Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 21.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 7. 2008 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.737,90 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe brezobrestno, po poteku roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dneva dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da je po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje presodilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je pri delu utrpel tožnik. Glede krivdne odgovornosti je štelo, da je tožena stranka poskrbela za potrebno usposobljenost tožnika za vožnjo tovornjakov ter za varnost izstopanja iz tovornjaka, da je bil tožnik tik pred škodnim dogodkom opozorjen na pravilen sestop s tovornjaka in da stopnica tovornjaka ni bila mokra in spolzka. Glede objektivne odgovornosti pa je zavzelo stališče, da sestopanje s tovornjaka v okoliščinah, v katerih se je tožnik poškodoval, ni dejavnost, iz katere bi izvirala večja nevarnost poškodovanja. Tožnik meni, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj dela ni organizirala tako, da bi zagotovila varne pogoje za delo in da bi čimbolj izključila možnost poškodovanja delavcev. Tožena stranka bi morala pranje vozila organizirati tako, da mokrota oziroma voda z vozil, ki so se prala pred vozilom tožnika, ki je čakal v vrsti, ne bi prišla na vozilo tožnika in tam povzročila, da je bilo vozilo in stopnice za sestop mokre ter zato spolzke, zaradi česar je tožniku na stopnici spodrsnilo. Dovolj bi bilo, če bi vozila, ki so čakala v vrsti za pranje, stala na takšni razdalji od vozila pred njim, da do tega ne bi moglo priti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stopnice niso bile mokre, saj je tožnik iz vozila izstopil, še preden se je začelo prati. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved priče A.A., ki jo je ocenilo kot verodostojno in resnicoljubno. Izpovedala je, da sta se s tožnikom pripeljala do pralnice, na rampi pa ni bilo nobenega vozila. Takšna izpoved priče je sicer v nasprotju z izpovedbami preostalih prič, ki niso povezane s toženo stranko. Priča B.B. je izpovedala, da so se pred tožnikovim vozilom, oziroma preden je tožnik vozilo zapeljal na rampo, že prala druga vozila, tla in rampa pa so bili mokri. Verjetno je nekaj mokrote zaneslo tudi na tožnikovo vozilo, saj se je pranje izvajalo z visokotlačnimi napravami, za katere je splošno znano, da imajo močan curek vode in da lahko vodo zanese oziroma „šprica“ tudi naokoli. Po prepričanju tožnika je bolj verjetna izpoved B.B. kot priče A.A. saj se je B.B. nezgode spominjal. Njegove izpovedbe sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo, čeprav je v nasprotju z izpovedbo priče A.A.. Tudi priča C.C. je izpovedala, da so se tovornjaki običajno prali v koloni. Glede na to, v kakšnih okoliščinah se je pranje izvajalo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da stopnica za sestop s kamiona ni bila mokra. Nelogično in neživljenjsko je, da se je kljub dejstvu, da je pogosto opravljala to delo, priča A.A. še v letu 2010 spomnila, kako je potekalo eno izmed številnih pranj v letu 2006. Tožnik je očital toženi stranki, da ročica na vratih tovornjaka ni bila brezhibna, ker se je pri tem, ko se je zanjo prijel, zlomila. Sodišče prve stopnje je navedlo, da takšna dejstva ne izhajajo iz nobenega listinskega dokaza, pri tem pa je spregledalo izpoved priče A.A., ki pa ji je sicer glede vseh ostalih okoliščin dogodka verjelo in pričo štelo za verodostojno, da ji je tožnik takoj po dogodku povedal, da je na vratih vozila odlomljena ročica, ki je namenjena za pomoč pri vstopu in izstopu. Priča je pojasnila, da se ne spominja, ali je ročico videla ali ne. Že samo dejstvo, da je tožnik takoj po dogodku povedal svojemu nadrejenemu, da se je pri padcu zlomila ročica, je dovolj zgovoren dokaz, da je do tega prišlo.

Nadalje pritožba navaja, da je nadrejeni A.A. tožniku naročil, da naj na rampo za pranje tovornjakov zapelje do višine 70 cm do enega metra le s sprednjimi kolesi, z zadnjimi pa ne. S temi je ostal na tleh, kar je povzročilo, da je bil tovornjak v zgornjem delu dvignjen, posledično pa tudi, kar je ugotovil izvedenec D.D., da je bila tudi sestopna stopnica tovornjaka pod kotom in zato spolzka tudi v primeru, če bi bila suha, še toliko bolj pa, ker je bila mokra. Tožena stranka bi torej morala delo organizirati tako, da bi bilo poskrbljeno za varnost delavcev in bi se morala zavedati, da bo tožnik pri sestopu s tovornjaka moral stopiti na poševno stopnico za sestop iz kabine in da mu na mokri stopnici lahko spodrsne in se poškoduje. Če bi tožnik zapeljal na rampo s sprednjimi in zadnjimi kolesi, te nevarnosti za tožnika ne bi bilo, oziroma bi se ji tožena stranka izognila. Ob nezgodi ni bilo v bližini nobenega inštruktorja vožnje tožene stranke, katerega obveznost bi bila, da bi tožnika, ki je obravnavanega dne prvič pripeljal vozilo na pranje, poučil o varnem sestopu in opozoril na nevarnosti, ki bi jih kot usposobljena oseba moral zaznati v danih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti v zvezi z ustrezno usposobljenostjo voznikov tovornjakov in da je bil tožnik posebej poučen o varnem sestopanju s tovornjaka. Tožnik pa meni, da ga tožena stranka ni usposobila za varno sestopanje s tovornjaka, ki ga je vozil kritičnega dne, še posebej, da ga ni usposobila za sestopanje v razmerah, v kakršnih je sestopal v času škodnega dogodka. Poudarja, da ga nadrejeni ni poučil o načinu sestopa v primeru, ko je tovornjak v poševnem položaju, saj mu A.A. zagotovo ni dal navodil. Iz dokumentacije, katero je predložila tožena stranka, ki naj bi tožnika ustrezno usposobila za varno delo in uporabo tovornjaka (načrt usposabljanja ..., za mesec april 2006, evidenca izvedenega usposabljanja), ni mogoče razbrati vsebine usposabljanja voznika vojaških tovornjakov in ni mogoče razumeti, kako se je sodišče prve stopnje na podlagi teh dokumentov lahko prepričalo o tem, da tožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti v zvezi z ustrezno usposobljenostjo vojakov. Tožena stranka bi morala že do prvega naroka za glavno obravnavo predložiti dokumentacijo, ki je ni predložila niti naknadno, ko jo je k temu pozval imenovani sodni izvedenec D.D., dipl. var. inž.. Zato je izvedenec pravilno sklepal, da niso bili upoštevani predpisi iz varnosti in zdravju pri delu glede usposabljanja, ugotovil pa je tudi, da ni dokazil, da bi bil tožnik pravilno seznanjen z varnostnimi ukrepi v zvezi z ravnanjem, kadar se vozilo nahaja na kanalu za pranje in konkretno v kritični situaciji. Takšno stališče izvedenca je v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa, da mora delodajalec obveščati delavca o varnem delu na način, da mora izhajati pisna obvestila in navodila. Sodišče je toženi stranki na glavni obravnavi dne 22. 11. 2013 naložilo, naj predloži dokumentacijo, katero je od Vojašnice E. zahteval izvedenec z dopisom z dne 17. 5. 2013 oziroma drugo dokumentacijo, ki se nanaša na delovno nezgodo tožnika, tožena stranka pa te dokumentacije ni predložila. Sodišče prve stopnje tudi ni verjelo zatrjevanju tožnika, da se je na vratih tovornjaka odlomila ročica.

Glede objektivne odgovornosti še navaja, da je tožnik sestopal s tovornjaka na višini več kot 2 metra nad tlemi, s tem da je rampa znašala 1 meter, plus višina kabine meter in pol. Ker je sestopal s tovornjaka, ki je bil na rampi le s sprednjimi kolesi, je bila zato sestopna stopnica v poševnem položaju.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo.

5. Tožnik se je kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske usposabljal za vožnjo tovornjakov F.. V pralnici vozil v G. mu je dne 8. 4. 2006 pri sestopu s tovornjaka spodrsnilo zaradi mokrih in spolzkih stopnic. Ko se je poskušal ujeti za ročico na vratih tovornjaka, se je ta utrgala in padel je v globino približno dveh metrov ter se je poškodoval. Utrpel je nateg in zvin kolena s poškodbo ligamentnih struktur ter meniskusov ter udarnino v področju levega podolžnega sklepa.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe OZ, ki se nanašajo na objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

7. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; ZVZD). V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZVZD mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi v ustni obliki. Po drugem odstavku istega člena ZVZD mora delodajalec delavce seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Delodajalec mora zagotoviti obveščenost nosečih delavk, mladih delavcev, starejših delavcev in delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo o rezultatih ocenjevanja tveganja ter o ukrepih delodajalca za varnost in zdravje teh delavcev pri delu. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZVZD pa mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, ob razporeditvi na drugo delo, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZVZD mora biti usposabljanje prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in spreminjati njegovo vsebino glede na nove oblike in vrste nevarnosti. Preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu, v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZVZD.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Tudi v prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 362/2009 z dne 23. 5. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek, po pritožbi tožnika pa je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 982/2014 z dne 22. 1. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v navedeni (prvi) sodbi ugotovilo, da tožena stranka za nastanek škodnega dogodka ni krivdno odgovorna, ker naj bi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ), prav tako ne obstaja njena objektivna odgovornost po drugem odstavku 131. člena OZ, saj sestopanje s tovornjaka v obravnavanem primeru ni takšna aktivnost, ki bi bila nevarna sama po sebi, pač pa je povečan rizik za nevarnost škode posledica neskrbnega ravnanja oškodovanca, zato ne gre za dejavnost, iz katere bi izvirala večja nevarnost za udeleženca. Krivdno pa tožena stranka ni odgovorna, saj se je nezgoda pripetila ob zaključku usposabljanja tožnika, ki je bil posebej poučen o sestopanju s tovornjaka. Bil je pravilno obut v vojaške škornje, tako da mu ob dolžni previdnosti na stopnici, ki je bila kovinska in z rešetkami, ne bi smelo spodrsniti. Tožnik po stališču sodišča prve stopnje tudi ni dokazal, da se je pri padcu zlomila ročica za sestop tovornjaka.

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju postavilo izvedenca za varnost in zdravje pri delu, D.D., dipl. var. inž., vendar pa njegovega mnenja ni upoštevalo, saj pri pripravi mnenja ni razpolagal z nobenimi dokumenti, ki se nanašajo na varno opravljanje dela in delovno zmožnost tožnika. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da se sodišče prve stopnje ni izreklo, na podlagi katerih listin o usposabljanju, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen kot voznik tovornjaka, saj iz načrta usposabljanja (B4), poročila poveljnika 2. ABT (B5) in iz evidence izvedenega usposabljanja to ne izhaja. Opozorilo je, da tožena stranka niti na poziv izvedenca v spis ni vložila zahtevane dokumentacije, ampak je štelo, da je izvedensko mnenje podano le na podlagi hipotetičnega prejudiciranja, zaradi česar ga ni upoštevalo. Iz mnenja pa izhaja, da izvedenec pri izdelavi ni razpolagal z nobenimi dokumenti, ki se nanašajo na varno opravljanje dela, na delovno zmožnost tožnika in na tožnikovo seznanjenost z varnostnimi ukrepi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožnik sestopil s tovornjaka z višine približno dveh metrov, s spolzke in mokre stopnice, ki je bila zaradi tega, ker je tovornjak s sprednjimi kolesi stal na rampi, nagnjena in se mu je ob sestopu zlomila ročica za sestop. Sestopanje v normalnih okoliščinah res ni nevarno, pri spornem dogodku pa je potrebno upoštevati, da tožnik ni mogel sestopiti na rampo, ker ni bilo prostora. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je bil tožnik opozorjen na to, da je stopnica mokra in da visi pod kotom, tako da bi to moral pričakovati. Iz listinske dokumentacije v spisu ni izhajalo, da ga je na te okoliščine opozoril njegov spremljevalec A.A.. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedbi priče H.H. in B.B., da je potrebno biti pri sestopu s tovornjaka posebno previden, vendar pa iz njunih izpovedb ne izhaja, da bi bil tožnik med škodnim dogodkom še opozorjen na pravilen način sestopa. Sploh pa ni bilo ugotovljeno, kakšen je pravilen način sestopa v navedenih okoliščinah.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da ga na to, da bi moral posebej biti pozoren pri sestopu s tovornjaka, ni nihče opozoril, inštruktor je bil sicer prisoten, vendar je pred nezgodo izstopil s tovornjaka in z njim ni govoril. Prav tako se ni pogovarjal z ostalimi vozniki. Navedel je, da se pri usposabljanju za vožnjo s konkretnim tovornjakom ni zgodilo, da bi bili tovornjak in stopnice mokri. Prav tako je tožnik ob škodnem dogodku prvič izstopal iz tovornjaka tako, da so bila sprednja kolesa višja kot zadnja. Izpovedal je še, da je skupaj z ostalimi vozniki, ki jih je bilo osem, vozil na relaciji I. - G.. Med vožnjo so se menjavali in sam je bil na vrsti zadnji in tako je tudi pripeljal tovornjak v Vojašnico E.. Za vožnjo s tovornjakom se ni usposabljal nikjer drugje, kot konkretno tega dne. To je trajalo kvečjemu 10 min. Tudi teoretično usposabljanje ni trajalo dalj časa, saj je že imel izpit za vožnjo s tovornjakom, to je C in E kategorije. Sam potem, ko je opravil izpit za C in E kategorijo, dejansko ni imel izkušenj z vožnjo vojaškega tovornjaka, saj je prvi tovornjak vozil na usposabljanju. Prav tako ni bil posebej poučen o tem, kako se na tovornjak varno vstopa in izstopa.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožnik trdil, da je do poškodbe prišlo, ker mu je spodrsnilo na mokrih in zelo spolzkih stopnicah tovornjaka. Pri padcu je tudi odtrgal držalo na vratih. Toženi stranki je očital, da dela pri pranju tovornjakov ni organizirala na takšen način, da bi preprečila vnos vode na stopnice tovornjaka. Delo se opravlja na kanalu, ki je visok en meter, stopnice pa približno 1,20 metra od tal, kar pomeni, da je tožnik padel z višine najmanj 2 metrov, to pa naj bi predstavljalo večjo nevarnost poškodb oziroma nevarno delo v smislu določb OZ. Sodišče prve stopnje na podlagi karakteristik obravnavanega vozila, ki ga je v izvedenskem mnenju podal sodni izvedenec za varnost in zdravje pri delu D.D., dipl. inž. var., fotokopij fotografij rampe (B3) ter izpovedi prič A.A., H.H. in B.B. ugotovilo, da so bile v konkretnem primeru stopnice nekoliko višje, zaradi česar je sestopanje s tovornjaka terjalo določeno mero skrbnosti. H.H. in B.B. sta izpovedala, da je bila pri sestopu potrebna previdnost. Sodišče prve stopnje je štelo, da je A.A. kot nadrejeni tožnika ustrezno opozoril in poučil o pravilnem sestopanju s tovornjaka, celo neposredno pred samim škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da stopnice niso bile mokre, ker je priča B.B. izpovedala, da so bila tla in rampa mokra od prejšnjih pranj, A.A. pa je izpovedal, da na rampi ni bilo nobenega vozila, ko sta se s tožnikom pripeljala do pralnice. Sodišče prve stopnje je štelo, da so stopnice sicer pod določenim naklonom, vendar je bistveno, da njihove tehnične lastnosti ob normalni uporabi v skladu z namenom niso bile nevarne in niso predstavljale povečane nevarnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi sestopanje s tovornjaka v konkretnem primeru ni takšna dejavnost, ki bi bila nevarna sama po sebi. Zato je šlo po oceni sodišča zgolj za poškodbo, ki je bila posledica neskrbnega ravnanja oškodovanca. Ker ni šlo za kontinuirano delo, temveč za enkratni sestop iz vozila, je sodišče prve stopnje tudi štelo, da niti ni mogoče govoriti o opravljanju dela na višini in posledično nevarnemu delu.

11. Glede krivdne odgovornosti pa je ugotovilo, da mora delodajalec v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu in sicer na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVZD zagotavljati varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu. V skladu z 9. členom ZVZD mora delodajalec te ukrepe spoštovati in izvajati, delo pa opravljati s takšno pazljivostjo, da te ukrepe spoštuje, varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih ljudi.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka poskrbela za potrebno usposobljenost tožnika, ker je bil tožnik na pravilen način sestopa posebej opozorjen pred škodnim dogodkom. Toženi stranki po stališču sodišča prve stopnje tudi ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, ker na stopnice za sestop tovornjaka ni namestila protidrsne podlage, saj je splošno znano dejstvo, da so stopnice vojaškega tovornjaka prilagojene za uporabo tako v suhem kot mokrem stanju. Kot nedokazano je štelo tudi trditev tožnika, da se je ročica na vozilu pri sestopu odlomila. To je zaključilo na podlagi dopisa z dne 23. 11. 2010, iz katerega izhaja, da ne razpolagajo s podatkom, da bi bila ročica odlomljena in kasneje popravljena. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni upoštevalo, saj je pojasnilo, da izvedenec ni razpolagal z dokumenti, ki se nanašajo na varno opravljanje dela in na delovno zmožnost tožnika, zato ni mogel opraviti ocene primernosti stanja. Prav tako ni razpolagal s podatki o seznanjenosti tožnika glede varnostnih ukrepov v konkretnem primeru. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da s strani tožene stranke niso bili upoštevati vsi predpisi za varnost in zdravje pri delu. Izvedenec je takšno oceno podal, ker ni razpolagal z dokumentacijo v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu za tožnika. Tudi sicer je sodišče prve stopnje štelo, da gre za irelevantno dejstvo, saj med dejstvi, ali tožena stranka razpolaga z dokumentacijo v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu za tožnika oziroma ali je tožnik opravil splošno usposabljanje iz varstva pri delu in škodnim dogodkom, ni vzročne zveze, ker tožnik tega niti ni zatrjeval. Tožnik namreč ni padel, ker je oziroma ni opravil splošnega usposabljanja iz varstva pri delu.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je po splošnih življenjskih izkušnjah v pralnici pričakovati vlago, ki lahko nekoliko poveča zdrsljivost stopnice, v tem primeru pa gre za običajen in nadpovprečen izreden rizik, ki ga je moč s povprečno običajno skrbnostjo obvladati. Tudi od delavca se pričakuje določena stopnja pazljivosti, da varuje svoje zdravje in življenje in delodajalec ne more preprečiti nastanka škodnega dogodka, do katerega lahko pride zaradi ne dovolj previdnega ravnanja delavca. Čeprav je moral tožnik sestopiti na stopnico, ki je bila pod naklonom, je bil na pravilen sestop opozorjen. Ker je sam zapeljal vozilo v pralnico na kanal, to pomeni, da mu je bil rizik v zvezi s stopnicami pod naklonom poznan, je sodišče njegov izstop v danih okoliščinah opredelilo kot nekaj običajnega, ki pa je od njega terjalo določeno stopnjo pazljivosti in skrbnosti. Zato je zaključilo, da je šlo pri zdrsu in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost pri sestopu oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega.

13. Pritožbeno sodišče se s takšnimi stališči ne strinja. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnik zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, bistveno pa je tudi, kar izhaja iz ugotovitev izvedenca D.D., dipl.inž.var., da je imel v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani prostora za sestop le 50 cm. Priča H.H. pa je izpovedala, da je imel tožnik ob strani kakšnih 20 do 30 cm prostora za sestop, pri čemer je bilo potrebno biti previden, glede na višino tovornjaka in rampe. Že ta podatek kaže na to, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Predvsem pa je že iz doslej izvedenih dokazov mogoče sklepati, da je bila rampa oziroma mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, vsekakor pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Zaključek sodišča prve stopnje bi bil pravilen le, če bi tožnik sestopal iz vozila na suho, vodoravno površino in bi imel ob strani vozila za sestop dovolj prostora. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Pri tem je potrebno opozoriti, da sodba sodišča prve stopnje nima prepričljivih zaključkov o tem, zakaj tudi dve stopnici, po katerih je moral tožnik izstopiti, nista bili mokri, saj je priča B.B. prepričljivo pojasnila, da so bila pred vozilom tožnika še druga vozila.

14. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, kar je navsezadnje ugotovil tudi izvedenec iz varstva pri delu, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Izvedenec je toženo stranko pozval, da mu posreduje navodila za varno delo v smislu 23. člena ZVZD (list št. 70), prav tako tudi dokazila o usposobljenosti delavca za varno delo (teoretično in praktično), program usposabljanja, kopije zdravniškega spričevala o delovni zmožnosti tožnika, oceno tveganja za delovno mesto po sistemizaciji, ki ga je tožnik opravljal in dokazilo, da je bil delavec seznanjen z oceno tveganja. Teh dokazil tožena stranka ni predložila, iz listin, ki jih je predložila, in sicer Načrta usposabljanja ... za mesec april 2006 dne 21. 3. 2006 (B4), Poročila poveljnika ... o realizaciji vpoklica ... - april 06 - prvi vpis z dne 10. 4. 2006 (B5) ter evidence izvedenega usposabljanja (B7), pa ni mogoče sklepati, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo pri pranju vozila na rampi. Dejstvo, da je tožnikov nadrejeni A.A. tožnika opozoril na sestop iz vozila, ne pomeni, da je bil tožnik usposobljen za varno sestopanje iz kabine na rampi. Bistveno torej je, da je (tudi) izvedenec ugotovil, da tožena stranka ni predložila nobene dokumentacije v smislu ZVZD. Ta ugotovitev je bistvena, sodišče prve stopnje pa zmotno šteje, da zaradi tega ni podana vzročna zveza.

15. Zgolj opozorilo nadrejenega pred sestopom iz vozila, v smislu, da naj bo tožnik pozoren, ne zadošča za to, da bi bilo mogoče šteti, da je delavec seznanjen s pravilnim načinom sestopa, ter opozorjen na vsa mogoča tveganja in seznanjen z načini, kako bi se lahko izognil nezgodi. Zato splošnega opozorila A.A. na previdnost, če ga je sploh podal, ni mogoče šteti za opravljeno usposabljanje v smislu določb ZVZD. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik ustrezno pisno seznanjen z navodili za varno delo na rampi, niti da je bil pred samim dogodkom tožnik ustrezno teoretično in praktično usposobljen za varno delo na rampi pri pranju vozil, poleg tega pa opozorila nadrejenega ni mogoče šteti za usposabljanje, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana krivda tožene stranke za nastali škodni dogodek. Tudi če bi se izkazalo, da je eventualno podan tožnikov soprispevek k nastali škodi, npr. ker ne bi bil dovolj pozoren, ko je sestopal, ta prispevek nikakor ne more izključiti (krivdne) odgovornosti tožene stranke, temveč je lahko podana le v manjšem obsegu.

16. Tožnik je navajal, da je pri zdrsu oziroma padcu prijel za ročko na vratih vozila, ki pa se je utrgala. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi najmanj preuranjeno zaključilo, da tožnikove navedbe niso resnične, ker iz listinske dokumentacije tožene stranke ne izhaja, da bi bila ta ročka polomljena oziroma servisirana. Pri tem pritožba utemeljeno opozarja, da je priča A.A. izpovedala, da ji je tožnik takoj po padcu povedal za zlomljeno ročko. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni jasno, zakaj bi bili izpovedbi tožnika in priče neverodostojni, oziroma bi bil relevanten le dopis Ministrstva za obrambo, Slovenske vojske ... z dne 23. 11. 2010 (B8). Iz navedenega dopisa izhaja, da se je dne 8. 4. 206 izvajalo pranje treh vozil znamke J., enota pa ne razpolaga s podatkom, da bi bila ročica za sestop popravljena oziroma pritrjena na servisu, oziroma da bi bila ob dogodku odlomljena. Dejstvo, da gre za dopis, ki je bil pripravljen 4 leta po dogodku, samo zase ne daje podlage za izključitev možnosti, da se je pri tožnikovem sestopu ročka odtrgala. Vsekakor je torej zaključek sodišča prve stopnje v tem delu preuranjen.

17. Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, se sploh ni ukvarjalo s samo višino odškodnine. Ker je bilo ugotovljeno, da je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

18. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku zlasti po višini, saj je temelj odgovornosti tožene stranke podan. Sodišče prve stopnje pa bo v okviru novega sojenja moralo tudi preveriti, ali je morda tožniku mogoče očitati kakšno nepazljivost, kar pa ne pomeni, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, temveč je lahko podan le tožnikov soprispevek v nastanku škode. Ko bo sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku. V novem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo izhajati iz stališča, da je šlo pri pranju vozila za nevarno dejavnost ter se opredeliti tudi do vseh elementov, ki vplivajo na krivdno odgovornost, predvsem do ugotovitev izvedenca, da tožena stranka ni dokazala, da je ustrezno usposobila tožnika za delo.

19. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov glede višine tožbenega zahtevka, ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.