Jedro

Toženka ni uspela z ugovorom, da ima pravico do bivanja v stanovanju, ker je romska skupnost tožeči stranki izročila denar za nakup spornega stanovanja izključno za rešitev stanovanjskega problema toženkine družine. Stanovanje je bilo res kupljeno s sredstvi romske skupnosti, vendar za namen reševanje romske situacije nasploh, toženka pa je v stanovanju bivala na podlagi najemne pogodbe, sklenjene za določen čas. Ker je ta potekla, v njem biva brez pravnega naslova in ga mora izprazniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da izpraznita dvosobno stanovanje ter ga praznega oseb in stvari predata tožeči stranki v 60-ih dneh po pravnomočnosti sodbe. Hkrati je odločilo, da tožencema ne pripada drugo stanovanje in da sta tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške.

2. Prva toženka1 (v nadaljevanju: toženka) priznava, da je najemna pogodba formalno potekla ter da ima dolg iz naslova neplačanih najemnin in ostalih stroškov, povezanih z rabo stanovanja, a zatrjuje, da je treba upoštevati širšo problematiko, zaradi katere ob koncu leta 2015 ni plačevala najemnine in stroškov. Prepričana je bila, da je bilo stanovanje kupljeno izključno za rešitev stanovanjske problematike njene družine, ne pa za reševanje romske socialne problematike na splošno, kot je napačno ugotovilo sodišče. Na podlagi prič A. in B. je menila, da je stanovanje kupljeno le za njeno družino, da lahko v njem ostane za zmeraj ter da ji ni treba plačevati najemnin. To velja še toliko bolj, ker je nakup predmetnega stanovanja v pretežni meri financirala Zveza Romov Slovenije, ki bi bila sicer edina upravičena zahtevati plačilo najemnin. Ozadje in podrobnosti v zvezi z najemnino bi lahko podrobneje pojasnila predlagana priča C., ki je sodišče ni zaslišalo, zato je ostalo dejansko stanje v delu, ki je bistveno za presojo, ali je sploh podan krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, neraziskano. V zvezi s potekom najemne pogodbe in uporabo stanovanja brez pravnega naslova izpostavlja, da je obrazložitev skopa, pri čemer se sodišče z vprašanji, kaj je bil resnični razlog, da ni poskrbela za podaljšanje najemne pogodbe, ali je bila to glede na preteklo prakso podpisovanja aneksov, ki jih je vedno samodejno pripravila tožeča stranka, sploh njena dolžnost ter ali je v stanovanju resnično prebivala brez veljavnega pravnega naslova, sploh ni ukvarjalo, s tem pa odločilnih dejstev ni ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Prav tako ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilnost izpodbijane odločitve utemeljena že z dokazno oceno sodišča prve stopnje v povezavi z dejstvom poteka najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je potek najemne pogodbe zadosten razlog za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, zato se je do krivdnih razlogov (ne/plačevanje najemnine in ostalih stroškov) za razdor najemne pogodbe le na splošno opredelilo.2 Dejansko stanje glede krivdnih razlogov ni relevantno za odločitev v predmetni zadevi, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki grajajo presojo dejanskega stanja v povezavi s tem, ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 14. člena najemne pogodbe ugotovilo, da je bila ta sklenjena za določen čas, in sicer za obdobje od 1. 3. do 31. 12. 2015 (priloga A 2), ter da je tožeča stranka toženko z dopisom z 10. 12. 2015 (priloga A 3) obvestila o poteku najemnega stanovanja in jo pozvala, naj stanovanje zapusti in ji ga preda. Prav tako je ugotovilo, da navedena pogodba ni bila podaljšana oziroma ni bila sklenjena nova pogodba, ki bi pravno upravičevala bivanje toženke v stanovanju po preteku navedene pogodbe, saj takšnih podatkov ni zaznati v spisovni dokumentaciji. Pritožbene navedbe, ki (skopo) grajajo dejansko stanje glede ugotovitev navedenih dejstev, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. K temu gre pripomniti, da je pritožnica že v odgovoru na tožbo tožeči stranki prizna(va)la lastništvo nad predmetnim stanovanjem ter obstoj najemne pogodbe.

7. Toženka je kljub nespornim dejstvom podala nekatere (materialnopravne) ugovore, do katerih se mora sodišče opredeliti. To je sodišče prve stopnje storilo natančno in zaključilo, da so vsi neutemeljeni. Tem zaključkom pritožbeno sodišče pritrjuje.

8. Bistvo toženkinih navedb je mogoče strniti v trditev, da so bila tožeči stranki dana denarna sredstva s strani Zveze Romov Slovenije (v nadaljevanju: Zveza) z namenom, da se reši bivanjski problem toženke in njene družine, zato ima pravico do stanovanja oziroma do (brezplačnega) bivanja v njem.

9. Sodišče je na podlagi zaslišanja prič ter na podlagi dogovora, sklenjenega med tožečo stranko in Zvezo z 20. 3. 2008, po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je Zveza denar namenila za reševanje širše romske problematike, ne pa za nakup stanovanja, ki bi bil namenjen izključno toženki in njeni družini. Tu je bistvena izpovedba D. D., kot izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, da so sredstva nakazali občini (tožeči stranki) in niso niti vedeli, za potrebe katere družine naj bi bila ta sredstva porabljena, sredstva so nakazali za reševanje romske problematike na splošno. Tudi takratni župan je izpovedal, da je bil denar s strani Zveze nakazan kot pomoč romskim družinam, in čeprav je bil v ozadju problem družine E., jim je bilo stanovanje dano zgolj kot začasna rešitev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je bil nakup predmetnega stanovanja opravljen za reševanje širše romske problematike ter da toženka ni imela nobenih izključnih pravic do stanovanja. Stanovanje je na podlagi najemne pogodbe dobila zgolj zato, ker je bil tedaj njen stanovanjski problem med vsemi predstavniki romske skupnosti najbolj kritičen3. Podlaga za bivanje toženke v stanovanju je bila torej zgolj najemna pogodba za določen čas in ne kakšna druga pravna podlaga.

10. Pritožbene navedbe, da je razlog, da toženka ni podala predloga za podaljšanje pogodbe, dejstvo, da je v preteklosti takšno iniciativo imela tožeča stranka, toženka pa zaradi pravne nerazgledanosti tega ni storila, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da iniciativa za sklenitev pogodbe sama po sebi ne vzpostavlja pravnih posledic.

11. Toženka uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo C. C. Ta dokaz ni pravno odločilen. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, okoliščine, ki izkazujejo krivdne razloge za razdor pogodbe, med njimi tudi ne/plačevanje najemnine, za odločitev v predmetni zadevi niso relevantne. K temu je treba še dodati, da mora biti sleherni dokazni predlog ustrezno substanciran in popoln, kar sporni dokazni predlog ni bil. Toženka namreč ni navedla naslova priče, kot to izrecno zahteva 236. člen ZPP. Navedba toženke v pripravljalni vlogi s 23. 8. 2016, naj naslov priče sporoči tožeča stranka, navedeni zakonski zahtevi ne zadošča, prav tako pa je v nasprotju s pravilom dokaznega bremena, kot ga določa 212. člen ZPP, saj je na njej breme, da sestavi dokazni predlog, ki bi dokazoval dejstva, ki so njej v prid, in tega ne more prenašati na tožečo stranko.

12. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da ima sodba vse potrebne ugotovitve (očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana), sodišče prve stopnje pa je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Pritožba torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa ni prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako ta strošek ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Proti navedeni sodbi sta se po pooblaščencu (v skupni vlogi) pravočasno pritožila oba toženca, vendar drugi toženec ni izpolnil taksne obveznosti, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z 31. 1. 2017 ugotovilo, da je pritožba umaknjena. Sklep je pravnomočen. 2 Določene okoliščine, ki v sodbi nakazujejo na obstoj krivdnih razlogov za razdor najemne pogodbe, v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča zgolj osvetljujejo morebiten motiv, zakaj tožeča stranka ni podaljšala najemne pogodbe s toženko. Nikakor pa niso odločilne za odločitev v obravnavani zadevi: prvič: najemna pogodba je potekla s potekom časa in ne zaradi obstoja krivdnih razlogov s strani toženke (če bi tožeča stranka zahtevala razdor pogodbe na podlagi krivdnih razlogov, bi morala postaviti ustrezen oblikovalni zahtevek, česar ni storila), in drugič: tudi če je obstoj krivdnih razlogov dejanski motiv, zaradi katerega tožeča stranka ni sklenila vnovične najemne pogodbe s toženko, je to za odločitev v obravnavani zadevi irelevantno; med strankama velja pogodbena svoboda, tožeča stranka pa je pri sklepanju najemnih pogodb za namenska stanovanja vezana tudi na določene predpise upravnega prava. 3 Toženka je namreč takrat živela v hiši, ki je bila predvidena za rušenje.