Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedbe straže niso narekovali izredni dogodki, ampak se je izvajala kot običajna redna delovna naloga v mirnem času, in da se ni izvajala kot vojaška operacija v pravem pomenu besede.

V zvezi z varovanjem meje je sodišče prve stopnje podobno kot v zvezi s stražo utemeljeno presodilo, da nobena ob uveljavljanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni podana. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so pripadniki Slovenske vojske že od leta 2015 izvajali to dejavnost (kot podpora policiji), ne da bi jim bila odrejena pripravljenost, v letih 2019 in nato 2020 pa se je spremenila organizacija delovanja, pri čemer je pri presoji podanosti izjem treba izhajati iz narave dejavnosti, ki se ni spremenila. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da dejavnosti, ki traja več let, ni mogoče šteti za izredni dogodek; da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in da bi bil sistem rotacij zaposlenih primeren, saj se je na ta način dejavnost izvajala do leta 2019 oziroma 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za mesece junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020, ki se (posredno) nanaša na vojaške vaje in terenska usposabljanja (za katera bi lahko bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES), saj je tožnik v navedenih mesecih opravljal zgolj običajne naloge prevoza opreme in oseb. Glede na opis nalog delo tožnika v teh mesecih sodi v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači tožniku za mesece: junij 2017, julij 2017, september 2017, november 2017, december 2017, od februarja 2018 do junija 2018, oktober 2018, december 2018, februar 2019, marec 2019, junij 2019, od avgusta 2019 do novembra 2019, od februarja 2020 do aprila 2020, od junija 2020 do avgusta 2020, maj 2021, junij 2021, avgust 2021, oktober 2021, januar 2022, februar 2022, in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti od prisojenega zneska za februar 2018 za čas od 6. 3. 2018 do 11. 5. 2019 in od prisojenega zneska za oktober 2021 za čas od 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021, kot tudi glede zahtevanega prikrajšanja pri plači za mesece: marec 2018, november 2018, marec 2019, maj 2019, avgust 2020, september 2020 in marec 2022 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 977,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo dokazovanje, kakšno delo je v zvezi z dejavnostjo, za katero je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (OJ L 299), opravljal tožnik. S tem je kršilo pravila o dokaznem bremenu, odločitev predstavlja sodbo presenečenja. Pri presoji je napačno povzelo stališča iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki ne predstavlja podlage za odločitev niti ne ustaljene sodne prakse. Dejavnost straže in varovanja državne meje je neutemeljeno umestilo v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, do navedb toženke, ki je uveljavljala izjemo od uporabe te direktive po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, se ni opredelilo. Vseh izvedenih dokazov ni ocenilo, niti ni obrazložilo svoje odločitve, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ker ni upoštevalo, da je straža bojna naloga v mirnem času, ki je izrednega pomena za nacionalno varnost in se mora zaradi možnosti nastopa izrednih dogodkov izvajati neprekinjeno, je napačno ugotovilo, da gre za običajno službo. Namesto primernosti sistema rotacij zaposlenih je neutemeljeno ugotavljalo splošno možnost takšne organizacije dela. Nepopolno in nepravilno se je opredelilo do pisne izjave A. A., iz katere izhaja, da predstavlja varovanje in patruljiranje del bojevanja v širšem smislu, ki zajema naslavljanje vseh hibridih groženj za nacionalno varnost. Dejansko stanje je ugotovilo v nasprotju s pisno izjavo B. B., ki je pojasnil, da se z rotacijo pri straži poveča število dejavnikov tveganja, zato takšna organizacija dela ni smotrna, in je podana izjema po 2. alineji izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Tudi varovanje državne meje je presodilo napačno, saj te dejavnosti ni mogoče izenačiti s stražo. Ni se opredelilo do trditev o pravici držav članic, da vojaško dejavnost opredelijo kot vojaško operacijo, niti do trditev, da se je tožnik pri varovanju meje usposabljal. Napačno je ugotovilo, da so pri varovanju meje pripadniki Slovenske vojske opravljali običajne naloge v podporni vlogi, saj ni upoštevalo izrednih razmer zaradi naraščajočih migracijskih pritiskov in delovanja po vojaški liniji poveljstva PINK. Organizacija dela po sistemu rotacije, ki je veljala v preteklosti, ni upoštevna v obravnavanem primeru, saj so se varnostne razmere spremenile. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, saj ni dokazno ocenilo Direktive št. 13-11 in pisnih izjav C. C. ter A. A., ki potrjujejo elemente vojaške operacije. Ni pojasnilo, zakaj je glede značilnosti vojaške operacije namesto pojasnilom C. C. in A. A. sledilo opredelitvi iz publikacije Vojaška doktrina. Glede tožnikovih nalog na vojaških vajah v mesecih junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020 je napačno presodilo, da ne upravičujejo izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES. Stalna pripravljenost tožnika je bila potrebna za učinkovito izvedbo teh usposabljanj, saj je kot pripadnik logistične brigade nudil podporo ostalim usposabljajočim, hkrati pa se je kot del svoje enote sam uril. Zaradi razdalje in zahtevnosti prevoza je bila njegova večdnevna prisotnost potrebna pri izvedbi naloge julija 2020. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženke v zvezi s posebnim režimom dela na straži, pri varovanju meje in pri vojaških vajah ter usposabljanjih, ki je veljal v času epidemije od marca 2020 do aprila 2022. Zaradi ukrepov za preprečitev širjenja okužbe Covid-19 sistema rotacije zaposlenih ni bilo mogoče zagotoviti, navedene dejavnosti so se izvajale v okviru izrednih dogodkov. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in toženki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb toženke in izvedenih dokazov, prav tako je ustrezno navedlo argumente, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev. Sodba zato nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, njeni razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in smiselno povezani. Uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot vojak voznik v logistični brigadi. V vtoževanem obdobju mu je bila v zvezi s stražo, varovanjem državne meje in izvajanjem vojaških vaj ter terenskih usposabljanj odrejena stalna pripravljenost. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (drugi in tretji odstavek 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji) in 100 % te urne postavke v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, ter v delu ki se nanaša na vaje in usposabljanje (prevoze) v mesecih junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020, pravilno ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da dejavnosti straže in varovanja meje spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Ta določa pravila o organizaciji delovnega časa, ki veljajo tudi za pripadnike oboroženih sil, razen v izjemnih primerih, katerih obstoj je bila dolžna dokazati toženka. Pritožbeni očitek o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena je neutemeljen, presoja, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge tožnika v zvezi s stražo in varovanjem meje izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, pa pravilen. Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno upoštevalo sodbo Sodišča EU C-742/19 in tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Kot izhaja iz sodbe Sodišča EU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedbe straže niso narekovali izredni dogodki, ampak se je izvajala kot običajna redna delovna naloga v mirnem času, in da se ni izvajala kot vojaška operacija v pravem pomenu besede (da bi šlo za izjemi po 1. in 3. alineji). Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje zmotno presojo dokazov in sodišču prve stopnje očita nepopolno in nepravilno dokazno oceno pisne izjave A. A. Sodišče prve stopnje je, kot je jasno razvidno iz obrazložitve, izhajalo iz opredelitve vojaške operacije, kot jo je podal, ter nato upoštevaje pravilno ugotovljena dejstva (predvsem na podlagi Direktive št. 13‑04 in 13‑5, izpovedi tožnika in D. D. ter E. E.), da se je straža izvajala redno na številnih vojaško pomembnih objektih, pri čemer ni prihajalo do bitk oziroma bojev za dosego operativnega cilja, pravilno štelo, da ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Pojem vojaške operacije v pravem pomenu besede je sicer pravni standard, katerega vsebino oblikuje sodišče glede na okoliščine vsakega primera posebej.

10. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlikovanje med ugotavljanjem primernosti rotacij in možnostjo njihove uvedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi bilo stražo mogoče in s tem tudi primerno izvesti s sistemom rotacij zaposlenih, ki bi omogočal spoštovanje pravil o organizaciji delovnega časa, in tako pravilno presodilo, da izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES (2. alineja) ni podana. Opredelilo se je do vsebine pisne izjave B. B., ki je varovanje objektov z odrejanjem pripravljenosti sicer ocenil kot bolj smotrno, in jo v obrazložitvi tudi povzelo. Glede na ugotovljeno dejstvo (izpovedi tožnika in D. D. ter E. E.; tudi pisna izjava B. B.), da je toženka varovanje določenih objektov (Zgornja Ložnica, Zaloška Gorica in Šentvid, kamor je bil tožnik razporejen na stražo) od konca leta 2022 izvajala s sistemom rotacije, je pravilno štelo, da so te primerne.

11. V zvezi z varovanjem meje je sodišče prve stopnje podobno kot v zvezi s stražo utemeljeno presodilo, da nobena ob uveljavljanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni podana. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so pripadniki Slovenske vojske že od leta 2015 izvajali to dejavnost (kot podpora policiji), ne da bi jim bila odrejena pripravljenost, v letih 2019 in nato 2020 (Operacija F.) pa se je spremenila organizacija delovanja, pri čemer je pri presoji podanosti izjem treba izhajati iz narave dejavnosti, ki se ni spremenila. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da dejavnosti, ki traja več let, ni mogoče šteti za izredni dogodek (3. alineja); da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja) in da bi bil sistem rotacij zaposlenih primeren (2. alineja), saj se je na ta način dejavnost izvajala do leta 2019 oziroma 2020. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do toženkinih navedb glede usposabljanja ter jih pravilno zavrnilo; delovanje Slovenske vojske na meji ni bilo uvajanje na terenu, ampak je bilo usmerjeno v neprekinjeno izvajanje varovanja na način sodelovanja v mešanih patruljah s policistom (vojak je varoval policijski postopek) in opazovanja. Dejstvo, da delo pripadnika vojske v času Operacije F. ni potekalo drugače kot pred tem, je potrjeno z vsebino pisne izjave C. C., kot jo je pravilno upoštevalo in v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje. Povzelo jo je tudi v delu, v katerem se nanaša na poslabšanje razmer na meji kot razlogu za spremembo organizacije delovanja na meji. Da so vojaki na meji opravljali enake naloge pred in po tem, je sicer pravilno ugotovilo iz izpovedi tožnika in D. D. ter E. E. 12. Pri ugotavljanju sprememb v organizaciji varovanja meje je sodišče prve stopnje predloženo Direktivo št. 13-11 dokazno ovrednotilo v povezavi s pisnima izjavama C. C. ter A. A. in tudi drugimi dokazi. Sprejeto pravilno dokazno oceno je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo; opredelilo se je do spremembe organizacije delovanja Slovenske vojske pri varovanju meje, še posebej po uvedbi Operacije F. Ne drži, da ni ovrednotilo migracijskih razmer in sistema poveljevanja ter kontrole PINK. Z ničemer ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je pa pravilno ugotavljalo, ali drži zatrjevanje toženke, da gre pri Operaciji F. za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, da bi bila podana izjema od uporabe direktive. Kot že navedeno, je vojaška operacija v pravem pomenu besede pravni standard, katerega vsebino oblikuje sodišče, pri čemer ni vezano na opredelitev (posamezne operacije - Operacije F.) s strani toženke ali z njene strani predlaganih prič. Pri presoji, da Operacija F. ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ureditve, po kateri je za varovanje meje pristojna policija, pripadniki Slovenske vojske pa so v podporni vlogi, poleg tega je pravilno upoštevalo, da so bile vse naloge na meji načrtovane vnaprej, nadzorovane in usklajene s policijo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za mesece junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020, ki se (posredno) nanaša na vojaške vaje in terenska usposabljanja (za katera bi lahko bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES), saj je tožnik v navedenih mesecih opravljal zgolj običajne naloge prevoza opreme in oseb. Takšnim navedbam toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala (le na splošno je pojasnjevala namen vojaških vaj in cilj kolektivne usposobljenosti pripadnikov vojske) in jim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tako je ugotovilo, da je tožnik junija 2018 prevažal ocenjevalce na vojaško vajo, junija 2019 je prevažal opremo na lokacijo vaje in nazaj, marca 2020 je prevažal usposabljance od letališča na lokacijo vaj, julija 2020 pa osebno opremo in orožje častnika v G. (Nemčija). Glede na takšen opis nalog delo tožnika v teh mesecih sodi v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.

14. Ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala konkretnih navedb v zvezi z okoliščinami tožnikovega dela v posameznih mesecih, ki bi njegove naloge osmislile kot vojaško delovanje (vaje/usposabljanja), ki zahteva popolno predanost vseh vpletenih pripadnikov vojske, svoje trditvene podlage v tej smeri ne more dopolniti v pritožbenem postopku. Vsa dodatna pojasnila o izdanih ukazih in opisi zadolžitev logističnega polka v zvezi s temi ukazi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katerih je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se v tem okviru opredelilo do vseh relevantnih trditev toženke. Pri tem ni posebej razlogovalo o zatrjevani organizaciji dela v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije (Covid‑19), kar ni bilo potrebno, saj niso bile bistvene za odločitev; nanašale so se le na del vtoževanega obdobja. Podani jasni in izčrpni razlogi glede (ne)obstoja izrednih razmer in primernosti rotacije se smiselno nanašajo tudi na organizacijo dela v času epidemije, ki je ni mogoče šteti za izredni dogodek v smislu izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, saj ni predstavljala povoda za stražo, varovanje meje ali prevoze, za presojo izjem pa je v vsakem primeru relevantna narava dejavnosti kot take.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.