Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

II. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti plačati še 4.500 EUR (prej 1.078.380 SIT) zadoščenja.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 210,16 EUR (prej 50.439,43 SIT) pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

III. Sicer se revizija zavrne.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 262,48 EUR (prej 62.900,71 SIT) stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka se je 14.7.2000 poškodovala na delovnem mestu zavarovanca tožene stranke. Pri tem je utrpela odlom stiloidnega nastavka koželjnice in podlahtnice levo, psihogeni tip distonije četrtega prsta leve roke in površinsko odrgnino leve dlani, zaradi česar ji je bila pravnomočno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 39.976,65 EUR (prej 9.580.004,40 SIT),od tega 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) za telesne bolečine, 1.585,72 EUR (prej 380.000 SIT) za strah, 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti in 20.030,05 EUR (prej 4.800.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno niza, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju opravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. V zvezi z višino prisojene odškodnine izpostavlja tudi čas čakanja na odškodnino. Meni, da sodišči tega nista upoštevali pri odmeri odškodnine. Izpodbija tudi sklep o stroških. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (1. odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O delni utemeljenosti revizije:

1. Glede višine odškodnine:V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v vtoževanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojenih odškodnin v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Utemeljen pa je revizijski očitek glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali objektivnega kriterija. Odškodnina, ki sta jo za navedeno obliko nepremoženjske škode prisodili sodišči, je v primerjavi s podobnimi primeri prenizka (primerjaj z II Ips 351/2001, II Ips 33/99, II Ips 195/98, II Ips 104/98). Po oceni revizijskega sodišča je tako primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 6530,05 EUR (prej 1.564.881,18 SIT) oz. 30 povprečnih neto plač.

2. Glede čakanja na odškodnino:Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (primerjaj s sodbo II Ips 351/2003).

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti spremenjen uspeh tožeče stranke v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, kakršni so bili tožeči stranki prisojeni za postopek pred sodiščem prve stopnje. Delna ugoditev reviziji namreč na to odločitev ni vplivala, saj se uspeh tožeče stranke ni bistveno spremenil (uspeh tožnika sedaj znaša 74%, prej 70%). Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti ustrezen delež stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Oboji so odmerjeni od zneska, s katerim je tožeča stranka uspela s pritožbo in revizijo (4.500 EUR) (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer prvi znašajo 210,16 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, poročilo o uspehu pritožbe, stroške poštnine in 20% DDV), drugi pa 262,48 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo o uspehu revizije, poštni stroški in 20% DDV). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.