Jedro

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti umaknjena, jo je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 390. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.B. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni P.B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.3.2004 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, za kar mu je bila izrečena enotna kazen petih let in petih mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.12.2004 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je dne 14.4.2005 zoper uvodoma navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter sodbo sodišča druge stopnje in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je dne 5.7.2006 prejelo vlogo obsojenca, v kateri je podal izjavo, da umika zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojeni je navedel, da umika zahtevo iz razloga, ker bo 1. septembra pogojno odpuščen s prestajanja kazni in tako ne vidi več možnosti, da bi Vrhovno sodišče njegovo "pritožbo" rešilo pred tem.

B.

4. ZKP nima izrecnih določb o tem, kako ravnati v primeru, če vložnik zahtevo za varstvo zakonitosti umakne, preden je o njej odločeno. Analogen procesni položaj je urejen v 390. členu ZKP, ki določa, da se pritožba zavrže s sklepom kot nedovoljena med drugim tudi, če se ugotovi, da je umaknjena. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi določbe 390. člena ZKP in v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega P.B. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno.