Jedro

Soglasja preiskovalnega sodnika k predlogu državnega tožilca, naj se ne opravi preiskava po prvem odstavku 170. člena ZKP, ne gre enačiti z dovoljenjem pristojnega državnega organa, ki mora biti podano za pregon posameznih kaznivih dejanj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 112,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsojenega J. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo stroški in nagrada zagovornice obsojenca proračun. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo zaseženo konopljo.

2. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu s pogojno obsodbo določeno kazen eno leto zapora znižalo na šest mesecev zapora; pritožbo obsojenčeve zagovornice pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica. V njej uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 5. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila zoper obsojenca vložena neposredna obtožnica brez poprejšnjega soglasja preiskovalnega sodnika, oporeka stališču pritožbenega sodišča, da je s pravnomočnostjo obtožnice navedena procesna napaka sanirana. Po pridobljenem soglasju preiskovalnega sodnika v ponovnem sojenju je bila vložena „nova“ obtožnica, ki niti obsojencu niti njegovi zagovornici ni bila vročena, postopek pa se je od tedaj dalje vodil na podlagi dveh obtožnic. Zatrjuje tudi nasprotje med razlogi sodbe in poročilom o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah glede količine in uporabe droge, nasprotje med razlogi sodbe in fotografijami oziroma zapisniki o preiskavi glede zaseženih rastlin, nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških kazenskega postopka ter pomanjkanje razlogov glede obrazložitve naklepa. Predlaga, da se obsojenca oprosti plačila sodnih taks ter da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker jo ocenjuje kot neutemeljeno. V zvezi z uveljavljanimi kršitvami navaja, da je bila s pravnomočnostjo obtožnice sanirana kršitev zakona, do katere je prišlo z vložitvijo neposredne obtožnice brez soglasja preiskovalnega sodnika. Ko je drugostopenjsko sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo, je postopek vrnilo v fazo pravnomočne obtožnice. Postopanje sodišča in tožilstva, ki je pripeljalo do vložitve nove obtožnice (po pridobljenem soglasju preiskovalnega sodnika), ki obsojencu niti ni bila vročena, po vsebini pa je povsem enaka pravnomočni obtožnici, na podlagi katere je dejansko tekel postopek, je bilo po njenem mnenju strokovno nekorektno, povsem odvečno in brezpredmetno, ni pa vlivalo na zakonitost sodbe. Tudi navedba spremenjene obtožnice z datumom 23. 8. 2013 v uvodu prvostopenjske sodbe ob dejstvu, da je opis kaznivega dejanja v pravnomočni (in spremenjeni obtožnici) povsem enak, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavila obsojenčeva zagovornica, ki se s stališči vrhovne državne tožilke ne strinja ter vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti. Med drugim navaja, da ni samo obdolženec oziroma njegov zagovornik tisti, ki naj bi pravočasno grajal obravnavano nepravilnost neposredno vložene obtožnice. Oporeka zaključku pritožbenega sodišča, da pravnomočnost neposredno vložene obtožnice brez soglasja preiskovalnega sodnika sanira kršitve zakona, ki so nastale pred njeno pravnomočnostjo. V zvezi z vložitvijo nove obtožnice ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti, da slednja obsojencu oziroma njegovi zagovornici nikoli ni bila vročena, kar naj bi predstavljajo kršitev pravice do obrambe.

B.

6. Obsojenčeva zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da naj bi sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podano dovoljenje pristojnega državnega organa, saj za vložitev obtožnice brez opravljene preiskave v konkretnem primeru ni bilo dano soglasje preiskovalnega sodnika, ki ga enači z dovoljenjem pristojnega državnega organa; ker gre za procesno predpostavko, storjene kršitve ni mogoče odpraviti, zato naknadna pridobitev soglasja preiskovalnega sodnika, ob tem, da obsojenec predhodno ni bil zaslišan, po njenem mnenju ne pomeni, da bi bili v ponovnem sojenju izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev neposredne obtožnice, predpisani v 170. členu ZKP.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja obsojenčeva zagovornica, je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka (med drugim) o vprašanju, ali je podano dovoljenje pristojnega državnega organa. Dovoljenje pristojnega državnega organa je po določbi 136. člena ZKP procesna predpostavka za pregon posameznih kaznivih dejanj, za katera je z materialnim zakonom tako določeno, brez katere državni tožilec ne more zahtevati uvedbe preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma obtožnega predloga. Državni tožilec mora tako imeti dovoljenje ministra za pravosodje za pregon storilca kaznivega dejanja v primerih iz 14. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) - posebni pogoji za pregon, ter 168. člena KZ-1 - posebne določbe o pregonu. Dovoljenje pristojnega državnega organa mora imeti tudi tedaj, ko gre za pregon osebe, ki po določbah Ustave Republike Slovenije uživa imuniteto.

8. Soglasja preiskovalnega sodnika k predlogu državnega tožilca (za kar v obravnavani zadevi gre), naj se ne opravi preiskava po prvem odstavku 170. člena ZKP, po stališču Vrhovnega sodišča ne gre enačiti z dovoljenjem pristojnega državnega organa, ki mora biti podano za pregon posameznih kaznivih dejanj, za katera materialni zakon oziroma Kazenski zakonik določa, da se storilci preganjajo le s poprejšnjim dovoljenjem pristojnega državnega organa. Iz določb 170. člena ZKP, katerih kršitev je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana, izhaja, da sme državi tožilec za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora več kot osem let, vložiti neposredno obtožnico s soglasjem preiskovalnega sodnika. Preiskovalni sodnik da soglasje, če so izpolnjeni v prvem in drugem odstavku navedenega člena določeni pogoji, in sicer predlog državnega tožilca, naj se ne opravi preiskava, predhodno zaslišanje obdolženca ter zadostno gradivo, oziroma če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice. Gre torej za procesni institut, katerega temeljni namen je skrajšati in racionalizirati potek kazenskega postopka, in ne za procesno predpostavko, kot v primeru poprejšnjega dovoljenja pristojnega državnega organa, na obstoj katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Kršitev navedene zakonske določbe - vložitev obtožnice brez soglasja preiskovalnega sodnika - zato ne predstavlja absolutne bistvene kršitve po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ob nadaljnjem pogoju, da je ta vplivala na zakonitost sodbe.

9. V obravnavanem primeru je državno tožilstvo vložilo neposredno obtožnico brez soglasja preiskovalnega sodnika. Po stališču višjega sodišča, ki mu obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje, bi obramba navedeno postopkovno kršitev lahko uveljavljala takrat, ko je tako možnost imela, in sicer v ugovoru zoper obtožnico, vendar obramba tega ni uveljavljala in je obtožnica postala pravnomočna, ko je bil ugovor obrambe, ki tega ni grajal, zavrnjen. Z nestrinjanjem z navedenim pravnim stališčem ter navedbami, da je na pravilnost in zakonitost neposredno vložene obtožnice dolžno paziti tudi sodišče, ki mora ob prejemu obtožnice ugotavljati, ali je slednja sposobna za obravnavanje, in v primeru ugotovljenih nepravilnosti tudi ukrepati, obramba ni izkazala vpliva zatrjevane kršitve 170. člena ZKP na zakonitost izpodbijane sodbe, kar je vsebinski pogoj za obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10. V nadaljevanju obramba uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe glede vsebine posameznih listin in samimi temi listinami. Glede zatrjevanega nasprotja o količini in uporabi konoplje ter poročilom o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah je pritrditi višjemu sodišču, ki pod točko 4 obrazložitve navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe le ocenilo, da gre za večjo količino konoplje, kot jo lahko uporabi en uživalec v enem letu, in da tega zaključka ni povzemalo iz poročila, kot si napačno razlaga obramba. Opisanega nasprotja tudi ni med priloženim albumom fotografij ter prvostopnim zaključkom, da je bila pri obsojencu najdena zemlja, pripravljena za sajenje semen konoplje. Iz fotografij je razbrati, da so bile pri obsojencu zasežene sveže rastline, tiste, ki so se sušile, ter najdene vreče šote. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila šota namenjena nadaljnjemu sajenju konoplje, se ne nanaša na pravno relevantno dejstvo, zato pri nadaljnji presoji ne more biti upoštevno. Protispisnost kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka se mora po ustaljeni sodni praksi nanašati na odločilna dejstva, torej tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (364. člen ZKP), mora biti precejšnja in se nanašati na pravno relevantna dejstva, za kar pa v zatrjevanih primerih ne gre.

11. Z nestrinjanjem z zaključkom prvostopenjskega sodišča glede obsojenčevega premoženjskega stanja, ki si je po oceni sodišča s prodajo droge hotel izboljšati finančni položaj, pa obramba ne uveljavlja protispisnosti. Z navajanji, da 900,00 EUR, ki jih je za tričlansko družino mesečno zaslužil obsojenec, predstavlja soliden dohodek, meri obramba na razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem pravnim sredstvom ni dopusten razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi z nadaljnjimi navajanji, da je v nasprotju s podatki spisa zaključek prvostopenjskega sodišča, ki odsotnost pripomočkov za predelavo in nadaljnjo prodajo konoplje (npr. tehtnica, embalaža za pakiranje, telefonske številke potencialnih odjemalcev) obrazloži s tem, da so bile rastline v fazi rasti ali so se sušile, pa obsojenec vsega tega še ni potreboval, uveljavlja obramba zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa je okoliščino, da obsojencu niso zasegli drugih predmetov, kot nepomembno ocenilo pritožbeno sodišče, ko je presojalo pravilnost prvostopnega zaključka glede obdolženčevega namena prodaje (točka 10 obrazložitve). To velja tudi za prvostopno obrazložitev obsojenčevega naklepa. Razloge v tej smeri je prvostopenjsko sodišče navedlo pod točko 7 obrazložitve. Da se je obsojenec protipravnosti svojega ravnanja zavedal, ker da je splošno znano, da se konoplja ne sme gojiti niti za lastne potrebe, pa je, kot je navedlo že višje sodišče pod točko 5 obrazložitve, zgolj povzet stavek iz zapisa celotne obrazložitve obsojenčevega naklepa. Nestrinjanje obrambe z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo enak pritožbeni ugovor, po vsebini pomeni nestrinjanje z dokaznim zaključkom ter s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. V zvezi z zatrjevanim nasprotjem med izrekom sodbe in razlogi, ker je obsojenec v izreku prvostopenjske sodbe oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, v razlogih sodbe pa so ti stroški obsojencu naloženo v plačilo, je pritrditi razlogom pritožbenega sodišča pod točko 14 obrazložitve, da postane pravnomočen izrek sodbe in ne razlogi.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežnem delu vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Odločitev o plačilu stroškov postopka temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.