Jedro

V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na 121,80 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo, zavrnilno zamudno sodbo in sklepom je sodišča prve stopnje pod točko I. dovolilo objektivno spremembo tožbe; pod točko II. je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zapadla nadomestila za uporabo fonogramov za čas od 01. 04. 2007 do 31. 12. 2010 v znesku 489,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 160,32 EUR od 02. 12. 2009 do plačila, od zneska 328,91 EUR pa od 06. 01. 2011 do plačila; pod točko III. je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti; pod točko IV. je zavrglo zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni; pod točko V. je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 117,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in III. točko izreka sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži obveznost mesečnega poročanja, V. točko izreka pa spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da dolžnost mesečnega poročanja izhaja iz četrtega odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). ZASP izrecno ne določa, da bi bil uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo. V kolikor pogodbe ne sklene, je dolžan kolektivni organizaciji zgolj mesečno poročati o obsegu uporabe varovanih del (primarna obveznost uporabnika) in plačevati nadomestilo (sekundarna obveznost uporabnika). Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke ne more zahtevati sklenitve pogodbe, saj bi takšno obveznost glede na poplačilno naravo sorodnih glasbenih pravic lahko nalagal le zakon, lahko pa od tožene stranke v sodnem postopku zahteva izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Obveznost mesečnega poročanja, ki je smiselno ustanovljena v korist in za potrebe tožeče stranke kot kolektivne organizacije, ki pobira nadomestila za imetnike sorodnih pravic in ta nadomestila med njih tudi deli, je lahko izvršljiva oziroma izterljiva samo na podlagi izvršilnega naslova. Tega lahko glede na storitveno naravo obveznosti mesečnega poročanja predstavlja le sodna odločba. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da zakonodaja (zaradi tolmačenja sodišča in posledične škodne sodne prakse) imetnikom pravic ne ponuja instituta, s katerim bi vsaj deloma omilila njihovo dolžnost po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja. Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja tujega avtorskega dela bi po stališču sodišča prve stopnje lahko storil le tisti, za katerega se ugotovi, da uporablja varovana dela in pozneje ne plačuje nadomestil, ne pa tudi nekdo, ki varovana dela dejansko neopravičeno izkorišča. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi zahtevku glede mesečnega poročanja ne glede na to, da zahtevek na dan izdaje sodbe še ni zapadel, saj bo le z ugoditvijo takšnemu zahtevku tožeča stranka lahko pridobivala podatke, ki jih potrebuje za opravljanje zakonskih nalog. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje uporabnik varovanih del, zakonske obveznosti pa ne izpolnjuje, zato je za njeno realizacijo nujno potrebna sodna odločba. Tožeča stranka namreč nima druge možnosti za realizacijo zakonskih obveznosti uporabnikov, kot da uveljavlja pravno varstvo pred sodiščem. Izpodbijana odločitev imetnikom pravic ukinja pravico, da od uporabnikov zahtevajo poročanje o uporabi varovanih del, in jim nalaga, da sami iščejo uporabnike po terenu, zato je v nasprotju z namenom posameznih določb tako materialnega kot procesnega zakona. Sodišče prve stopnje ni podrobno obrazložilo odmere stroškov tožeče stranke, tožeča stranka pa tudi ni priglasila pravdnih stroškov v znesku, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer je sodišče prve napačno odmerilo pravdne stroške tožeče stranke, saj je kot osnovo za izračun 20% DDV verjetno upoštevalo le vrednost nagrade za postopek, moralo pa bi upoštevati celotno vrednost storitve (tudi izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve). Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in napačno uporabilo tudi določbo 155. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke po mesečnem poročanju ni utemeljen. Tak zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je namreč nesklepčen. Res je, da ZASP v četrtem odstavku 159. člena nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi, hkrati pa je opustitev te dolžnosti sankcionirana kot prekršek v smislu 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP. Te dolžnosti tožene stranke zato tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Iz sodne prakse izhaja enako materialnopravno stališče - pritožbeno sodišče je tako stališče zavzelo že v več postopkih, v katerih je bil predmet odločanja istovrsten tožbeni zahtevek (glej na primer sodbo I Cpg 24/2011 z dne 20. 01. 2011, sodbo in sklep I Cpg 439/2011 z dne 05. 05. 2011, sodbo in sklep I Cpg 47/2011 z dne 27. 01. 2011, sodbo in sklep I Cp 684/2011 z dne 26. 10. 2011, sodba in sklep I Cp 789/2011 z dne 06. 12. 2011). Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja drugačno interpretacijo četrtega odstavka 159. člena ZASP, so glede na navedeno materialnopravno zmotne. Pravilno pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z zahtevkom na predložitev podatkov v bodoče do sklenitve ustrezne pogodbe, ne more uspeti tudi glede na določilo 311. člena ZPP, po katerem sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca obravnave. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene nesklepčnosti tožbenega zahtevka za mesečno poročanje ni mogoče odpraviti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP zavrnilo, pravilna.

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče v konkretnem primeru in odmero na pregleden način opravilo na stroškovniku na list. št. 2 v sodnem spisu. Tožeča stranka pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo njene pravdne stroške. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) se namreč davek na dodano vrednost obračuna od celotne vrednosti odvetniške storitve, ki vključuje tako storitev samo, kot tudi materialne stroške, ki so potrebni za takšno storitev. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 39,00 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR pavšala za poštne in telekomunikacijske storitve, znesek davka (20% DDV) pa obračunalo od vsote navedenih zneskov, kar pomeni, da je tožeči stranki iz tega naslova priznalo 70,80 EUR. Pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke upoštevajoč še sodno takso za tožbo v znesku 51,00 EUR tako znašajo 121,80 EUR, to je 4,00 EUR več kot po odmeri sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišalo na 121,80 EUR.

7. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede stranske terjatve, ne pa v odločitvi o glavni stvari, zato sama krije svoje pritožbene stroške.