Jedro

Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. 1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP). To pomeni, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore (1. odst. 7. čl. ZPP), ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov.

Tako se priče ne zaslišujejo v informativne namene. Smiselno enako velja za izvedence: "Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga" (243. čl. ZPP). Zato niso upoštevne pritožbene trditve, češ da je tožena stranka predlagala zaslišanje priče D. in U., ki bi lahko pojasnila tako, zakaj je do zamude prišlo, kot tudi, kakšna je bila škoda iz naslova zamude. Iz istega razloga ni moč slediti pritožbeni graji, češ da sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke, "ki bi lahko ugotovil obseg dejansko izvedenih del s strani tožeče stranke in njihovo kvaliteto." Teh pritožbenih očitkov zato ni moč presojati kot razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 3.236.358,63 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2001 dalje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz skope - pravočasne (1. odst. 286. čl. ZPP) - trditvene podlage obrambe izhaja, da se tožena stranka plačilu upira zaradi (i) penalov (2. tč. odgovora na tožbo, 4. tč. prip. vloge tožene stranke z dne

26.5.2003, l. št. 17) oziroma odškodnine iz istega naslova (trditve tožene stranke na 1. naroku za glavno obravnavo, ki je bil 23.6.2003, l. št. 23). Poleg tega iz odgovora na tožbo (2. tč. odgovora na tožbo) sledi, da se tožena stranka plačilu upira še zato, ker naj bi (ii) na lastne stroške morala izvesti reklamacije (prim. 620. čl. ZOR). V obeh primerih bi šlo lahko za ugovor ugasle pravice zaradi nasprotnih zahtevkov tožene stranke, ki pa niso opredeljeni po višini. Tožena stranka je tožeči stranki očitala še, češ da so bila dela izvedena (iii) "pomanjkljivo." V čem naj bi bile "pomanjkljivosti," tožena stranka ni opredelila. Takšen, pavšalen ugovor onemogoča pravno kvalifikacijo. Zlasti še zato, ker tožena stranka tožeči očita pomanjkljivosti izvedenih del, kar govori v prid stvarnih napak izvedenih del. Vloga tožene stranke z dne 26.6.2003 je v spisu (l. št. 16).

Pritožnik zato neutemeljeno očita, češ da jo je sodišče prve stopnje izgubilo oziroma spregledalo. Vendar, v tej vlogi tožena stranka ni konkretizirala trditev iz odgovora na tožbo, kot zmotno navaja vlagatelj pritožbe.

Drži pa, da je k tej vlogi tožena stranka predložila dokaze. Vendar: naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. 1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP). To pomeni, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore (1. odst. 7. čl. ZPP), ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov.

Tako se priče ne zaslišujejo v informativne namene. Smiselno enako velja za izvedence: "Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga" (243. čl. ZPP). Zato niso upoštevne pritožbene trditve, češ da je tožena stranka predlagala zaslišanje priče D. in U., ki bi lahko pojasnila tako, zakaj je do zamude prišlo, kot tudi, kakšna je bila škoda iz naslova zamude. Iz istega razloga ni moč slediti pritožbeni graji, češ da sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke, "ki bi lahko ugotovil obseg dejansko izvedenih del s strani tožeče stranke in njihovo kvaliteto." Teh pritožbenih očitkov zato ni moč presojati kot razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tako se izkaže, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala konkretno opredeliti, katera zaračunana dela niso bila opravljena, če je z ugovorom o "pomanjkljivosti" izvedenih del sploh imela v mislih, da tožeča stranka ni izvedla vseh naročenih del. Prav tako bi tožena stranka morala časovno opredeliti zamudo, ki jo očita tožeči stranki, škodo, ki naj bi ji s tem nastala (2. odst. 262. čl. ZOR) in določno definirati nasprotno odškodninsko terjatev, s katero je "obremenila" tožečo stranko. Enako velja za trditve o odpravljanju reklamacije nestrokovno izvedenih del (prim. 2. in 3. odst. 620. čl. ZOR). V obeh zadnjih primerih bi šlo lahko za ugovor ugasle pravice zaradi obstoja zatrjevane nasprotne terjatve, kot je bilo že obrazloženo. V tovrstnih primerih pa je položaj tožene stranke izenačen s položajem tožeče stranke v pogledu trditvenega in dokaznega bremena o obstoju nasprotne terjatve. Trditve, ki jih je ponudila tožena stranka v prid svojih ugovorov, se tako izkažejo kot premalo konkretne, da bi omogočale razpravljanje o njihovi utemeljenosti.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku

154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.