11. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Petra Mihalja iz Medvod na seji 11. januarja 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti osmega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija določbo drugega odstavka 8. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Navaja, da njegovi materi status žrtve vojnega nasilja ni bil priznan, ker se je iz izgnanstva vrnila 5. 8. 1945, umrla pa zaradi nasilja nemškega okupatorja 12. 9. 1945, čeprav ZZVN velja do 31. 12. 1945. Meni, da ji ZZVN statusa žrtve vojnega nasilja ne priznava, ker se je vrnila v domovino pred smrtjo. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju z moralo in etiko ter da je nehumana in krši človekove pravice. Dodaja, da ta določba "zanika", da oseba, ki pride v domovino umreti in je delovala za Osvobodilno fronto, nima pravice do statusa žrtve vojnega nasilja. K pobudi prilaga sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 273/2004 z dne 16. 5. 2005.

2.Iz priložene sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bila pobudniku zavrnjena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi osmega odstavka 2. člena ZZVN, ki med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1945, oziroma po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Zahteva je bila zavrnjena na podlagi stališča, da ni izpolnjen pogoj iz te določbe, tj. da je starš otroka, ki zahteva priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je pobudnikova mati iz pregnanstva vrnila 5. 8. 1945, umrla pa 12. 9. 1945.

3.Glede na vsebino priložene sodbe in pobudnikovih navedb je Ustavno sodišče štelo, da pobudnik dejansko izpodbija določbo osmega odstavka 2. člena ZZVN in ne določbe drugega odstavka 8. člena ZZVN, po kateri ima žrtev vojnega nasilja iz osmega odstavka 2. člena ZZVN ne glede na prvi odstavek tega člena samo pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu.

4.Ob tej priložnosti Ustavno sodišče ponovno opozarja, da je Ustava sicer predvidela ureditev posebnega varstva žrtev vojnega nasilja (v tretjem odstavku 50. člena), njegovo vsebino in okvire pa v celoti prepustila zakonodajalcu. Zato mora biti ustavnosodna presoja ureditve zelo zadržana. Stališča o tem je Ustavno sodišče že obrazložilo predvsem v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19), zato tega ne ponavlja. Pobudnik sicer zatrjuje neskladje ZZVN z Ustavo, vendar za to ne navede razlogov. Iz njegove pobude namreč izhaja le njegovo nestrinjanje z opisano odločitvijo sodišč in upravnih organov. Takšni očitki so lahko predmet konkretnih postopkov, ne morejo pa utemeljiti pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali pobudnik izkazuje pravni interes.

5.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

Predsednik

dr. Janez Čebulj