Jedro

Vrhovno sodišče se sicer strinja z navedbami tožnika, da je standard presoje okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti nižji od kazenskopravnega pojmovanja odgovornosti, vendar v nadaljevanju (tako kot je že navedeno v izpodbijanem sklepu) zavrača pritožbene navedbe, da že dejstvo kazenske ovadbe predstavlja okoliščino, ki vzbuja takšen dvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Predsednica Višjega delovnega in socialnega sodišča je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo za izločitev višjega sodnika - svetnika B. V. v zadevi Ppd 757/2012. Med drugim je navedla, da vložena kazenska ovadba, ki jo je tožnik podal zoper navedenega sodnika (ta je bila zavržena), ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. Nasprotno razlogovanje tožnika bi tudi pomenilo, da se strankam že z vložitvijo kazenske ovadbe omogoči, da se znebijo po njihovem mnenju neprijetnega sodnika. Predsednica ni ugotovila izpolnjevanja subjektivnih in objektivnih kriterijev pristranskosti sodnika; razlogi, ki jih tožnik navaja v zahtevi za izločitev, skratka ne predstavljajo izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge. Meni, da pred odločanjem ni bilo popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in posledično okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev odločb postopka. Ta je podana tudi glede na to, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je v nasprotju s pisno dokumentacijo (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navaja, da je prišlo do nepravilnosti pri sojenju pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 713/2010, saj je razveljavitveni sklep z dne 25. 3. 2011 v tej zadevi (sodnik poročevalec je bil sodnik-svetnik B. V.) oprt na neresnične podatke in trditve, ki so v sklepu neresnično predstavljene kot prave, čeprav je očitno, da takšne niso. Nato ponavlja svoje prejšnje trditve, da so v listinskih dokazih navedeni napačni podatki, s tem ko je pritožbeno sodišče zahtevalo, naj se sodišče prve stopnje opredeli do izjave L. (napačno navedene L.) S., za katero pritožbeno trdi, da je bila podana 27. 1. 2008 (priloga B2), čeprav gre v tej prilogi za izjavo z dne 27. 1. 2007. Pritožbeno sodišče je navedlo neobstoječe in izmišljene trditve priče S. V., saj le-ta ni nasprotovala verodostojnosti prevoda izjave L. S. (kot je zapisano v sklepu pritožbenega sodišča), pač pa predrugačenju in potvarjanju navedb L. S. Pritožbeno sodišče naj bi navajalo tudi neobstoječe in izmišljene izjave nekdanjega predsednika vlade, saj predsednik vlade v zvezi s tem primerom ni govoril o „neverodostojnosti“ tožene stranke in o „zaroti jugo nostalgičnih časopisov“, temveč je dejal, da gre v Sloveniji „začuda za isti medij, ki je leta 91 pozdravil prihod jugoslovanskih tankov. Vsi smo upali, da so se nekatere stvari pri nas v tem času spremenile a žal se niso.“ Pritožbeno sodišče naj bi dajalo sodišču prve stopnje tudi napotke o presojanju po političnih kriterijih v skladu z neresnično preoblikovanimi trditvami nekdanjega predsednika vlade. Okrožno državno tožilstvo je kazensko ovadbo zavrglo, pri čemer je ugotovilo napake pri navajanju dejstev s strani sodnika, vendar ni mogel ugotoviti naklepa za očitano kaznivo dejanje. Kljub temu je standard presoje okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, precej nižji od kazenskopravnega pojmovanja odgovornosti. Zato razlog zavrženja kazenske ovadbe ne predstavlja upravičenega razloga za zavrnitev zahteve za izločitev sodnika. Že samo dejstvo vložitve kazenske ovadbe s strani tožnika predstavlja okoliščino, ki vzbuja dvom o nepristranskosti sodnika, še toliko bolj glede na dejstvo, da se je ovadba po vsebini nanašala na sojenje tožniku v tej zadevi. Argumentacija sodišča glede upoštevanja obstoja subjektivnega in objektivnega kriterija ne zdrži resne presoje. Dodaten razlog za pritožbo je tudi navedba predsednice pritožbenega sodišča, iz katere izhaja, da je sodnik podal izjavo, v kateri zatrjuje, da do predložitve zadeve za njegovo izločitev ni vedel za kazensko ovadbo, čeprav podatek o tej ovadbi izhaja iz pisne dokumentacije, saj je zapisan že v pripravljalni vlogi tožnika z dne 25. 11. 2011. Tožnik ne razume, zakaj je predsednica sodišča verjela izjavi sodnika, čeprav je ta v nasprotju z zapisanimi dejstvi. V primeru vestnega in nepristranskega dela sodnika bi bilo pričakovati, da bo kot sodnik poročevalec pred razpisanim narokom (ta je bil razpisan za 18. 3. 2013) pregledal vsa dejstva in dokaze, ki se nahajajo v spisu. Navedeno pomeni, da sodnik poročevalec bodisi, da ni prebral navedenega dejstva - kar pomeni, da ni dovolj skrben, ali da je sicer znano dejstvo zamolčal. Vse to dodatno dokazuje utemeljenost vložitve kazenske ovadbe. Sodnik, ki pri svojem delu ravna na način, ki dokazuje najmanj nevestnost v škodo eno od strank, vzbuja dvome o njegovi nepristranskosti. Če dejstev o kazenski ovadbi res ni poznal, so podane okoliščine „netemeljitega“ opravljanja dela, itd. V nadaljevanju navaja, da izredna pravna sredstva, ki so sicer tožniku na razpolago, ne morejo nadomestiti pravičnega sojenja v razumnem roku, da je kazensko ovadbo podal zgolj zaradi hudega predrugačenja dejstev, itd. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, obrazloženi razlogi pa tudi omogočajo ustrezen preizkus in nenazadnje tudi prerekanje navedenih razlogov – kar tožnik stori v pritožbi. Zato ne gre za očitano bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik očita sodišču tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izpodbijani sklep „v nasprotju s pisno dokumentacijo (zapisniki, odločbe sodišča),“ vendar pri tem sploh ne konkretizira tega, v čem je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (kot je vsebina očitane kršitve). Te kršitve torej niti ne utemelji tako konkretno, da bi omogočala ustrezen preizkus. Vrhovno sodišče (v tem odločanju kot sodišče druge stopnje) tudi ne ugotavlja ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Odklonitveni razlog za izločitev sodnika je z generalno klavzulo opredeljen v 6. točki 70. člena ZPP – če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. To so lahko okoliščine osebne narave, ki pa jih v tej zadevi ni zaslediti, ali druge okoliščine, ki jih tožnik povezuje z zatrjevanimi razlogi, ki pa niso utemeljeni.

6. Vrhovno sodišče se sicer strinja z navedbami tožnika, da je standard presoje okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti nižji od kazenskopravnega pojmovanja odgovornosti, vendar v nadaljevanju (tako kot je že navedeno v izpodbijanem sklepu) zavrača pritožbene navedbe, da že dejstvo kazenske ovadbe predstavlja okoliščino, ki vzbuja takšen dvom. Navedeno zavzemanje tožnika bi pomenilo, da bi stranke že z vložitvijo kazenske ovadbe, ne glede na odločitev o takšni ovadbi - tudi v primeru, če bi bila ta očitno neutemeljena, ali bi ovadba predstavljala celo zlorabo pravice - povzročile izločitev sodnika, kar ni sprejemljivo. Kazenska ovadba sama po sebi ne predstavlja odločilne okoliščine, ki že sama po sebi vzbuja dvom o nepristranskosti sodnika, temveč je treba te okoliščine posebej ugotavljati oziroma preizkusiti.

7. Nepristranskost sodnika poročevalca na pritožbenem sodišču v sklepu Pdp 713/2010 z dne 25. 3. 2011 nikakor ne more izhajati iz dejstva napačne navedbe imena L. S. (navedeno kot L.), saj gre za očitno pisno napako, pri čemer pa tudi iz priloge spisa, na katerega se sklicuje navedeni sklep sodišče (priloga B2), izhaja nepravilno poimenovanje te osebe – kot L. S. Neutemeljeno je tudi navajanje tožnika, da naj bi šlo za izjavo z dne 27. 1. 2007 in ne v letu 2008 (kot navaja pritožbeno sodišče). Dokument v prilogi B2 je sicer dejansko datiran s 27. 1. 2007, vendar očitno nepravilno, saj se dokument glede na svojo vsebino sploh ne nanaša na nek dogodek v januarju 2007, temveč prav na konkreten in relevanten dogodek v januarju 2008. Tako se izkaže, da je v navedenem sklepu pritožbenega sodišča sodnik poročevalec celo navedel dejansko pravilno letnico dokumenta, torej so nasprotni očitki tožnika, ki s tem dokazuje pristranskost sodnika, nesprejemljivi in zavajajoči. 8. Priča S. V. M. je na obravnavi dne 19. 6. 2009 izpovedala, „da listina (priloga B2) ni pristna in je priča ne želi komentirati“, iz citiranega sklepa pa izhaja, da naj bi ta priča „izpodbijala verodostojnost prevoda te izjave,“ torej je beseda „prevod“ v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča odveč. To pa ne pomeni, da je navedena beseda kakorkoli odločilna, da spreminja celoten pomen ali kontekst dogajanja, da je vplivala na presojo, še zlasti če upoštevamo nadaljnjo obrazložitev pritožbenega sodišča. Na drugi strani tudi ne drži povsem tožnikova trditev, da je ta priča nasprotovala „predrugačenju in potvarjanju navedb,“ saj je navedla le, da listina ni pristna in je kljub dodatnim vprašanjem sploh ni želela komentirati; dodatni izpovedi v zvezi s tem je izrecno nasprotovala tudi tožnikova pooblaščenka.

9. Pri uveljavljanju „neobstoječe in izmišljene izjave nekdanjega predsednika vlade“ tožnik spregleda, da je sodišče v navedenem razveljavitvenem sklepu v tem primeru izhajalo iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih je dobesedno prepisalo (obrazložitev na 15. strani sklepa Pdp 713/2010 z dne 25. 3. 2011), torej ne gre za potvarjanje dejstev, nikakor pa pritožbeno sodišče s tem v zvezi sodišču prve stopnje ni dajalo napotkov o presojanju po političnih merilih.

10. Nobenega razloga tudi ni, da ne bi verjeli izjavi sodnika, da do predložitve zahteve za njegovo izločitev ni vedel za kazensko ovadbo, pa čeprav je tožnik v predzadnjem odstavku pripravljene vloge z dne 25. 11. 2011 navedel, da je po njegovi oceni višji sodnik – poročevalec storil kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, zaradi česar je dne 24. 10. 2011 že podal kazensko ovadbo. Sodnik je ta zapis tožnika (ki ni podkrepljen z dokazi) očitno spregledal, kar pa še ne prejudicira tega, da spisa ne bi natančno prebral in preučil pred samo obravnavo, da je prav zaradi tega malomaren oziroma, da prav zaradi tega obstaja okoliščina, ki vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti. Takšno oceno podkrepljuje dejstvo, da prav obrazložitev oziroma obširni razlogi obrazložitve sklepa Pdp 713/2010 z dne 25. 3. 2011 (sklep ima 16. strani) predstavljajo primer vestne in skrbne analize primera in sodne presoje. Dejstvo, da se tožnik s to presojo ne strinja, ne predstavlja razloga za izločitev sodnika - ki tudi ni odločal sam. To pa seveda pomeni, da nikakor ni šlo za primer „hudega predrugačenja dejstev, na katera se je v svojem sklepu skliceval sodnik – poročevalec B. V.“ (kot trdi tožnik in zaradi česar naj bi podal tudi kazensko ovadbo, ki je bila zavržena), temveč ravno obratno – da razlogi za izločitev navedenega sodnika in pritožba zoper zavrnitev takšne zahteve predstavljajo zlorabo tega instituta.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).