Jedro

Pomota v odločbi se lahko popravi le ob upoštevanju dejanskega stanja, kakršno je bilo v času izdaje odločbe in ne v času izdaje sklepa o popravi. Višina davka, ki se po odmerni odločbi tožniku nalaga v plačilo, je predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe in je, kolikor ne gre za popravo računskih in pisnih pomot, ni dopustno spreminjati s popravnim sklepom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Maribor je z izpodbijanim sklepom pod točko I.1 popravil izrek odločbe št. DT 0610-103/2008-36-09-240-04 z dne 17. 2. 2012 tako, da je v I. točki izreka znesek davčne osnove 529.312,37 EUR nadomestil z zneskom 515.944,12 EUR, znesek obračunanega davka 208.544,61 EUR z zneskom 207.615,91 EUR in znesek obresti 20.644,65 EUR z zneskom 20.045,08 EUR, v II. točki izreka odločbe znesek plačanega davka 180.877,01 EUR nadomestil z zneskom 181.042,22 EUR in v III. točki izreka znesek obveznosti za plačilo 41.174,38 EUR ter obresti v višini 7.137,87 EUR nadomestil z zneskom 46.618,77 EUR (207.615,91 EUR + 20.045,08 EUR – 181.042,22 EUR).

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-61/2013 z dne 16. 9. 2013 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu, s katerim se popravlja in na novo določa vsebina II. točke izreka odločbe DT 0610-103/2008-36-09-240-04 z dne 17. 2. 2012, odpravilo. V tem delu po presoji pritožbenega organa ne gre za popravo pomote v smislu 223. člena ZUP-a, saj prvostopni organ v tem delu sklepa dodaja novo ugotovitev – o plačilu zamudnih obresti, ki je odmerna odločba ne vsebuje ne v izreku in ne v obrazložitvi. V preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z ugovori glede izvršbe in s tem povezanimi zahtevki za vračilo, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, pojasni, da v okviru reševanja pritožbe lahko presoja le pravilnost in zakonitost akta, ki se izpodbija. O zahtevkih strank je pristojen odločati prvostopni organ, ko gre za zahtevek za vračilo davka, v posebnem postopku in ne v postopku odmere, poprave pomote ali odločanja o pritožbi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da bi mu moral davčni organ vrniti preveč plačani znesek 606,38 EUR, kakor tudi znesek 165,21 EUR, ki ga je neupravičeno spremenil v zamudne obresti. Namesto da bi tožniku enostavno vrnil, kar je plačal preveč, je davčni organ izbral komplicirano in dražjo pot ter pritožbo odstopil pritožbenemu organu, ki pa se do zahteve za vračilo (vsebinsko) ne opredeli z argumentom, da je odločanje o zahtevkih strank v pristojnosti prvostopnega organa, čeprav je tožnik zahtevek za vračilo poslal organu prve stopnje, ki ga je poslal naprej pritožbenemu organu. Če le-ta ugotavlja, da to ni prav, bi moral prvostopni organ pozvati, da svojo napako popravi. Namesto tega govori o posebnem postopku. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži čimprejšnje vračilo zaradi napake davčnega organa preveč plačanih zneskov 165,21 EUR in 606,38 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo vseh stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po tem, ko ga v pritožbenem postopku delno odpravi tožena stranka, je izpodbijani sklep o popravi pomot v odločbi pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje.

Stališče tožnika, da bi moral davčni organ z izpodbijanim sklepom ugotoviti preplačilo davka, namreč tudi po presoji sodišča ni utemeljeno. Predmet tega upravnega spora je namreč izključno presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o popravi pomot v odločbi. Pomota v odločbi pa se lahko popravi le ob upoštevanju dejanskega stanja, kakršno je bilo v času izdaje odločbe in ne v času izdaje sklepa o popravi. Višina davka, ki se po odmerni odločbi tožniku nalaga v plačilo, je predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe in je, kolikor ne gre za popravo računskih in pisnih pomot, ni dopustno spreminjati s popravnim sklepom. Iz navedenih razlogov s sklepom o popravi odločbe tudi ni dopustno odločati o vračilu davka, ki je bil po navedbah tožbe plačan v zvezi s postopkom davčne izvršbe in ga zato tožnik v tem postopku ne more z uspehom uveljavljati.

Neutemeljen je tudi očitek birokratskega odločanja, saj je zahtevo za vračilo davka tožnik uveljavljal v okviru pritožbenih navedb zoper sklep o popravi odločbe. S pritožbo pa sta organa ravnala skladno z določbami ZUP o postopanju s pritožbo.

Pogoji za predlagano odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker naj bi o zahtevi tožnika ne bilo odločeno, po navedenem niso podani.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so dejstva, ki so po zavzetem pravnem stališču za odločitev relevantna, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).