Jedro

Tožnik, h kateremu negovalka prihaja dvakrat tedensko, enkrat mesečno pride patronažna sestra, zdravnica se pokliče po potrebi, a v povprečju ne več kot enkrat mesečno, fizioterapevtske vaje pa se izvajajo enkrat tedensko, ne potrebuje strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege. Zato ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 21. 3. 2011 in 22. 6. 2011 ter ugotovi, da je tožnik oseba, ki spada med najtežje upravičence, ki potrebuje 24 urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege, da mu je tožena stranka v posledici tega dolžna odmeriti dodatek za pomoč in postrežbo v skladu s tretjim odstavkom 141. člena ZPIZ-1 za čas od 20. 7. 2010 dalje, da mu je dolžna do pravnomočnosti sodbe zapadle dajatve poravnati v roku 15 dneh, v bodoče dospevajoče zneske pa do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po skrbnici za poseben primer. V pritožbi navaja, da se ne strinja z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca A.A., saj je ta opravil pregled tožnika površno, pregledal ga je le na hitro, tako da ne more podati objektivnega mnenja. Mnenje ne ustreza očetu, saj se v njem navaja, da se oče zdravi z inzulinom, kar ni res, saj ni diabetik. Prav tako ne držijo navedbe izvedenca o osebni zdravnici dr. B.B., da je svoje delo opravila nestrokovno in subjektivno. Dr. B.B. očeta zdravi že od leta 1998, kar pomeni, da njegovo zdravstveno stanje dobro pozna. Iz mnenja izvedenca izhaja, da priležnine kažejo na to, da se zanj dobro skrbi in da zato ne potrebuje tuje nege, kar po mnenju pritožbe pomeni, da bi bilo potrebno očeta „zanemarjati“, da bo dosegel kriterije izvedenca za višjo postrežnino. Prav tako bi torej morali iz očeta narediti še večjega invalida oziroma bolnika, da se dosežejo kriteriji. V pritožbi pritožnica predlaga, da se imenuje drug sodni izvedenec s področja nevrologije. Prav tako predlaga, da se zasliši patronažna negovalka C., ki že dolgo neguje tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Predmet spora v predmetni zadevi je, ali tožniku pripada dodatek za najtežje prizadete kategorije upravičencev, ki potrebuje 24 urni nadzor svojcev (laično pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi izpovedi prič (B.B., D.D.), kakor tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca A.A., kakor iz zapisa patronažne sestre D.D., izhaja enako dejansko stanje in sicer, da tožniku ni potrebna stalna strokovna pomoč. Negovalka prihaja k njemu dvakrat tedensko, enkrat mesečno pride patronažna sestra, zdravnica se pokliče po potrebi, a v povprečju ne več kot enkrat mesečno, fizioterapevtske vaje pa se izvajajo enkrat tedensko.

Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja, tožniku stalna pomoč v smislu vsakodnevne strokovne pomoči ne pripada, saj tožnik te še ne potrebuje. Sodišče prve stopnje je v točki 9 navedlo, v katerih primerih zavarovancu pripada vsakodnevna, stalna strokovna nega.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno pravo, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je opredeljen dodatek za pomoč in postrežbo kot pravica, ki jo upravičenec pridobi za poplačilo stroškov zaradi tuje nege in pomoči, ki jo potrebuje za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ki jih zaradi zdravstvenih razlogov, kljub osebnemu prizadevanju in ob uporabi ortopedskih pripomočkov ne more sam opravljati (137. - 141. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo Sklep o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Sklep; Ur. l. RS, št. 77/98), kjer je določeno, da dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence znaša 100 % najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Kot najtežje prizadeti upravičenci pa se štejejo tisti, ki potrebujejo 24 urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je bilo izvedensko mnenje s strani sodnega izvedenca narejeno na podlagi površnega pregleda in da bi bilo za ugotovitev dejanskega stanja potrebno zaslišati še patronažno negovalko C. Tudi iz ostalih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo enako dejansko stanje, kakor ga je ugotovil sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju z dne 22. 5. 2012. V skladu s 353. členom je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.