Jedro

Res je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku ocenilo, da je zadeva zrela za razsojo in pojasnilo, da bo izven naroka izdalo sklep o postavitvi izvedenca, če bo ob proučitvi prepisa zvočnega posnetka prišlo do drugačnih zaključkov; ni torej napovedalo izdaje vmesne sodbe in izpodbijana sodba tudi ne nosi takšnega naslova. A nič od opisanega samo po sebi še ne pomeni, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja ali obremenjena s kakšno od kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnica pravilno razume, da prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Glede na dejanske trditve pravdnih strank in njuna izražena pravna stališča o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti. Tožena stranka se je imela možnost učinkovito izjaviti v postopku in je to priložnost tudi izkoristila.

Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, in tudi o ugovorih toženca, ki v tem pogledu izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tožena stranka v smislu prvega odstavka 741. člena OZ odgovarja, čim niso podani razbremenilni razlogi iz tretjega odstavka 741. člena OZ. Ob zgoraj povzeti pravni podlagi je vprašanje, ali je tožena stranka škodo povzročila krivdno, v konkretnem primeru samo vprašanje višine tožbenega zahtevka.

V opisanih pogledih (in nevarnostih, ki jih predstavlja za gosta) je po prepričanju višjega sodišča dejavnost fitnes studia blizu tistim, ki so primeroma naštete v 746. členu OZ. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za stvari, ki so jih gostje prinesli s seboj, odgovarja smiselno kot gostinec, je torej materialno pravno pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana (vmesna) sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil redni obiskovalec fitnesa pri toženi stranki. 8. 11. 2018 je neznani storilec vdrl v njegovo garderobno omarico, ki se je zaklenila s pomočjo elektronskega čipa. Tožnik trdi, da je v omarici pustil ročno uro znamke Rolex, vredno 11.900 EUR, in denarnico ter da sta mu bili odtujeni ura in 70 EUR gotovine. Od tožene stranke na podlagi 741. člena in sledečih ter 746. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva povrnitev škode 11.970 EUR, ki mu je nastala z odtujitvijo predmetov.

2. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju delno (50 %) utemeljen in pojasnilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka odločilo s končno odločbo.

3. Zoper takšno vmesno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa vmesno sodbo vsaj razveljavi. Pravno odločilne pritožbene navedbe bodo zaradi preglednosti predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožnik, ki pritožbe ni vložil, tako da je odločitev o njegovem 50 % prispevku k nastanku škode, pravnomočna, v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Res je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku ocenilo, da je zadeva zrela za razsojo in pojasnilo, da bo izven naroka izdalo sklep o postavitvi izvedenca, če bo ob proučitvi prepisa zvočnega posnetka prišlo do drugačnih zaključkov; ni torej napovedalo izdaje vmesne sodbe in izpodbijana sodba tudi ne nosi takšnega naslova.1 A nič od opisanega samo po sebi še ne pomeni, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja ali obremenjena s kakšno od kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnica pravilno razume, da prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Glede na dejanske trditve pravdnih strank in njuna izražena pravna stališča o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti. Tožena stranka se je imela možnost učinkovito izjaviti v postopku2 in je to priložnost tudi izkoristila.

7. Kadar v pravdi toženec izpodbija tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče na podlagi 1. odstavka 315. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba), z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka pa počaka, dokler ne postane sodba pravnomočna (2. odstavek 315. člena ZPP). Takšna sodba je izpodbijana sodba, četudi ne nosi naslova vmesna sodba.3 Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, in tudi o ugovorih toženca, ki v tem pogledu izpodbijajo njegovo utemeljenost. 8. V skladu s 1. odstavkom 741. člena OZ se gostinci (po 746. členu OZ pa smiselno tudi bolnišnice, železniški spalniki, organizatorji taborjenja ipd.) glede stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, štejejo za shranjevalce in odgovarjajo, če stvari izginejo ali se poškodujejo, za škodo v višini 50.000 tolarjev oziroma 208,65 EUR. Odgovornost je izključena, če so bile stvari poškodovane zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali zaradi kakšnega vzroka v sami stvari, ali če so izginile ali so bile poškodovane po krivdi samega gosta ali po krivdi tistih, ki jih je pripeljal s seboj (3. odstavek 741. člena OZ). Gostinec pa dolguje popolno odškodnino, če mu je gost stvari izročil v hrambo, kot tudi če je škoda nastala po njegovi krivdi (4. odstavek 741. člena OZ).

9. Tožena stranka torej v smislu 1. odstavka 741. člena OZ odgovarja, čim niso podani razbremenilni razlogi iz 3. odstavka 741. člena OZ. Že na tem mestu pritožbeno sodišče zato opozarja, da je ob zgoraj povzeti pravni podlagi vprašanje, ali je tožena stranka škodo povzročila krivdno, v konkretnem primeru samo vprašanje višine tožbenega zahtevka. Gre za vprašanje, ali tožena stranka dolguje omejeno odškodnino ali pa omejitev odgovornosti ne velja in dolguje polno odškodnino (vrednost odtujenih stvari). Odločitve o tem izrek izpodbijane vmesne sodbe (da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v 50 %) ne vsebuje, razlogi o krivdi pa izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje tudi v ničemer ne utemeljujejo. Do teh (in do z njimi povezanih obsežnih pritožbenih navedb) se višje sodišče zato natančneje ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Tudi v delu pritožbe, naslovljenem „glede deljene odgovornosti“ se pritožnica ukvarja z vprašanji o krivdi, ki pa so, kot že pojasnjeno, pomembna le ob odločanju o višini odškodnine. Pri obeh tipih odgovornosti, torej tako tisti (podobni objektivni) po 1. odstavku 741. člena OZ kot popolni po 3. odstavku 741. člena OZ, je mogoč zaključek, da je tudi oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi tožnik sam ni sprejel zadostnih varnostnih ukrepov (ni se pozanimal o možnostih posebne hrambe, ure ni pospravil v torbo ali žep). S tem pa k nastanku škode v nobenem primeru ni prispeval več kot 50 %, kot meni toženec.

11. Tudi pritožbene navedbe o pristni hrambi niso pravno odločilne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja. Res je tožnik podal trditve v tej smeri, a sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženi stranki stvari „izročil v hrambo“. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje in namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem druge stopnje s ponovnim pretresanjem vsega procesnega gradiva. Gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče zato ni dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na kršitve določb pravdnega postopka v postopku ali izpodbijani odločbi, zmotno uporabo materialnega prava ali pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju.

12. Pravno pomembna in v pritožbenem postopku izpodbijana vprašanja ter odgovori nanje pa sledijo: _(Smiselna) uporaba določb o gostinski hrambi za toženo stranko, ki je studio za fitnes_

13. Ali je tožena stranka (ker v njenih prostorih deluje tudi proteinski bar) gostinec v smislu 741. člena OZ v zvezi s 4. členom Zakona o gostinstvu (ZGos) ali eden od subjektov, za katere se določbe o gostinski hrambi uporabljajo smiselno na podlagi 746. člena OZ, ni odločilno. Pritožbeno sodišče namreč4 ne najde nobenih okoliščin, zaradi katerih bi (zgolj) smiselna uporaba določb o gostinski hrambi lahko pripeljala do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.5 S pritožbenimi navedbami o toženi stranki kot gostincu in o položaju proteinskega bara se višje sodišče zato ni ukvarjalo.

14. Glede na namen posebne ureditve odgovornosti gostinca za stvari, ki jih gost prinese s seboj6 in ob upoštevanju narave dejavnosti, s katero se (odplačno) ukvarja tožena stranka oziroma ob upoštevanju narave storitev, ki jih nudi (gostje ostanejo dlje časa; storitev je po naravi takšna, da morajo s seboj prinesene stvari nekje odložiti7), tožena stranka tudi po prepričanju višjega sodišča nedvomno spada med subjekte iz 746. člena OZ. Že Obči državljanski zakonik (ODZ) je poleg odgovornosti za gostišča s prenočišči in hlevarje določal odgovornost imetnikov oz. posestnikov kopališč.8 Dejavnost tožene stranke v današnjih časih ni brez podobnosti z dejavnostjo imetnikov kopališč. V opisanih pogledih (in nevarnostih, ki jih predstavlja za gosta) je po prepričanju višjega sodišča dejavnost fitnes studia blizu tistim, ki so primeroma naštete v 746. členu OZ9 in ne nasprotno, kot10 meni pritožnica. Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu vstopa strank, izdajanja zapestnic, odlaganja garderobe in odklepanja omaric takšnemu zaključku v ničemer ne nasprotujejo.

15. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za stvari, ki so jih gostje prinesli s seboj, odgovarja smiselno kot gostinec, je torej po prepričanju višjega sodišča materialno pravno pravilen.

16. Med pravdnima strankama ni bilo spora o vprašanju, ali je bilo kritičnega dne v garderobno omarico tožnika res vlomljeno. Sodišče prve stopnje pa se je glede na ugovore tožene stranke ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila iz omarice res ukradena ura Rolex in 70 EUR gotovine. To vprašanje je v večji meri vprašanje, ki se nanaša na višino zahtevka (ta, kot je bilo že poudarjeno, ni predmet vmesne sodbe), a odločitev o temelju zajema tudi vprašanje obstoja škode.11 Zgolj v tem pogledu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje12, da je (z zadostno stopnjo prepričanja)13 dokazano, da je tožniku ob vlomu v garderobno omarico nastala premoženjska škoda.14 Pritožnica se z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem vprašanju sploh ne sooči oziroma jo izpodbija iztrgano iz konteksta ter ponavlja svoje trditve, s čimer pa dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP in je življenjsko sprejemljiva, ne uspe izpodbiti. Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da zaključkom sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre pri uri in 70 EUR gotovine za “s seboj prinešene stvari“ v smislu 1. odstavka 741. člena OZ, pritožnica ne nasprotuje in so materialno pravno pravilni.

17. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je njena odgovornost izključena na podlagi 3. odstavka 741. člena OZ, torej da so bile stvari poškodovane zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti ali zaradi krivde samega gosta ali zaradi vzroka v sami stvari.15 Gre za poskus uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo.16 Pritožnica tega ne stori (kje naj bi bile trditve, da škoda ne izvira iz njene pravne sfere, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo, ne pojasni), zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa teh navedb ne more doseči. _Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

18. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. V nadaljevanju postopka se bo sodišče prve stopnje ukvarjalo z višino odškodnine. Kot je bilo že pojasnjeno, sem sodi tudi vprašanje, ali je škoda nastala po krivdi tožene stranke, ki bo torej moralo biti obrazloženo v končni sodbi. V tej bo zato morala priti do izraza razlika med odgovornostjo po 1. odstavku 741. člena OZ in odgovornostjo za škodo, ki je nastala po krivdi gostinca v smislu 4. odstavka 741. člena OZ, saj gre pri odgovornosti po 1. odstavku 741. člena OZ za odgovornost, podobno objektivni odgovornosti, a omejeno po višini. Ob presoji, ali tožena stranka dolguje polno odškodnino, se bo sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem, kakšna skrbnost pri varovanju stvari gostov se zahteva od fitnes studia in ali ter v katerem delu ravnanje tožene stranke ni dosegalo takšne skrbnosti.17

20. Glede na (vmesno) naravo odločitve in kriterije, ki jih ZPP predpisuje za odločitev o stroških (prim. predvsem 154. člen ZPP), odločitev o pritožbenih stroških v tej fazi postopka ni mogoča; o njih bo odločilo sodišče prve stopnje, po tem ko bo odločilo o tožbenem zahtevku po višini.

1 Tudi sodbo, ki ni tako naslovljena, je mogoče šteti kot vmesno sodbo; prim. Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2009, stran 63 ter sodba VS RS VIII Ips 57/96. 2 O vseh vprašanjih, ki v tej zadevi tvorijo temelj odgovornosti; več o tem v nadaljevanju obrazložitve. 3 Gl. 1. opombo. 4 V ugotovitvah sodišča prve stopnje, pritožbi in odgovoru nanjo. 5 Gre le za to, da se pravila iz oddelka o gostinski hrambi prilagodijo dejavnosti, ki jo je opravljala tožena stranka in jo je koristil tožnik. 6 Sodišče prve stopnje ga predstavi v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Več o tem: Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, III. knjiga, Časopisni zavod Uradni list, Ljubljana, 1985, stran 2097 in naslednje. 7 Hramba je torej v tem smislu vsekakor povezana z nudenjem glavne storitve, za katero se obiskovalci preoblečejo; stvari, ki jih redno spremljajo, pa pustijo v garderobi. 8 3. odstavek paragrafa 970. ODZ. 9 Tako tudi: Prostor, J. v: Plavšak, N. (ur.) in drugi, Obligacije, posebni del, Tax-Fin-Lex, Ljubljana, 2021, stran 218. 10 S sklicevanjem na restriktivno uporabo analogije. 11 Če bi se ugotovilo, da škode ni, bi se moral tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in ne bi bilo mesta vmesni sobi; prim. Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba uradni list in GV založba, Ljubljana, 2009, stran 67. 12 18. točka obrazložitve. 13 V tuji praksi zadošča celo verjetnost, prim., opomba št. 159 v delu, navedenem v 1. opombi. 14 Kakšna je njena višina, bo predmet končne odločbe. 15 Drugače povedano: gostilničar odgovarja, razen če dokaže, da škoda ne izvira iz njegove pravne sfere. 16 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 17 Delo, navedeno v 6. opombi, stran 2103.