Jedro

Tožeča stranka na ugovor tožene stranke, da tožeča stranka storitev ni opravila, ni predložila drugih dokazov kot fakture in pogodbi o opravljanju storitev, zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zaključilo je, da ni izkazana verjetnost obstoja vtoževane terjatve, kot enega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu je upnik pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka je sodišču predložila vse račune in Pogodbo o opravljenih intelektualnih storitvah št. 27 ter Pogodbo o svetovanju.

Tožena stranka pa je povsem pavšalno ugovarjala, da storitve niso bile opravljene in tega ni z ničemer dokazovala. Tožeča stranka je vse storitve opravila in v dokaz temu je predlagala zaslišanje strank. Nikjer v Pogodbi o opravljenih intelektualnih storitvah ni določeno, da mora dati tožena stranka naročila, zato pritožnica meni, da je dokazala verjetnost obstoja terjatve. Sicer pa tožena stranka pred tem postopkom nobenega računa ni zavrnila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je dejansko stanje za odločitev o predlagani začasni odredbi ugotovilo v zadostnem obsegu in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo, ko je ugovoru dolžnika ugodilo. Na podlagi doslej navedenih dejstev in doslej predloženih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da obstoji vtoževana terjatev. Tožena stranka je navedla, da so vtoževane fakture fiktivne, saj sta se stranki s pogodbo izrecno dogovorili, da se bodo posamezna dela opravljala le na podlagi pismenih naročil naročnika. V računih pa ni niti navedeno, katere storitve je tožeča stranka opravila. Tožena stranka je še navedla, da je primarni dolžnik račune zavrnil in vložil ugovor. Tako ne drži pritožbena trditev, da je dolžnik ugovarjal povsem pavšalno.

Upnik na tak določen dolžnikov ugovor ni predložil drugih dokazov kot pogodbi, na katere se sklicuje v pritožbi. Zaslišanje strank je subsidiaren dokaz, ki ga sodišče izvede, kadar ni drugih dokazov.

Tožeča stranka potem, ko je tožena stranka podala odgovor, ni niti na poziv sodišča navedla, katere storitve in kdaj jih je opravila in tudi ne tega, da nima drugih dokazov za opravljene storitve kot zaslišana strank. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Ne drži tudi pritožbena trditev, da nikjer v Pogodbi o opravljenih intelektualnih storitvah ni določeno, da mora biti dana pismena naročilnica. Sodišče ugotavlja, da je v Pogodbi o opravljenih intelektualnih storitvah št. 27 z dne 12.12.1990 (priloga A 35) določeno, da bo izvajanje posameznih aktivnosti iz 2. člena pogodbe tožeča stranka opravila le na podlagi pisnih naročil naročnika, v katerem bo določeno delo, rok izvedbe, višina in način plačila (3. člen pogodbe). V Pogodbi o svetovanju (priloga A 36) takšne izrecne določbe sicer ni, toda na ugovor tožene stranke, da storitve niso bile opravljene, bi morala tožeča stranka predložiti dokaze, da je delo opravila.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da doslej ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je ugovoru dolžnika pravilno ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP).