Jedro

Odločilna trditev tožene stranke je, da je imela zmotno prepričanje o vsebini pogodbe poroštvene pogodbe POR-6, ko je izjavila svojo voljo. Njena zmota ni ostala omejena na miselno sfero, temveč je pripeljala do napačne predstave o sami vsebini njene izjave. To pa je značilno prav za zmoto, ne za nesporazum. Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil, in njegovo pravo poslovno voljo. Nesporazum med strankama tako ostaja omejen predvsem na primere, v katerih so izjave strank nejasne ali dvoumne.

Poslovodja gospodarske družbe mora ravnati s skrbnostjo dobrega poslovodja. Dober poslovodja mora razumeti pravno razmeroma nezahtevna besedila, kar sta obe poroštveni pogodbi bili; če tega ne zmore, si mora priskrbeti pravno uko pomoč. Osnutek pogodbe mora pred sklenitvijo prebrati. To velja neodvisno od tega, ali jo je sposoben razumeti, in od tega, ali se mu mudi, ali ne. Vendar bi postalo vprašanje skrbnosti pri ravnanju pomembno šele, če bi tožena stranka izpodbijala pogodbo zaradi bistvene zmote, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi terjatve tožeče stranke iz poroštvene pogodbe.

2. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 13.212,85 €. Trdila je, da je z družbo X. d. o. o. sklenila pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 18394/95 v višini 150.000,00 EUR s pripadki (priloga A5). Tožeča in tožena stranka (E. d. o. o.) naj bi sklenili poroštveno pogodbo št. 18394-POR-6 (priloga A4; v nadaljevanju: poroštvena pogodba POR-6). S to pogodbo se naj bi tožena stranka zavezala kot porok in plačnik, da bo tožeči stranki izpolnila vsako obveznost dolžnika X. d. o. o., ki bi nastala na temelju pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 18394/95 skupaj z obrestmi in morebitnimi stroški do dneva plačila, in sicer do višine 16.736,00 €.

3. Tožeča stranka je še trdila, da je za zavarovanje kredita sklenila še eno poroštveno pogodbo. Z A. B. (ki ni stranka tega postopka) naj bi sklenila še poroštveno pogodbo št. 18494-FIZ-3 (priloga A2; v nadaljevanju: poroštvena pogodba FIZ-3).

4. V teku postopka je tožena stranka ugovarjala, da poroštvena pogodba med tožečo in toženo stranko ni bila sklenjena zaradi nesporazuma. Poroštvena pogodba št. 18394-POR-6 naj ne bi izkazovala volje tožene stranke. Za obveznost X. d. o. o. naj bi jamčil kot porok A. B. osebno. A. B. je bil v času sklepanja te poroštvene pogodbe tudi poslovodja tožene stranke. Med postopkom sklepanja kreditne pogodbe naj bi A. B. vprašal uslužbenko tožeče stranke P. C., ali se zavezuje za poroštvo v skupnem znesku 16.736,00 EUR kot fizična oseba in za toženo stranko. P. C. naj bi mu zagotovila, da po obeh pogodbah jamči za znesek 16.736,00 €. Tožena stranka se naj bi zavezala kot porok le za obveznost A. B. iz njegove poroštvene pogodbe. Ta zaveza naj bi bila sprejeta s strani tožene stranke ustno.

5. Tožeča stranka je takšnemu ugovoru nasprotovala.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sklenitev pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 18394/95 in pa poroštvene pogodbe FIZ-3 med tožečo stranko in A. B. ni sporna. Po tej pogodbi je A. B. porok za znesek 16.736,00 €. Nesporno je bilo tudi, da je A. B. kot poslovodja tožene stranke podpisal poroštveno pogodbo POR-6, in da je bil v času podpisa edini zastopnik tožene stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Tožena stranka je bila po tej pogodbi porok do višine 16.736,00 EUR. Sicer pa je presodilo, da je le priča A. B. potrdila, da naj bi bila sklenjena ustna pogodbo o poroštvu za porokove obveznosti ("podporoštvena pogodba"). A. B. je ravnal izjemno neskrbno: ni prebral poroštvenih pogodb (POR-6 in FIZ-3), ni zahteval pisne poprave vsebine poroštvene pogodbe POR-6, da bi postala skladna z njegovo domnevno voljo. Trdil je tudi, da sta pogodbi enaki in se naj bi razlikovali le v zapisu POR-6 in FIZ-3, kar pa ne drži. Zaradi teh okoliščin je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil med strankama nesporazum o predmetu obveznosti poroštvene pogodbe POR-6. 7. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da poroštvena pogodba POR-6 ni bila sklenjena s prevaro, ker ni izkazano, da bi tožeča stranka pri toženi stranki povzročila zmoto ali jo držala v zmoti z namenom sklenitve pogodbe. Presodilo je tudi, da ni bila sklenjena v bistveni zmoti, saj tožena stranka ni ravnala v prometu s potrebno skrbnostjo. Poleg tega ni postavila zahtevka na razveljavitev pogodbe; poroštvene pogodbe POR-6 ni bilo mogoče razveljaviti še iz tega razloga.

8. Tožena stranka je v pritožbi očitala prvostopenjskemu sodišču, da ni zaslišalo vrste prič. Te priče so: R. Č., T. D., J. Č., M. B. in M. F. Priče bi lahko potrdile, da je P. C. izjavila, da tožena stranka in A. B. jamčita le za znesek 16.736,00 EUR in ne za dvakratnik tega zneska (33.472,00 EUR). Nasprotuje ugotovitvi sodišča v sodbi, da naj bi A. B. na sestanku pred podpisom kreditne in poroštvenih pogodb ne vprašal, koliko dolguje na temelju obeh poroštvenih pogodb. Pritožba opozarja na drugačne trditve, ki jih je dala tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka. V zapisniku o zaslišanju S. Š. je tudi zapisano, da naj bi vsota poroštev znašala glavnico kredita. To ugotovitev naj bi prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi izpustilo. Poroštvi tožene stranke in A. B. skupaj pa bi bili tolikšni, da bi bila s poroštvi presežena glavnica. Nobenega razloga naj ne bi bilo, da bi A. B. in tožena stranka odgovarjali več kot drugi poroki. V tej zadevi naj bi obstajal nesporazum glede jamstva tožene stranke. Tožena stranka meni, da ni pravilna presoja, da je tožena stranka ravnala neskrbno, ker se je zanesla na izjavo bančne uslužbenke. Poslovodja tožene stranke je obramboslovec in se naj ne bi spoznal na podrobnosti glede poroštvenih izjav.

9. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

10. Pritožba ne izpodbija presoje prvostopenjskega sodišča, da sta tožeča stranka in X. d. o. o. sklenila pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 18394/95 v višini 150.000,00 EUR s pripadki (1065. člen OZ). Isto velja glede podpisa poroštvene pogodbe POR-6 med tožečo in toženo stranko (1012. člen OZ), ki jo je zastopal A. B. kot poslovodja tožene stranke. Pogodba je predvidevala poroštvo tožene stranke do višine 16.736,00 EUR za obveznosti X. d. o. o. Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal le, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

11. Glavni pritožbeni razlog je povsem drug: da je med strankama obstajal nesporazum glede vsebine poroštvene zaveze po poroštveni pogodbi POR-6 (16. člen OZ). Tožeča stranka si je predstavljala, da se je tožena stranka zavezala k poroštvu za obveznost X. d. o. o. Tožena stranka je menila, da se je zavezala drugače: bila naj bi zgolj porok za obveznost (drugega) poroka, namreč A. B. Da je bil A. B. sam porok nasproti tožeči stranki za obveznost X. d. o. o. iz že prej navedene kreditne pogodbe, in za znesek 16.736,00 EUR, pa pritožba tudi ne izpodbija, temveč podpis te pogodbe celo priznava (pritožba, str. 2).

12. Pritožbeno sodišče je, enako kot je bilo pred njim že prvostopenjsko sodišče presodilo, da med strankama ni bilo nesporazuma glede predmeta obveznosti tožene stranke. Obe stranki tega spora sta podpisali isto pisno poroštveno pogodbo, in tako izjavili svojo voljo. Pri normativni razlagi ("objektivni" razlagi") te pogodbe ne more biti dvoma, da se je tožena stranka zavezala kot porok za obveznosti družbe X. d. o. o. in ne za obveznosti E. d. o. o. Takšni razlagi pogodbe ne nasprotuje niti tožena stranka. Odločilna trditev tožene stranke pa je, da je imela zmotno prepričanje o vsebini pogodbe poroštvene pogodbe POR-6, ko je izjavila svojo voljo. Njena zmota ni ostala omejena na miselno sfero, temveč je pripeljala do napačne predstave o sami vsebini njene izjave. To pa je značilno prav za zmoto, ne za nesporazum. Tako je pred kratkim odločilo VS RS.1 Njegova odločitev ustreza opredelitvi zmote v literaturi: zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil, in njegovo pravo poslovno voljo.2 Če je res k napačni predstavi kaj prispevala uslužbenka tožeče stranke P. C., je bila poroštvena pogodba POR-6 nemara sklenjena tudi zaradi prevare. Prevara je zgolj kvalificirana oblika zmote, saj namreč predpostavlja obstoj zmote (gl. 1. odstavek 49. člena OZ). Nesporazum med strankama tako ostaja omejen predvsem na primere, v katerih so izjave strank nejasne ali dvoumne. Za takšen primer pa v tej zadevi ne gre. V sami poroštveni pogodbi POR-6 dane izjave niso takšne vrste.

13. Zmota se je pokazala navzven tako, da je A. B. podpisal tudi poroštveno pogodbo POR-6. Pred tem obe poroštveni pogodbi ni niti prebral, niti ni zahteval njune pisne poprave potem, ko je prejel pojasnilo o vsebini obeh poroštvenih pogodb (prvostopenjska sodba, r. št. 22). Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba niti ne izpodbija. Tožena stranka bi torej lahko poroštveno pogodbo POR-6 izpodbijala, ne more pa z uspehom ugovarjati, da pogodba zaradi nesporazuma sploh ni bila sklenjena.

14. Ne more pa tožena stranka izpodbijati poroštvene pogodbe POR-6 z ugovorom. Če bi hotela izpodbijati pogodbo zaradi napake volje, bi morala to storiti po ustaljeni sodni praksi s tožbo (1. odstavek 95. člena OZ); gl. npr. sodbo VS RS, opr. št. II Ips 317/2015, r. št. 13). Takšnega zahtevka ni niti postavila. Trditve, ki kažejo na prevaro ali zmoto, so zato brez učinka za odločitev v tej zadevi. Pri tem niti ni pomembno, ali so izkazane, ali ne.

15. Priče, ki jih navaja pritožba, bi sicer lahko izpovedale le v zvezi s trditvijo tožene stranke, da je uslužbenka tožeče stranke P. C. nepravilno obvestila toženo stranko glede vsebine poroštvene izjave. To pa bi lahko vplivalo na odločitev le, če bi tožena stranka izpodbijala pravni posel. 16. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na to, da je A. B. vprašal P. C., kolikšen bo dolg na temelju obeh pogodb; prvostopenjska sodba v r. št. 20 glede tega ni pravilno povzela izpovedi A. B. Vendar pa to, iz prej navedenega razloga, na pravilnost odločitve v tej zadevi ne vpliva.

17. Ker tožena stranka ni izpodbijala pravnega posla ostaja brez vpliva na pravilnost odločitve tudi pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo trditev tožene stranke, da bi bila vsota poroštev tožene stranke in E. d. o. o. večja kot pri ostalih porokih, izvzemši R. Č. Vendar tudi zaslišanja prič (S. Š. in P. C.) pravilnosti te trditve niso potrdila. S. Š. ni o omejitvi poroštva v konkretni zadevi izjavil nič, P. C. pa je le dopustila možnost, da bi bila vsota poroštev lahko omejena na vrednost glavnice (l. št. 91 in 96). Sama verodostojnost prič S. Š. in P. C. sicer za odločitev v tej zadevi niti ni pomembna. Se pa pritožbeno sodišče strinja s tem, da sta tidve priči bistveno bolj verodostojni kot A. B. A. B. je sam porok in je tudi poslovodja tožene stranke. Kot takšen ima od določenega izida postopka korist. Obe priči sta zgolj bivša bančna uslužbenca. Da bi priča P. C. lahko bila odškodninsko odgovorna, je zgolj možnost. Znamenj, da se bo uresničila, pritožba ni zatrjevala, medtem ko je vpliv postopka na koristi tožene stranke, posredno tudi na A. B., očiten že sedaj.

18. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti ravnanje A. B., niti njegove sposobnosti. Poslovodja gospodarske družbe mora ravnati s skrbnostjo dobrega poslovodja (1. odstavek 6. člena OZ). Dober poslovodja mora razumeti pravno razmeroma nezahtevna besedila, kar sta obe poroštveni pogodbi bili; če tega ne zmore, si mora priskrbeti pravno uko pomoč. Osnutek pogodbe mora pred sklenitvijo prebrati. To velja neodvisno od tega, ali jo je sposoben razumeti, in od tega, ali se mu mudi, ali ne. Vendar se bi postalo vprašanje skrbnosti pri ravnanju pomembno šele, če bi tožena stranka izpodbijala pogodbo zaradi bistvene zmote (1. odstavek 46. člena OZ). Tega pa ni storila.

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

1 Tako odločba VS RS, opr. št. II Ips 335/2015, r. št. 12. "Pri nesporazumu gre za napako v medsebojnem razumevanju izjav pogodbenih strank (napačnega prepričanja oz. predstave v miselni sferi pogodbenih strank), vendar pa ta ostaja zgolj v (napačnima) predstavi oz. prepričanju pogodbenih strank o vedenju o vsebini volje nasprotne pogodbene stranke (pogodbeni stranki sta na primer prepričani, da se strinjata o predmetu pogodbe, dejansko pa vsaka misli nekaj drugega in daje vsaka navzven sicer celo jasno izraženim znakom drugačen pomen kot druga stranka). Pri zmoti kot napaki volje pogodbene stranke oziroma pogodbenih strank pa se polje zmotnega mišljenja ali prepričanja (kognitivne disonance) v psihični sferi pogodbenih strank zoži in premakne iz njunega medsebojnega razmerja oziroma interpersonalne sfere (predstave o tem, kakšna je predstava ene od pogodbenih strank o predstavi druge pogodbene stranke o pogodbenih dejstvih oz. elementih) v predstavo o sami substanci bistvenih lastnosti predmeta pogodbe, torej v dejansko zmotno prepričanje o tem, kakšen je predmet pogodbe sam na sebi. V obeh primerih gre sicer za napako epistemološkega značaja vendar v različnih spoznavnih sferah oziroma ravneh. V prvem primeru gre za (obojestransko) napako predstave pogodbenih strank o predstavi druge pogodbene stranke o predmetu pogodbe, v drugem pa za napako v predstavi o samem predmetu pogodbe oz. njegovih bistvenih lastnosti. Ali še drugače povedano: opredelilni element nesporazuma je izkrivljeno (nepravo) mišljenje pogodbene stranke o mišljenju druge pogodbene stranke glede predmeta pogodbe oz. njene obveznosti, opredelilni element napake volje pa izkrivljena (neprava) predstava pogodbene stranke, kakšen predmet pogodbe v resnici je." 2 Dolenc v: Plavšak/Juhart (redaktorja): Obligacijski zakoni (OZ) s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, kom. k 46. členu OZ, pod 2 (str. 341).