Jedro

Z izvršilnim naslovom je bilo pravnomočno odločeno le o glavnici, ne pa tudi o zamudnih obrestih, ki so bile določene zgolj opisno. Njihovo višino mora zato ugotoviti izvršilno sodišče, upoštevaje vsa v času odločanja veljavna pravila, tudi odločbe Ustavnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi .

Upnik je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru z dne 17. 1. 2007 in ustavilo izvršbo (točka 1 izreka), odločilo, da upnik trpi sam svoje stroške (točka 2 izreka) in dolžnika oprostilo plačila sodnih taks (točka 3 izreka).

Proti takšnemu sklepu je upnik vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ). Navedel je, da se ne strinja z uporabo Ustavne odločbe z dne 2. 3. 2006, U-I-300/04-25, saj je njegova terjatev nastala pred uveljavitvijo OZ, citirana odločba pa je bila objavljena v UL št. 28 z dne 17. 3. 2006. Nadalje je navedel, da 44. člen Zakona o ustavnem sodišču določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker pa je bilo o njegovi terjatvi pravnomočno odločeno pred dnem, ko je razveljavitev 1060. člena OZ začela učinkovati, se citirana ustavna odločba nanjo ne nanaša. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžnikov ugovor zavrne, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pritožbo je dolžnik le-tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je bila dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova za glavnico v višini 87,19 EUR (prej 20.895,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 1995 in v višini 67,60 EUR (prej 16.200,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 1998. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor z dne 17. 1. 2007 pravilno obravnavalo kot ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ), saj je zatrjeval obstoj ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena ZIZ to je, da so zapadle neplačane obresti že dosegle glavnico in da je z delnimi plačili že v celoti poravnal svoj dolg.

Izvršilno sodišče je pri odločanju dolžno uporabljati vsa takrat veljavna pravila, ki so skladna z Ustavo, kar, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, pomeni, da mora za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom zamudnih obresti upoštevati tudi 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na citirano odločbo, s katero je bil 1060. člen OZ razveljavljen, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že presegle ali dosegle glavnico. Razveljavitev je začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v Uradnem listu, to je 18. 3. 2006 in od takrat naprej morajo sodišča na vseh stopnjah odločanja upoštevati citirano odločbo in odločiti tako, da kot pravno podlago ne upoštevajo razveljavljene določbe 1060. člena OZ. Nasprotno ravnanje bi namreč pomenilo napačno uporabo materialnega prava (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbah, opr. št. II Ips 78/2007 in II Ips 266/2007).

Pritožniku pa ne gre pritrditi, da se citirana odločba v konkretnem primeru ne bi smela uporabiti, ker je bilo o njegovi terjatvi pravnomočno odločeno že pred uveljavitvijo te odločbe, pri čemer se je skliceval na določilo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po citiranem določilu ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo odločeno. Vendar je pritožniku pojasniti, da je bilo v zvezi z njegovo terjatvijo pravnomočno odločeno le o glavnici, ne pa tudi o zamudnih obrestih. Zamudne obresti so namreč v izvršilnih naslovih (takšen je tudi konkretni, priloga A2) praviloma določene zgolj opisno (so le določljive), zato mora njihovo višino (drugače kot pri glavnici) ugotoviti izvršilno sodišče in pri tem uporabiti vsa v času odločanja veljavna pravila, tudi zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obračunov zakonskih zamudnih obresti, ki jih je pritožnik prejel skupaj z izpodbijanim sklepom in katerih pritožbeno ne izpodbija, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje citirano ustavno odločbo pravilno ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti na dan 1. 1. 2002 že presegle glavnico iz izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot upnikovo terjatev vzelo glavnico in stroške iz izvršilnega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so se natekle do 1. 1. 2002 (v skupnem znesku 542,03 EUR) ter izvršilne stroške predmetnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2005 do 12. 7. 2007, torej terjatev v skupnem znesku 636,54 EUR. Upoštevaje dolžnikova plačila v skupni višini 1.026,92 EUR, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in katerih pritožnik ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem že v celoti plačal oz. preplačal upnikovo terjatev in je predmetno izvršbo zato tudi utemeljeno ustavilo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).