Jedro

Pravilno je pritožbeno stališče tožencev, da smeta zakonca oziroma zunajzakonska partnerja skleniti dogovor o razdružitvi skupnega premoženja (prvi odstavek 71. člena DZ), neutemeljeno pa stališče, da je zato vsaka taka pogodba dopustna. Kot za vsako pogodbo tudi zanjo veljajo splošne določbe OZ, ki določajo predpostavke za veljavnost pogodbe. Med njimi je tudi 39. člen OZ. Po pravilih tega člena mora pogodba imeti dopustno podlago; v nasprotnem primeru je nična; podlaga pogodbe ni dopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V nasprotju z moralnimi načeli je pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje.

Tožnica ima kot upnica pravni interes, da v sodnem postopku preveri dopustnost razpolaganja zunajzakonskih pratnerjev s skupnim premoženjem. V primeru, da bo zahtevku ugodeno, bo vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ki bo tožnici omogočalo izvršitev njene terjatve s poplačilom iz toženčevega premoženja, toženka pa bo tedaj imela možnost, da bo iz izvršbe izločila del, ki pripada njej.

Namen predlagane začasne odredbe je zavarovati pravni položaj tožnice kot upnice. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bo dosegla, da bodo nepremičnine spet zemljiškoknjižna last prvega toženca, za katerega je verjetno izkazano, da je njen dolžnik.

Utemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da z omejitvijo začasne odredbe na tri nepremičnine ni zagotovljeno ustrezno zavarovanje njene terjatve. Skupna vrednost teh treh posameznih delov znaša 558.304 EUR, skupna vrednost vseh nepremičnin, na katere je bilo predlagano zavarovanje, pa 780.942 EUR. Ob upoštevanju verjetno izkazane višine terjatve do prvega toženca (440.065,80 EUR) in zakonske domneve o toženkinem polovičnem deležu na skupnem premoženju niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev zavarovanja na nekatere od nepremičnin, ki so bile predmet razpolaganja s spornima pogodbama.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovora tožencev zavrneta in se sklep o izvršbi z dne 17. 2. 2022 ohrani v veljavi.

II. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 2. 2022 tako, da je izdano začasno odredbo ohranilo v veljavi glede delov stavbe 115, 116 in 117, v preostanku pa začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Tožnica v pritožbi zoper sklep v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru, razveljavilo izdano začasno odredbo in predlog zavrnilo, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da predlagani začasni odredbi v celoti ugodi, podrejeno pa, naj ga v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ohranitev prepovedi odtujitve in obremenitve na treh nepremičninah ne predstavlja zadostnega zavarovanja njene terjatve. Treba je sicer upoštevati načelo sorazmernosti, a je na drugi strani treba upoštevati njeno pravico do pravočasnega sodnega varstva. To je zagotovljeno, ko upniku omogoča poplačilo oziroma ko je njegova terjatev vsaj v pretežnem delu zavarovana. Ker so posamezni deli stavbe, na katerih je sodišče ohranilo zavarovanje, obremenjeni s hipoteko, njena terjatev ni zavarovana v pretežnem delu. Pri delih stavbe 118 in 119 sta vknjiženi hipoteki v višini 200.500 EUR in 200.000 EUR.

Ugotovitev o vrednosti navedenih nepremičnin je pravilna, vendar je sodišče prezrlo, da ob upoštevanju domneve enakih deležev na skupnem premoženju (68. člen Družinskega zakonika – v nadaljevanju DZ) dolžnik ni njihov izključni lastnik. Polovica vrednosti znaša le 279.152 EUR. Ker gre za zakonsko domnevo, je pritožnici ni bilo treba posebej dokazovati.

Brez ustreznega zavarovanja bo sodni postopek za ugotavljanje ničnosti izgubil praktično vsak pomen in bo sodno varstvo izvotljeno.

3. Prvi toženec in druga toženka v pritožbi zoper del sklepa, v katerem je bil zavrnjen ugovor, uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi in izpodbijani sklep o začasni odredbi razveljavi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ugotovitev, da je podano izrazito in očitno časovno sosledje med vročitvijo sklepa o začetku postopka davčnega inšpekcijskega postopka in pogodbama, ki sta predmet tožbe, ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Zakon določa še druge predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jih tožnica ni zatrjevala in še manj izkazala. V sklepu ni presoje, da škode, ki naj bi tožnici nastala brez začasne odredbe, ni mogoče odvrniti drugače oziroma z milejšimi sredstvi. V treh letih od sklenitve pogodb ni prišlo do odtujitve ali obremenitve, kar očitno kaže na dopusten namen in vzgibe za njihovo sklenitev. Poleg tega ne utemeljuje zaključka, da je zavarovanje potrebno, ker dolžnik odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem ali da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Tožnica je ni obrazložila, ampak le hipotetično navaja, da naj bi ji nastala. Ugotovitev, da bi tožnica v primeru nadaljnje odtujitve izgubila možnost uveljavljanja nadaljnjih denarnih zahtevkov proti prvemu tožniku, je zmotna, ker ne upošteva 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in institutov Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ki omogočajo milejše posege v lastninskopravna upravičenja tožencev. Tudi v primeru odtujitve nepremičnin med pravdo bi tožnica na podlagi 190. člena ZPP lahko uveljavljala izvršbo proti novemu pridobitelju (Galič, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis, 2013).

Zmoten je zaključek o izpolnjenosti predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Namen urejevalne začasne odredbe ni v zavarovanju bodoče izvršbe. Gre za začasno ureditev razmerja, pri tem pa je sodišče omejeno z mejami zahtevka oziroma terjatve. Iz sklepa ne izhaja, da bi sodišče restriktivno presojalo pogoje za njeno izdajo. Spregledano je ostalo, da je davčni dolžnik le prvi toženec in da s sporazumom prvi toženec ni nedovoljeno razpolagal z nepremičnim premoženjem, ampak je bil edini cilj vzpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja in vknjižba partnerja, ki dotlej ni bil vknjižen. Tak sporazum lahko partnerja skleneta kadarkoli. Tožnica nima podlage za poseg v premoženjsko sfero druge toženke.

Pravilen je zaključek v 13. točki obrazložitve, da je druga toženka lastnica spornih nepremičnin najmanj v polovičnem deležu in da se zavarovanje omeji, zmotno pa je upoštevana le vrednost po GURS. Predložene so bile cenitve, ki kažejo drugačno vrednost. Ni upoštevano, da so nepremičnine v k. o. X poslovne nepremičnine v 3. gradbeni fazi.

Neutemeljen je zaključek, da vrednost vtoževane terjatve znaša 440.065,80 EUR. Predmet pravde ni denarna terjatev. Iz listin v spisu izhaja, da glavnica dolga v postopku davčne izvršbe znaša 395.954,84 EUR, stanje dolga na dan 21. 10. 2020 pa je 409.069,98 EUR. Ugotovitev je tako v nasprotju z listinami v spisu.

Nepremičnine, ki so predmet zavarovanja, so po GURS vredne 558.304 EUR, kar je znatno več kot višina dolga. Ni obrazloženo, zakaj ni bila izbrana kombinacija katerih drugih nepremičnin. V sklepu tudi ni razlogov o podredno danem predlogu za omejitev zavarovanja na ¾-ski solastninski delež glede parcel v k. o. Y. Napačna je ugotovitev, da je hipotekarna obremenitev nepremičnin v k. o. X zgolj v škodo tožnice.

Neobrazložena je ugotovitev, da z izdano začasno odredbo drugi toženki ne bo nastala večja škoda od te, ki bi v primeru neizdane začasne odredbe nastala tožnici. Začasna odredba grobo in drakonsko posega v temeljna lastninskopravna upravičenja druge toženke. Praktično ji je onemogočeno izvrševanje lastninske pravice na način, da bi ji omogočala pridobivanje dohodka za odplačevanje kredita. Nepremičnine v k. o. X so namreč zgrajene do faze, ki še ne omogoča oddaje v najem. Zaradi omejitve so zastali vsi upravni postopki za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja. Vsak dan ji nastaja premoženjska škoda, ki zaradi razsežnosti najeda likvidnost gospodarske družbe, ki ga vodi in s tem ogroža zaposlitev štirih oseb.

Obrazložitev v 17. točki obrazložitve je težko razumljiva. Aktivna legitimacija v sporih o obsegu in deležih na skupnem premoženju je podeljena le partnerjem. Ker ima originarno pridobljena lastninska pravica toženke prednost pred prisilno pridobljeno hipoteko, ki bi jo tožnica eventualno izposlovala v davčnem postopku, tožnica nima podlage, da poseže na premoženje druge toženke. Ker predmet tožbe ni denarni zahtevek, začasne odredbe ne more utemeljevati razlog, da bi bila ogrožena izvršitev tožničine denarne terjatve.

4. Druga toženka in tretji toženec v pritožbi zoper sklep uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog zavrne.

Pogoja za izdajo začasne odredbe nista izkazana. Gre za skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, ki se lahko razdeli, z razdelitvijo pa sta dobila vsak enako vrednost, ki sta jo prispevala v skupnosti. Izpodbijani sklep posega v njeno premoženje, ki ni povezano z obveznostmi prvega toženca. Ker je pogodba urejena v pravnem redu, ni nična. Napačna je tožbena navedba, da je bilo premoženje neodplačno preneseno na drugo toženko in tretjega toženca. Toženka je pridobila le tisto, kar ji pripada. Tožničina terjatev ni izkazana. Ugotovljeno "sumljivo sosledje" ne utemeljuje nevarnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe. Davčni organ je bil s pogodbo seznanjen že pred leti. Če bi toženec imel namen skriti premoženje, ga ne bi prenesel na partnerko, ampak bi ga prodal tretjemu. Iz pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja je še razvidno, da je prvi toženec pridobil več premoženja. Ker sodišče ni odločilo o stroških postopka, je odločitev nezakonita.

5. Prvi toženec in druga toženka v odgovoru na tožničino pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

6. Tožničina pritožba je utemeljena. Pritožbi tožencev nista utemeljeni.

7. Tožnica je v februarju 2021 vložila tožbo za ugotovitev ničnosti sporazuma o ugotovitvi in razdelitvi dela skupnega premoženja, sklenjenega 24. 1. 2019 med prvim tožencem in drugo toženko, in za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, sklenjene 25. 1. 2019 med prvima dvema tožencema in tretjim tožencem. Istočasno je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve parcele 20 ter ¼ solastninskega deleža parcele 12 obe k.o. Y in posameznih delov stavbe 115, 116, 117, 118 in 119 vse k. o. X ter njeno zaznambo v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je izdalo predlagano začasno odredbo. Po ugovorih tožencev je zavarovanje omejilo na posamezne dele stavbe 115, 116, 117, v ostalem pa je ugovora zavrnilo.

8. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, - da je verjetno izkazano, da je prvi toženec davčni dolžnik in da je dolg na dan 10. 9. 2021 znašal 440.065,80 EUR, da je v nekaj dneh po vročitvi sklepa o začetku postopka davčnega inšpekcijskega nadzora prvi toženec odsvojil vse svoje premoženje, da je bilo v davčnem postopku ugotovljeno, da nima vrednejšega premoženja in da prejemki prvega toženca ne zadostujejo za plačilo davčnega dolga, in da je zato verjetno, da so toženci sporna posla sklenili z glavnim in izključnim namenom preprečiti plačilo tožničine terjatve, kar je nedopustno, - da je druga toženka po sporazumu o razdružitvi skupnega premoženja, sklenjenem devet dni po vročitvi sklepa, postala solastnica oziroma lastnica nepremičnin v skupni vrednosti 847.605,50 EUR, prvi toženec pa v vrednosti 229.876,50 EUR, in da je bilo razmerje med njunimi dohodki, prejetimi v zunajzakonski skupnosti, 4 : 1 v korist prvega toženca, - da sta toženca dan po sklenitvi sporazuma solastninske deleže glede parcele, na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri družina živi, z izročilno pogodbo odsvojila sinu (tretjemu tožencu), - da je verjetno izkazano, da gre za usklajeno ravnanje tožencev z namenom, da prvi toženec skrije premoženje, da tožnica ne bi mogla poseči nanj z davčno izvršbo, - da bi zahtevka za ugotovitev ničnosti navedenih pogodb postala brezpredmetna takoj, ko bi pridobitelja odtujila ali obremenila na njuni podlagi pridobljeno premoženje, s čimer bi tožnici nastala težko nadomestljiva škoda, - da je v skladu z načelom sorazmernosti treba upoštevati razmerje med vrednostjo terjatve in vrednostjo stvari, na katere se nanaša zavarovanje, tako da za poplačilo terjatve zadostuje zavarovanje na posameznih delih stavbe 115 (katerega vrednost po GURS znaša 185.477 EUR), 116 (katerega vrednost po GURS znaša 215.589 EUR) in 117 (katerega vrednost po GURS znaša 157.238 EUR), - da toženci s predložitvijo cenitve, pridobljene izven postopka, niso izkazali, da bi bila zatrjevana vrednost nepremičnine 20 višja od vrednosti po podatkih GURS, - da toženci kljub izdani začasni odredbi nepremičnine še vedno lahko uporabljajo ali dajejo v najem, tako da je škoda, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastala upnici, večja od škode, ki bi z izdajo začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno, nastala tožencem.

9. Pritožbeni očitki tožencev o neizkazanosti predpostavk za izdajo začasne odredbe niso utemeljeni. Utemeljeno pa je tožničino pritožbeno stališče, da z omejitvijo zavarovanja v izpodbijanem sklepu njena terjatev ni več učinkovito zavarovana.

10. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve morata biti verjetno izkazana obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ) in ena od naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

11. Pravilno je pritožbeno stališče tožencev, da smeta zakonca oziroma zunajzakonska partnerja skleniti dogovor o razdružitvi skupnega premoženja (prvi odstavek 71. člena DZ), neutemeljeno pa stališče, da je zato vsaka taka pogodba dopustna. Kot za vsako pogodbo tudi zanjo veljajo splošne določbe OZ, ki določajo predpostavke za veljavnost pogodbe. Med njimi je tudi 39. člen OZ. Po pravilih tega člena mora pogodba imeti dopustno podlago; v nasprotnem primeru je nična; podlaga pogodbe ni dopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V nasprotju z moralnimi načeli je pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sta prvi toženec in druga toženka kot zunajzakonska partnerja s pogodbo le uskladila zemljiškoknjižno stanje z resnično lastninsko pripadnostjo nepremičnin. Iz njenega besedila izhaja, da sta najprej ugotovila, da nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil toženec, kot skupno premoženje pripadajo obema, in se nato dogovorila o razdružitvi skupnega premoženja, tako da sta na nepremičninah pridobila bodisi solastninski delež bodisi izključno lastninsko pravico.

13. Če bi ostala pri prvem, bi tožnici kot verjetno izkazani upnici prvega toženca omogočila, da bi zahtevala določitev deleža na skupnem premoženju (83. člen DZ) in poplačilo svoje terjatve zgolj iz toženčevega deleža. S tem, ko sta izvedla še delitev, sta upnikove možnosti za poplačilo omejila na tožencu pripadle stvari (še te pa je dan kasneje z izročilno pogodbo prenesel na sina). Tožnica ima zato kot upnica pravni interes, da v sodnem postopku preveri dopustnost takega razpolaganja. V primeru, da bo zahtevku ugodeno, bo vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ki bo tožnici omogočalo izvršitev njene terjatve s poplačilom iz toženčevega premoženja, toženka pa bo tedaj imela možnost, da bo iz izvršbe izločila del, ki pripada njej.

14. Pritožbeni trditvi, da vrednost premoženja, ki je pripadla toženki, ustreza razmerju dohodkov, ki jih je prispevala v skupnost, in da je toženec pridobil vrednejše premoženje kot toženka, nista verjetno izkazani. Ugotovitev o razmerju vrednosti premoženja, ki sta po sporazumu pripadla vsakemu od zunajzakonskih partnerjev, in razmerjem dohodkov, ki sta jih prejela v zunajzakonski skupnosti, temeljita na podatkih iz uradnih evidenc, ki jih je predložila tožnica, pritožnika pa svojih nasprotnih trditev nista izkazala z dokazi. Triletno obdobje med sklenitvijo pogodb in vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe samo za sebe ne znižuje verjetne izkazanosti zaključka, da sta bili pogodbi sklenjeni z namenom skriti premoženje pred davčnim organom.

15. Sodišče je izhajalo iz pravilnega stališča, da je namen predlagane začasne odredbe zavarovati pravni položaj tožnice kot upnice. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bo dosegla, da bodo nepremičnine spet zemljiškoknjižna last prvega toženca, za katerega je verjetno izkazano, da je njen dolžnik.

16. Ker trditve, da je višina davčnega dolga nižja od ugotovljene v sklepu o začasni odredbi, prvi toženec v ugovoru ni podal, v pritožbi pa ni navedel opravičenih razlogov za tako opustitev, se pritožbeno sodišče o njej ne bo izreklo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za navedbe v zvezi z možnostjo oddajanja v najem, zastoji v postopkih za pridobivanje upravnih dovoljenj in nastajanje premoženjske škode, ki so tudi sicer ostale preveč splošne in kot take ne vzbudijo dvoma o pravilnosti odločitve.

17. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na vrednosti, ki izhajajo iz evidenc GURS. Zgolj s predložitvijo drugačne cenitve, ne da bi navedel okoliščine, ki pojasnjujejo razkorak med obema vrednostma, ni vzbudil dvoma, da je vrednost po evidenci GURS ustrezna. Pritožbena navedba o stanju nepremičnin v k. o. X je nova in zato neupoštevna.

18. Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožencev o zmotnosti zaključka, da bi tožnici z odtujitvijo ali obremenitvijo nepremičnin nastala težko nadomestljiva škoda. Kot je izrecno utemeljeno v članku, na katerega se sklicuje pritožba, se tožnik v primeru prenosa stvarnih pravic na nepremičninah, do katerega pride med pravdo, ne more zanesti na učinke 190. člena ZPP.1 Kateri od institutov iz ZZK-1 naj bi preprečeval izdajo začasne odredbe, pa pritožnik ni navedel. 19. Utemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da z omejitvijo začasne odredbe na tri nepremičnine ni zagotovljeno ustrezno zavarovanje njene terjatve. Skupna vrednost teh treh posameznih delov znaša 558.304 EUR, skupna vrednost vseh nepremičnin, na katere je bilo predlagano zavarovanje, pa 780.942 EUR. Ob upoštevanju verjetno izkazane višine terjatve do prvega toženca (440.065,80 EUR) in zakonske domneve o toženkinem polovičnem deležu na skupnem premoženju2 niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev zavarovanja na nekatere od nepremičnin, ki so bile predmet razpolaganja s spornima pogodbama. O pritožbenem zavzemanju tožencev za še ožje zavarovanje oziroma njegovo omejitev na druge nepremičnine se zato ni treba izreči. 20. O utemeljenosti očitka tožencev o nezakonitosti izostanka odločitve o stroških postopka se pritožbeno sodišče ne more izreči. V pritožbenem postopku je mogoče preizkusiti pravilnost in zakonitost sklepa ali sodbe, o stroških postopka pa sodišče prve stopnje še ni odločilo.

21. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki ga je izpodbijala, spremenilo tako, da se ugovora tožencev zavrneta in se začasna odredba z dne 17. 2. 2022 ohrani v veljavi, pritožbi tožencev pa zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

1 Galič, navedeno delo, str. 13. 2 Tudi iz navedb tožencev izhaja njihovo stališče, da je toženkin delež (vsaj) polovičen.