Jedro

Določba o pripoznavi dolga (prvi odstavek 387. člena ZOR) temelji na odprtem pravnem pojmu, pri katerem je dolžnikovo izjavno priznanje dolga (izrecno priznanje) v pravni posledici izenačeno z nedoločenim številom enakovrednih konkludentnih ravnanj. Zahteva po jasni izraženosti dolžnikove volje glede na tak smoter obravnavanega instituta pomeni, da mora sodišče oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Ni torej odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.

Izrek

1. Revizija glede zahtevka na plačilo 568,79 EUR, ki se nanaša na neplačani del dodatnih del, se zavrže. 2. V ostalem delu se revizija zavrne.

3. Revidentka sama trpi stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je prvo toženko (glede neumaknjenega dela tožbe) zavezalo, naj tožeči stranki plača znesek 9,498.412,86 SIT (39.636,17 EUR) in zakonske zamudne obresti od zneska 4,173.365,86 SIT (17.415,15 EUR) od 19. 5. 2003 do plačila ter ji povrne izvršilne in pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Prisojeni znesek se nanaša na seštevek neplačanih delov situacij tožeče stranke ter na neplačani del računa za dodatna dela tožeče stranke. V presežku (neumaknjenega dela tožbe), glede zneska 997.639,94 SIT (4.163,08 EUR), pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo v celoti.

(2) Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu.

(3) Prva toženka v reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Nasprotuje zaključku, da bi bile pravdne stranke med seboj dogovorile plačila z asignacijo, za obveznost plačila prve toženke pa naj tudi sicer ne bi bilo nobene (izrecne) pogodbene podlage. Sodišči nižjih stopenj naj ne bi odgovorili na njeno sklicevanje na okoliščine v prid tezi, da s podpisom obrazca „IOP“ ni pripoznala dolga, niti obrazložili „teka zamudnih obresti“. Zato predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj.

(4) Revizija je bila vročena tožeči stranki in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.(1) O d e l n i n e d o v o l j e n o s t i r e v i z i j e (5) Tožeči stranki prisojeni znesek 568,79 EUR (prej 136.305,00 SIT), ki se nanaša na neplačani del dodatnih del, ima drugačno pravno podlago od preostanka tožbe. Zato se na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije v tem delu presoja posebej. Ker vrednost spora o tem tožbenem zahtevku ne dosega praga iz 490. člena ZPP (20.864,63 EUR), je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo v tem delu zavrglo s sklepom (1. točka izreka).

O n e u t e m e l j e n o s t i ( d o v o l j e n e g a d e l a ) r e v i z i j e Procesni očitki (6) Določbe pravdnega postopka so kršene, kadar se sodišče z ničimer ne odzove na strankine navedbe o dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Ta, odločilna dejstva je mogoče razbrati neposredno iz ubeseditve relevantne določbe materialnega prava (z jezikovno razlago) ali posredno, z (drugimi) metodami pravne razlage.

(7) Ni mogoče pritrditi očitkom, da naj bi sodišči nižjih stopenj v zvezi podpisom IOP-obrazca spregledali (dejansko odločilni) kontekst „pogodbeno dogovorjenih razmerij med Švsemi tremiĆ pravdnimi strankami“, zožujoč pogled zgolj na „upniško-dolžniško razmerje“ tožeče stranke in prve toženke. Kot prav tako spregledane značilnosti istega konteksta revidentka navaja še voljo in nagib direktorja prve toženke ob podpisu IOP-obrazca ter njegov pripis na tem obrazcu. Kot bo pojasnjeno, direktorjeva volja in nagib nista pravno pomembna, medtem ko imata sodbi sodišč nižjih stopenj (v nasprotju z revizijskimi očitki) razloge o navedenima kontekstu in pripisu (vprašanje, ali sta odločilnim dejstvom dali tudi pravilen poudarek, čemur revidentka prav tako nasprotuje, pa se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, katere preizkus je obrazložen v nadaljevanju, v točkah (11) in (12)).

(8) Grajanje odsotnosti razlogov v zvezi z obrestnim delom tožbenega zahtevka (ki je ponovitev pritožbene graje), zaradi česar naj obeh napadenih sodb ne bi bilo mogoče preizkusiti, (niti) v reviziji ni posebej obrazloženo. Ni navedeno, katero odločilno dejstvo v zvezi z zamudnimi obrestmi naj bi manjkalo. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj v zvezi s tem delom zahtevka upoštevali vsa odločilna dejstva (glej zadnji odstavek na četrti strani in prvi odstavek na peti strani odločbe sodišča prve stopnje; ter vrstice 5–9, šteto od spodaj, na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Materialnopravni očitki (9) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka tožeči stranki s pogodbo oddala izdelavo montažnih konstrukcije in fasade v vrednosti 210 milijonov tedanjih SIT. V tej, „podizvajalski pogodbi, v kateri sta kot stranki pogodbe navedena prvi toženec kot naročnik in tožnik kot izvajalec, kot sopodpisnik pa drugi toženec, je Š...Ć zapisano, da se prvi toženec strinja, da bo glavni izvajalec (drugi toženec) plačeval nesporne in dospele situacije tožniku direktno Š...Ć ter da se strinja, da je drugi toženec sopodpisnik pogodbe s tožnikom“ (predzadnji odstavek na neoštevilčeni tretji strani obrazložitve njegove odločbe).

(10) Sodišči nižjih stopenj sta pravilno zavrnili ugovor pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije prve toženke. Dejstvi, da je bila druga toženka sopodpisnica gradbene pogodbe, sklenjene med prvo toženko (naročnico) in tožečo stranko (izvajalko), ter da je bila druga toženka v njej v soglasju s prvo toženko določena kot izplačevalka situacij tožeče stranke, prve toženke nista mogli odvezati odgovornosti za neplačilo pogodbene cene. S stališča materialnopravno pravilne odločitve o tožbenem zahtevku ni pomembno, ali je bilo tristransko razmerje pravdnih strank pravilno kvalificirano kot asignacija. Bistveno je, da je bila v zavezi proti tožeči stranki kot njena sopogodbenica prva in ne druga toženka (ter bi v tej zavezi – tudi če bi dejansko šlo za nakazilo – vse do popolnega poplačila tožeče stranke tudi ostala, kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 1026. člen ZOR). Kot naročnica montažnih gradenj bi prva toženka tako morala plačati ceno, celo če njena plačilna obveznost ne bi bila izrecno zapisana (da je dejansko bila, pa je prvi toženki odgovorilo že pritožbeno sodišče: glej vrstice 5–13, šteto od zgoraj, na 3. strani njegove sodbe), saj je takšna obveznost naročnika implicirana v samem pogodbenem tipu.

(11) V predloženi zadevi relevantna določba o pripoznavi dolga (prvi odstavek 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) temelji na odprtem pravnem pojmu, pri katerem je dolžnikovo izjavno priznanje dolga (izrecno priznanje) v pravni posledici izenačeno z nedoločenim številom enakovrednih konkludentnih ravnanj. Kaj so odločilna dejstva, zato (zaradi opisane normativne pomenske odprtosti) v vsakem posameznem primeru nebesedne (ali: ne zgolj besedne) „pripoznave“ terja posebno razlago. „Da Š...Ć bi dolžnikovo dejanje ali izjava imelo veljavo pripoznave, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika“ (sodba VS RS, opr. št. II Ips 971/93 z dne 6. 4. 1995). Namen instituta pripoznave dolga, ki na priznanje navezuje posledico pretrganja zastaranja, je v obstoječem obligacijskem razmerju pred zastaranjem varovati upnika, ki naj bi ga potrditev dolžnika, da je (še vedno) nekaj dolžan, pustila v prepričanju, da dolžnikova trenutna neizpolnitev (navadno: dolžniška zamuda) ni tudi že znamenje, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti. Potrditev naj bi upnika začasno odvrnila od sodnega uveljavljanja terjatve. Navedena zahteva po jasni izraženosti dolžnikove volje glede na tak smoter obravnavanega instituta pomeni, da mora sodišče oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Ni torej odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.(2)

(12) Revizijsko sodišče glede na tako razlago zavrača revidentkino stališče (uvrščeno v razdelek revizije, v katerem sicer uveljavlja procesne očitke), da naj bi bil zaključek sodišč nižjih stopenj o s strani prve toženke pripoznanem dolgu zmoten. Ko je tožeča stranka prvi toženki kot svoji sopogodbenici v zvezi s pogodbenim dolgom poslala obrazec „IOP“ (izpis odprtih postavk), ki ga je direktor prve toženke podpisal, je slednja s tem tudi po oceni revizijskega sodišča pripoznala na tem obrazcu navedeni dolg. Pripis, s katerim se je podpisnica sklicevala na drugo toženko, ki je v skladu s pogodbo prevzela izpolnitev dolžnice, ni pa bila pogodbena stranka, na tak zaključek ne vpliva. „Plačila iz L.“ namreč (objektivno) ni takšna izjava, da bi bila morala pri tožeči stranki vzbuditi sum, da prva toženka dejansko odklanja dolg, ki bi ga bila sicer morala kot neposredna naročnica gradnje tipično plačati: dolžnikov dolg lahko poravna tudi kdo tretji (konkretno druga toženka kot pogodbeno odkazana plačnica); z zadevnim pripisom pa bi bila lahko le potrjena identifikacija pogodbenega razmerja, na katerega se je obrazec nanašal. (13) Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (2. točka izreka).

(14) Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP (3. točka izreka).

Op. št. (1): Nad tožečo stranko je bil začet stečajni postopek, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja razen izdaje sodne odločbe. Na to procesno dejanje, ki je dejanje revizijskega sodišča, prekinitev postopka na temelju samega zakona (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) ne vpliva in se smiselno uporabi drugi odstavek 207. člena ZPP. Op. št. (2): Pripoznava dolga je „dolžnikovo ravnanje, usmerjeno proti upniku, na podlagi katerega lahko upnik razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga“ (sodba VS RS, opr. št. III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004).