Jedro

Določilo 138. člena ZPPSL se uporablja le za primere, ko gre za kontinuiteto med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom oziroma, ko se stečajni postopek iz prisilne poravnave začne po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor M. d.o.o., Ljubljana zoper osnutek za glavno razdelitev nad stečajnim dolžnikom N. d.o.o., Ljubljana.

Proti sklepu se M. d.o.o. pritožuje in trdi, da sodišče zmotno razlaga določilo 138. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS štev. 67/93 in 39/97 - v nadaljevanju ZPPSL), ko zaključuje, da se uporablja le za primere, ko je stečajni postopek začet po uradni dolžnosti. Trdi, da to določilo tega ne navaja, zato ga je treba uporabiti tako, kakor je zapisano. Tudi obvestitev upnikov po stečajnem senatu ni relevantna okoliščina, saj zakon velja brez obvestila sodišča. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da upnik na naroku ni ugovarjal osnutku, ni pravilen. Pooblaščenka upnika je na naroku ustno ugovarjala zoper osnutek, ker upnikove terjatve ni bilo v osnutku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 138. člena ZPPSL, ko je zaključilo, da dolžnikove prijave terjatve z dne 10.1.1997, vložene v postopku prisilne poravnave zoper dolžnika N. d.o.o., Ljubljana, ni mogoče šteti za prijavljeno v tem stečajnem postopku, ker stečajni postopek ni bil začet po uradni dolžnosti po neuspešnem postopku prisilne poravnave.

Temeljno pravilo procesnega prava je, da se vloge strank (prijava terjatve je tudi takšna vloga) upoštevajo le v tistem postopku, v katerem so podane. To temeljno pravilo velja tudi v stečajnem postopku (137. člen ZPPSL). 138. člen ZPPSL je določil izjemo od tega pravila. Določila, ki določa izjemo od pravila, pa ni mogoče široko razlagati, kar pomeni, da je logično in v kontekstu celotne ureditve ZPPSL, da se določilo 138. člena ZPPSL nanaša le na tiste primere, v katerih gre za kontinuiteto med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom nad istim dolžnikom, to je na primere, ko sodišče v samem postopku prisilne poravnave začne po uradni dolžnosti stečajni postopek nad istim dolžnikom (34. člen ZPPSL in 57. člen ZPPSL). Zakonodajalec gotovo ni mislil izjeme od temeljnega pravila predpisati tako, da bi se prijava terjatve, ki bi bila kdajkoli vložena v postopku prisilne poravnave zoper določen subjekt, štela za prijavljeno tudi v stečajnem postopku, če bi se kdaj kasneje začel nad istim dolžnikom. Zato je logično, da se ta določba uporablja le za primere, ko gre za kontinuiteto med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Za tako situacijo pa v tem primeru ni šlo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upnik bi se zato ob objavi oklica o začetku stečajnega postopka moral ravnati skladno z oklicem sodišča, v katerem so bili (vsi) upniki pozvani, da prijavijo terjatve, če bi hotel imeti položaj stečajnega upnika v stečajnem postopku.

Neutemeljene so tudi pritožničine trditve, da je njena pooblaščenka na naroku za obravnavanje osnutka glavne razdelitve ugovarjala osnutku. Te trditve niso z ničemer izkazane. V zapisniku o naroku z dne 26.3.1998 (na zap.štev. 34), ki ima značaj javne listine (1. odstavek 230. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL), je zapisano, da navzoči upniki (med njimi je bila tudi pooblaščenka pritožnice) nimajo ugovorov zoper osnutek za glavno razdelitev. Pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje in ne dokazuje, da to, kar je navedeno v tem zapisniku, ni resnično. Zato je treba šteti, da je resnično, kar je v njem zapisano (1. odstavek 230. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL) in je zato pritožbena trditev neutemeljena. Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica na naroku za obravnavnje osnutka za glavno razdelitev (pred narokom so si upniki osnutek lahko ogledali pri sodišču) ni ugovarjala, je pravilen tudi zaključek, da pismeno vloženi ugovor po naroku za obravnavanje osnutka, ni upošteven (glej 4. odstavek 11. člena ZPPSL v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPPSL). Zato je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ugovor utemeljeno zavrglo.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).