Jedro

Oseba ne sme biti pridržana zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v Uredbi Dublin III, zato morajo biti podane tudi druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet v bližini Slovenske vasi, kar je zelo blizu slovensko-hrvaške meje. To se je zgodilo ponoči in po presoji sodišča ni bilo niti možnosti, da bi tožnik v tako kratkem času, torej od prehoda preko meje uspel priti do najbližje policijske postaje. Tožnik je že imel možnost pobegniti, če bi to zares hotel. Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (I. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso bili podani razlogi, določeni v Dublinski uredbi, torej zato, ker je sklep nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi v ničemer ne bi bila prizadeta javna korist.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2067/2022/5 (1221-10) z dne 4. 6. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2067/2022/5 (1221-10) z dne 4. 6. 2022.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Z istim sklepom je tudi odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 3. 6. 2022 od 12.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske postaje Brežice izhaja, da je v Slovenijo vstopil 21. 5. 2022 ob 22.30 uri iz smeri Hrvaške. S strani policije je bil prijet 4 ure in pol po ilegalnem prehodu meje. Po prehodu meje je pot nadaljeval proti notranjosti Slovenije, kjer je bil v bližini Slovenske vasi 50 prijet s strani policistov. Pri podaji prošnje je povedal, da je bila njegova ciljna država katerakoli država članice Evropske unije. Ob zaslišanju v zvezi z omejitvijo gibanja je povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Policija jim je vzela prstne odtise. Bilo ga je strah, da ga ne bi vrnili nazaj v BiH. Na Hrvaškem ni podal vloge in ni imel razgovora. Nobenega datuma ni dobil na razgovor, ampak samo začasno izkaznico modro rumene barve za izhod iz kampa in s to kartico je lahko odšel v restavracijo. Povedal je, da je želel priti v katerokoli državo Evropske unije in s tem je mislil Slovenijo in ne Hrvaške. Ko je zapuščal Hrvaško, je bil namenjen v Slovenijo, ker je tudi njegov bratranec v Sloveniji.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84. a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi ta, da je prosilec že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (tretja alineja). Ob pregledu podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC, je bilo ugotovljeno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem. Tožena stranka ne sledi njegovim navedbam, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj iz baze prstnih odtisov izhaja, da je temu bilo tako. Nastanjen je bil v azilnem domu v Zagrebu in je malo verjetno, da v tem času ne bi bil tretiran kot prosilec. Že dejstvo, da je bil nastanjen v azilnem domu in da je iz baze prstnih odtisov razvidno, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, je samo po sebi dovolj zgovorno. Tožnik ni podal opravičljivih razlogov, zakaj po tem, ko je v drugi državi članici EU podal prošnjo za mednarodno zaščito, tam ni počakal na nadaljevanje postopka. Tožnik se je namenoma izogibal mejnega prehoda, da ga policisti ne bi prijeli. Na ozemlju Republike Slovenije se je načrtno premikal po neobljudenih poteh proti notranjosti in prečkal državno mejo preko reke. Predstavljena dejstva izkazujejo, da na ozemlju Republike Slovenije ni želel biti opažen in da se tukaj ni želel zadrževati. Samovoljna zapustitev azilnega doma na Hrvaškem, neopazno premikanje po slovenskem ozemlju, načrtno izogibanje mejnim prehodom in ljudem so ravnanja, ki kažejo na to, da tožena stranka ne more zaključiti, da je dejansko imel namen v Sloveniji ostati in zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer pri podaji prošnje rekel, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, vendar mu glede na njegova pretekla dejanja ni mogoče verjeti.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v Centru za tujce in ne na območju azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila.

5. Tožnik v tožbi navaja, da na Hrvaškem ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. Sam ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito, policisti so mu le odvzeli prstne odtise in dejali, da če jih ne bo dal, bo vrnjen nazaj v BiH. Po šestih dneh se je odločil na Hrvaškem center zapustiti in je želel priti v Slovenijo, kjer ima bratranca. Zato je odšel tudi iz Grčije, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj mu je bila ciljna država Slovenija. Tožnik nadalje navaja, da je treba upoštevati več odločitev Vrhovnega sodišča RS, v katerih je bilo to mnenja, da zgolj ugotovitev, da je nekdo vložil prošnjo za mednarodno zaščito že v kateri od podpisnic Dublinske uredbe in jo nato zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je znatno begosumen. Tožnik nikoli ni izrazil želje, da bi ostal na Hrvaškem. V primeru, če bo transfer utemeljen, bo spoštoval sodno presojo in se vrnil. Ob odvzetih prstnih odtisih na Hrvaškem je bil res nastanjen v kampu za prebežnike, vendar ni vedel, zakaj in kateri so sploh nadaljnji postopki. Tožnik ni vedel, da izvajana dejanja na Hrvaškem pomenijo pričetek in tek postopka za priznanje mednarodne zaščite. Glede načina ilegalnega prehoda hrvaško-slovenske meje tožnik v tožbi pojasnjuje, da opravljena pot ni potekala po gozdu, saj je območje naseljeno. Tožnik je želel priti v Slovenijo, saj tu biva njegov bratranec. Tožnik se ni skrival pred policijo, saj jo je iskal, vendar je policija njega prej zaznala. Tožnik iz Slovenije ni odšel, čeprav je bil 13 dni nastanjen v azilnem domu v Ljubljani, kjer se strog režim dejansko ne izvaja več. Tisti, ki so nastanjeni, niso omejeni ob odhodu ali prihodu nazaj v azilni dom in jim ni omejena osebna svoboda. Lahko se prosto gibljejo in dejansko zapustijo azilni dom. Tožnik še izpostavlja, da domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje azilnega doma ni problem tožnika, ampak tožene stranke. Če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti v škodo tožnika. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in naloži toženi stranki, da preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na Center za tujce.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče toženi stranki odredi, naj nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožnik se v prostoru Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Omejitev osebne svobode predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Ta škoda se z vsakim dnem le še povečuje in je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku omejila gibanje na podlagi objektivnih kriterijev, določenih v 84. a členu ZMZ-1. Iz sistema EURODAC je razvidno, da je tožnik podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na Hrvaškem. EURODAC izpisek je povsem zanesljiv vir informacij o tem, kje je posamezna oseba vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prstni odtisi se sicer odvzamejo tudi osebam ob nezakonitem prehodu državnih meja, vendar so prstni odtisi, vneseni v sistem EURODAC, ustrezno označeni glede na to, ali gre za vnos prstnih odtisov ob nezakonitem prehodu državnih meja ali za vnos prstnih odtisov prosilca za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega je iz sistema EURODAC nedvomno razvidno, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je obstajala znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, saj je že zapustil eno izmed držav članic EU po tem, ko je tam podal prošnjo za mednarodno zaščito, je lahko tožena stranka utemeljeno sklepala, da se slednje utegne ponoviti tudi v Sloveniji. Tako je ocenila, da je v konkretnem primeru primerneje gibanje omejiti na Center za tujce kot pa na azilni dom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 6. 2022 izvedlo dokaz z vpogledom v upravni in sodni spis ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so v azilnem domu v Ljubljani imeli proste izhode, vrata so bila odprta, tam ni bilo varnostnika in nihče jim ni dal nobene prepovedi. Na območju doma so se lahko prosto gibali. V Centru za tujce se počuti deprimiranega in malo bolnega. Če bi mu bila omejitev gibanja odpravljena, bi ostal v Sloveniji. Azilni dom na Hrvaškem pa je zapustil zato, ker se je že takrat odločil, da bo raje zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji.V Slovenijo ni šel čez uradni mejni prehod, ker jih je vodil vodnik in jim povedal, po kateri poti naj gredo. Na Hrvaško se ne želi vrniti.

10. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pri tem navedena uredba močno omejuje možnost pridržanja, kot je razvidno tudi iz njene uvodne izjave v točki 20. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Dublinska uredba še določa, naj pridržanje traja čim manj časa. Člen 2 (n) Dublinske uredbe določa, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na oceno posameznega primera.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kjer na odločitev ni počakal. Glede Hrvaške je povedal, da ni vedel, da naj bi tam podal prošnjo. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da je malo verjetno, da naj tožnik na Hrvaškem ne bi bil tretiran kot prosilec za mednarodno zaščito. Nobenega razloga ni, zakaj bi ga sicer Republika Hrvaška imela evidentiranega kot prosilca za mednarodno zaščito, poleg tega pa je bil tudi nastanjen v azilnem domu in je tudi to 0koliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati, da je tožnik najverjetneje vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

12. Vendar pa v skladu s prvim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe oseba ne sme biti pridržana zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi, zato morajo biti podane tudi druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Tožena stranka je druge kvalificirane okoliščine obrazložila s tem, ko je navedla, da se je tožnik izogibal mejnega prehoda, da se je načrtno premikal po neobljudenih poteh, da ni želel biti opažen in da se tukaj ni želel zadrževati. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet v bližini Slovenske vasi, kar je zelo blizu slovensko-hrvaške meje. To se je zgodilo ponoči in po presoji sodišča ni bilo niti možnosti, da bi tožnik v tako kratkem času, torej od prehoda preko meje uspel priti do najbližje policijske postaje. Poleg tega je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi to, da je območje, na katerem je bil prijet, zelo oddaljeno od drugih sosednjih držav, gledano proti zahodu in severu, na primer Avstrije ali Italije in tako ni mogoče očitati tožniku, da je bil njegov namen Slovenijo zgolj prečkati ter da je že bil na poti v katero izmed sosednjih držav. Poleg tega je tožnik pri podaji prošnje povedal, da bo v Sloveniji počakal do konca postopka, na osebnem razgovoru pa je povedal, da je hotel priti v Slovenijo in na nadaljnje vprašanje, zakaj ni več hotel ostati na Hrvaškem, je ponovno poudaril, da je bil njegov osebni cilj priti v Slovenijo. Ko ga je tožena stranka še enkrat vprašala: „Kam ste bili namenjeni, ko ste zapustili Hrvaško?“, je ponovno odgovoril: „V Slovenijo.“ Na nadaljnje vprašanje, zakaj je bil namenjen ravno v Slovenijo, je odgovoril, da je bil njegov bratranec v Sloveniji že prej, tako da bi lahko ostal pri vsaj enem sorodniku. Ko je v istem razgovoru tožena stranka tožniku ponovno postavila vprašanje, ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga slovenska policija ne bi prijela, je odgovoril, da bi vsekakor zaprosil za azil, ker je bila Slovenija njegova ciljna država. Iz navedenega zapisnika tako izhaja, da je tožnik zelo odločno in vztrajno navajal, da je bila njegova ciljna država dejansko Slovenija.

13. Poleg tega je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da so v azilnem domu v Ljubljani imeli proste izhode, vrata so bila odprta, tam ni bilo varnostnika in nihče jim ni dal nobene prepovedi. Na območju doma so se lahko prosto gibali. Iz tega je mogoče sklepati, da je tožnik že imel možnost pobegniti, če bi to zares hotel. Povedal je tudi, da če bi mu bila omejitev gibanja odpravljena, bi ostal v Sloveniji. Azilni dom na Hrvaškem pa je zapustil zato, ker se je že takrat odločil, da bo raje zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji.

14. Sodišče glede na vse navedeno nima nobenega razloga, da tožniku ne bi verjelo, da je želel priti v Slovenijo in da bo tu počakal do konca postopka. Tako ni mogoče dokazati, da je imel tožnik Slovenijo namen zgolj prečkati in ne v njej zaprositi za mednarodno zaščito in zato po presoji sodišča ni dovolj izkazano, da bi bila pri njem podana znatna begosumnost. 15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da ni izkazan obstoj utemeljene nevarnosti pobega. Zgolj dejstvo, da je tonik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter da je ilegalno prečkal hrvaško-slovensko mejo, za obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ne zadošča, še zlasti ne ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta, ki izrecno določa, da se sme prosilca pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti. Tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na bolj nedvoumne okoliščine, ki pa v konkretnem primeru po presoji sodišča niso podane. Če bi v tem primeru sledili stališču, da je podana znatna nevarnost pobega, bi to lahko vodilo v omejevanje gibanja vsakemu prosilcu, ki bi za mednarodno zaščito zaprosil v drugi državi članici ter bi bil za tem prijet neposredno po ilegalnem prečkanju državne meje. Glede na navedeno je bil napačno ugotovljen element znatne nevarnosti tožnikove begosumnosti ter s tem napačno uporabljen drugi odstavek 28. člen Dublinske uredbe.

16. Ob takem stanju stvari je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj po presoji sodišča niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

17. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

18. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. členu ZUS-1).

19. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Tožnik meni, da bi mu izvrševanje ukrepa pridržanja povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce zelo slabo počuti, s težavo prenaša omejitev osebne svobode.

20. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre v obravnavani zadevi za tak primer. Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (I. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso bili podani razlogi, določeni v Dublinski uredbi, torej zato, ker je sklep nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi v ničemer ne bi bila prizadeta javna korist. Glede na navedeno je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.