Jedro

Zavarovalna pogodba, ki je podlaga tožnikovi terjatvi, zajema nezgodno zavarovanje in ničesar drugega, zato je za zastaranje tožbenega zahtevka treba uporabiti določilo 380. člena ZOR, ki specialno ureja vprašanja zastaralnih rokov pri zavarovalnih pogodbah, na uporabo katerega napeljuje tudi določilo splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja - NE 94; kljub temu, da sta dve osebni zavarovanji (življenjsko in nezgodno) sklenjeni na eni zavarovalni polici, torej eni zavarovalni pogodbi, gre za dve različni zavarovanji in različne zastaralne roke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku 1,263.978,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 8.320,00 SIT.

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb procesnega prava in zmotne uporabe materialnega prava ter se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne stroškovne ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na na prvi stopnji pravilno ugotovljene dejanske okoliščine, katerih pritožba ne graja, uporabilo pravo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 380. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Odločitev je natančno in skrbno obrazložilo, pri tem pa ni storilo ne očitanih bistvenih kršitev določb procesnega prava in ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku o storjeni bistveni kršitvi določb procesnega prava v tem, ker da je sodišče prve stopnje razlogovalo, da del terjatve ne izvira iz police življenjskega zavarovanja oseb, čeprav je samo ugotovilo, da bi naj pravdni stranki nedvomno sklenili polico življenjskega zavarovanja, kot tudi, da bi bili razlogi sami med seboj v nasprotju, ko sodišče navaja, da sta stranki sklenili polico življenjskega zavarovanja, v nadaljevanju pa, da bi naj za del pravic iz te police veljala pravila za zastaranje terjatev nezgodnega in ne življenjskega zavarovanja. Razlogi sodišča prve stopnje so namreč jasni in niso v medsebojnem nasprotju. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pravdni stranki dne

08.12.1995 sklenili pogodbo o osebnem zavarovanju in sicer za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, torej sta sklenili dve vrsti osebnih zavarovanj, zato dejstvo, da sta se ti dve vrsti zavarovanj sklenili skupaj v eni pogodbi, na drugačno odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da sta, čeprav v eni pogodbi, posebej dogovorjeni zavarovalni vsoti za sklenjeno življenjsko zavarovanje, kot tudi za nezgodno zavarovanje, posebej sta dogovorjeni premiji in sicer za življenjsko zavarovanje kot tudi za nezgodno zavarovanje, le da sta potem sešteti v skupno zavarovalno premijo. Zavarovalna pogodba, ki je podlaga tožnikovi terjatvi, zajema nezgodno zavarovanje in ničesar drugega, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev o ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določilo 380. člena ZOR, ki specialno ureja vprašanja zastaralnih rokov pri zavarovalnih pogodbah in na uporabo katerega napeljuje tudi določilo splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja, ki so veljali v času sklenitve obravnavane zavarovalne pogodbe - NE 94. Prvi odstavek citiranega zakonskega določila določa, da terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb (med te sodi tudi nezgodno zavarovanje) pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Dejstvo, da sta tako življenjsko kot nezgodno zavarovanje osebni zavarovanji, na drugačno odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati, saj če bi zakonodajalec želel v daljši zastaralni rok zajeti obe vrsti osebnega zavarovanja, bi pravgotovo drugače oblikoval navedeno zakonsko določbo. Tega ni storil, ker je s tudi sicer jasno zakonsko določbo daljši zastaralni rok določil le za terjatve iz življenjskega zavarovanja.

Glede na vse navedeno pa tudi ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo

942. člena ZOR. Tega določila sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo, sicer pa iz tega jasno izhaja, da se v pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko zavarovanje in nezgodno zavarovanje) višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama, kar je v obravnavanem primeru posebej določena tako za življenjsko, kot za nezgodno zavarovanje.

Sicer ima pritožba prav, da iz omenjene zavarovalne pogodbe osebnega zavarovanja ne izhaja, da gre za dve vrsti tako imenovane police, nedvomno pa iz te izhaja, da gre za dve vrsti zavarovanj, torej za življenjsko zavarovanje s posebno zavarovalno vsoto in določeno premijo ter za nezgodno zavarovanje s prav tako posebno zavarovalno vsoto in določeno premijo. Sodišče prve stopnje zato pravilno pogodbe o zavarovanju oseb ni štelo za dve "ločeni polici", temveč, da sta s to - eno polico bili sklenjeni dve zavarovanji, življenjsko in nezgodno, zato tudi ne gre pritrditi pritožbenemu očitku, da bi bilo takšno polico treba interpretirati v skladu s pravili o razlagi pogodb po 99. členu ZOR. Določila pogodbe so namreč jasna in se uporabljajo tako, kot se glasijo, zato ni razloga za uporabo drugega odstavka 99. in tudi ne 100. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeča stranka vložila po poteku 3-letnega zastaralnega roka, zato je o tem povsem pravilno odločilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Nasprotnemu pritožbenemu zavzemanju tudi pritožbeno sodišče ni moglo priznati uspeha, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, ker le-ti niso bili priglašeni.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.