Jedro

Ponovna ocena dokazov, s katerimi je sodišče že razpolagalo, in predlaganje dokazov, ki so bili že zavrnjeni v rednem postopku, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče obnoviti kazenski postopek.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Zoper obsojenega D.P. je bil pravnomočno končan kazenski postopek s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.6.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 2.3.2005. Obsojenec je bil z uvodoma navedenima sodbama spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 14.11.2005 vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je dopolnila dne 15.11.2005. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 9.2.2006 zahtevo zagovornice obsojenega D.P. za obnovo kazenskega postopka zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenčeve pooblaščenke zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obsojenega D.P. je samo zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi zagovornice proti sklepu sodišča prve stopnje ugodi. V zahtevi je uveljavila, da je bilo mnenje izvedenke, na katerem temelji obsodilna sodba izdelano v nasprotju s pravili znanosti in stroke in bi moralo prvostopenjsko sodišče opraviti poizvedovalni postopek z zaslišanjem kliničnega psihologa docenta dr. T.P. Dokler sodišče ne opravi poizvedovalnega postopka, ne more ugotoviti, ali so dokazi, ki naj bi se v obnovljenem postopku izvedli, takšne vrste, da bodo pripeljali do drugačne dokazne ocene in do sodbe, ki bo šla v korist obdolženca. Stališče Višjega sodišča v Mariboru v izpodbijanem sklepu pomeni po mnenju zagovornice bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Napačno je stališče, da ponovno sojenje v isti zadevi ni dopustno, kajti ravno izredna pravna sredstva to dopuščajo.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo poudaril, da obsojenec ni bil spoznan za krivega le na podlagi izvedenskega mnenja, ampak na podlagi dokazne ocene vseh dokazov. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva za varstvo zakonitosti sploh ni dovoljena, ker sklep o odločitvi o obnovi postopka ni naštet v četrtem odstavku 420. člena ZKP, zato je predlagal, da zahtevo Vrhovno sodišče s sklepom zavrže. Zagovornica se v izjavi na odgovor s stališčem vrhovnega državnega tožilca ni strinjala.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka je sicer dovoljena, vendar je v obravnavani zadevi neutemeljena. Zagovornica izpodbija izključno sklep sodišča druge stopnje, ker se ne strinja s stališči pritožbenega sodišča. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ocenilo, da pritožnica s sklicevanjem na dopis dr. T.P., ki ga ni moč šteti za izvedensko mnenje, skuša ponovno prikazati, da je bilo mnenje izvedenke dr. K.D., pridobljene v kazenskem postopku zoper obsojenca, strokovno zgrešeno in nekvalitetno. Vrhovno sodišče se strinja z mnenjem sodišča druge stopnje, da gre v tem primeru le za drugačno oceno že v rednem postopku izvedenih dokazov, namreč izvedenskega mnenja dr. D. Prav to izvedensko mnenje je presodilo tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče, stališče o tem mnenju pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 1.9.2005, opr. št. I Ips 132/2005. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zagovornica v zahtevi predlaga ponovno oceno dokazov, s katerimi je sodišče že razpolagalo v rednem postopku, ter da gre za smiselno predlaganje in ponujanje dokazov, ki so bili že zavrnjeni v rednem postopku (zaslišanje novega izvedenca dr. P.). Takšen predlog ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče obnoviti kazenski postopek. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s to ugotovitvijo, da namreč v zahtevi za obnovo postopka niso bila navedena nova dejstva ali predloženi novi dokazi, kot je predvideno v 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je torej pravilno zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje v sklepu o zavrženju zahteve za obnovo postopka pravilno ocenilo, da v pravnomočni obsodilni sodbi sodišče krivdo obsojenca za spolno dejanje s hčerko ni sprejelo le na podlagi izvedenskega mnenja, temveč tudi na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov. Prav dokaz in predlog za novega izvedenca je zagovornica uveljavljala že v teku kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčeva zagovornica, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, ki je razvidno iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).