo stališče, da sorazmeren del predstavlja za vsakega zavezanca polovico olajšave, če preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave (sodba U 384/93-9 z dne 8.3.1995). Le če je prispevek zavezanca za otroka, za katerega prispeva na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave oziroma, če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan. Zato pritožbeni ugovor, da polovičen del v konkretni zadevi ni sorazmeren del posebne olajšave, na drugačno odločitev nima vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.