Up-103/99

29. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 29. novembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 14/98 z dne 20. 1. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik - stečajni upnik je v stečajnem postopku zahteval ugotovitev neveljavnosti prodaje dolžnikovih stvari v smislu prvega odstavka 136. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je veljal v času uvedbe stečaja (Uradni list SFRJ št. 84/89 - ZPPSL). Stečajno sodišče je odločilo, da je njegovo zahtevo treba obravnavati kot tožbo v pravdnem postopku. Pravdno sodišče pa je tožbo zavrglo zaradi zamude prekluzivnega roka. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila tudi njegova revizija v pravdnem postopku zavrnjena kot neutemeljena.

2.Z izpodbijanim sklepom naj bi bili kršeni 2. člen (pravna in socialna država), 14. člen (enakost pred zakonom) in 23. člen (pravica do sodnega varstva) Ustave. Pritožnik navaja, da ni kriv, da je prišlo do prekoračitve prekluzivnega roka. Izključna krivda naj bi bila na strani organov stečajnega postopka, zlasti stečajnega upravitelja, ki mu kljub telefonskim in pisnim pozivom, nazadnje celo prek predsednice stečajnega senata, ni omogočil pravočasnega vpogleda v sporno prodajno pogodbo. V tem predhodnem postopku naj bi torej sodišče kršilo njegove pravice, ki jih je imel kot upnik, to pa je imelo posledice v kasnejši pravdi. Meni, da stališče sodišča, ki ne upošteva krivde stečajnih organov za prekoračitev prekluzivnega roka, pomeni kršitev njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da je v reviziji Vrhovno sodišče tudi opozoril, da je pogodba z dne 31. 1. 1994 fiktivna, to pa je nasprotno ugotovilo, da je veljavna. Stečajni senat naj bi bil po njegovem mnenju namreč razveljavil sklep o dovolitvi prodaje, zato naj bi bila razveljavljena tudi pogodba sklenjena, na osnovi tega sklepa. Meni, da je izpodbijana odločba Vrhovnega sodišča arbitrarna, saj je očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Kot je Ustavno sodišče že večkrat navedlo, napačne uporabe prava same po sebi v postopku ustavne pritožbe ne ocenjuje, pač pa presoja le, ali je sodišče v rednem postopku izdalo odločbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Kolikor navedbe pritožnika merijo na možno kršitev njegovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v stečajnem postopku, se mu pojasnjuje, da je predmet preizkusa te ustavne pritožbe le revizijska odločba, izdana v pravdi. Prav tako tudi zatrjevana odgovornost stečajnega upravitelja za nastali položaj ne more biti predmet te ustavne pritožbe. Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le morebitne kršitve določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, za kar pa pri določbi 2. člena Ustave (načela pravne in socialne države) ne gre. Zato tudi preizkus v tem delu ne pride v poštev.

5.Prekluzivni roki za vložitev tožbe predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj sodišče tožbe, vložene po preteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo.

Določitev takšnih rokov pa je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Podan mora biti torej legitimen namen določitve prekluzivnega roka. Tako določeni roki tudi ne smejo biti pretirano kratki, saj bi se sicer praktično izenačili z odvzemom pravice do sodnega varstva. Dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek morata iz zakona tudi dovolj jasno in nedvoumno izhajati. Ni namreč dopustno, da bi zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki bila dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva.1

6.V danem primeru je bil prekluzivni rok treh mesecev kot tak določen s stečajnim zakonom, ki upošteva, da mora biti stečjani postopek hiter, kar je v interesu vseh strank tega pravnega razmerja in v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Zakonska določba, na kateri izpodbijano stališče temelji, je jasna in določna, trimesečni rok pa tudi ni pretirano kratek. To, da je pritožnik s potekom trimesečnega roka objektivne in prekluzivne narave izgubil pravico do vložitve tožbe, zato očitno ni v neskladju s pravico do sodnega varstva. Sicer pa so v zadevi odločala sodišča na treh stopnjah. Pritožniku z izpodbijano odločbo pravica iz 23. člena Ustave očitno ni bila kršena.

7.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je izpeljava ustavne določbe drugega odstavka 14. člena Ustave, ki opredeljuje pravico do enakosti pred zakonom. Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo, če v sodnem postopku ne bi bile spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave ali če bi bila odločitev tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Za to pa v danem primeru ne gre. Vrhovno sodišče je v izpodbijani odločbi odgovorilo na vsa za zadevo bistvena vprašanja, ki pa so v danem primeru po razumni presoji procesna vprašanja. Stališče, da se v danem primeru objektivnega in prekluzivnega roka ne da podaljšati, izhaja iz jasne in določne zakonske določbe, zato ni očitno napačno in arbitrarno. Prav tako ni očitno napačno in arbitrarno stališče, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sprejete na nižjih stopnjah, po katerih je bila prodaja, opravljena dne 31. 1. 1994, dovoljena s sklepom stečajnega sodišča z dne 18. 5. 1994, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo dne 23. 6. 1994. Zavrženje tožbe v tej pravdni zadevi se namreč nanaša tudi na prodajo, opravljeno dne 31. 1.

1994. Sodišče je štelo, da za ta del tožbenega zahtevka tožnik nima pravnega interesa: tožbe namreč ne more vložiti le zaradi ugotavljanja spornih dejstev. Tudi stališče, da dopolnitve revizije glede trditev o fiktivnosti pogodbe ni mogoče obravnavati, ker je bila vložena po preteku tridesetdnevnega revizijskega roka, ni očitno napačno in arbitrarno. Pritožniku z izpodbijano sodno odločbo zato očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

8.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

1Takšna so glede tega vprašanja tudi stališča štrasburških organov in stališča nemškega ustavnega sodišča - tako dr. Aleš Galič v doktorski disertaciji PRAVICA DO POŠTENEGA SOJENJA V PRAVDNEM POSTOPKU, Ljubljana 1998, str. 128

dr. Lojze Ude