Jedro

Presoja, ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo P.F. in I.P. za kriva storitve kaznivega dejanja poskusa ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ, obs. P.F. pa še za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Obs. P.F. je za kaznivo dejanje poskusa ropa določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe kazen 8 mesecev zapora ter mu za tem po določilih o steku izreklo enotno kazen 2 leti zapora, v katerem je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 3.1. do 1.2.1999. Obsojenemu I.P. pa je za kaznivo dejanje poskusa ropa izreklo kazen eno leto zapora. Obtožbo zoper tega obsojenca zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe je na podlagi 1. odstavka 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 21.5.2002 izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo le v toliko, da je obsojenemu P. v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 3.1.1999 do 4.1.1999, sicer je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča) je dne 2.7.2002 vložil zagovornik obs. I.P. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika naj bi bilo podano nasprotje med izrekom prvostopenjske sodbe in sodbenimi razlogi, kar predstavlja kršitev določb zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izrek prvostopenjske sodbe namreč trdi, da je razlog, da je dejanje ostalo pri poskusu, v tem, da A.S. ni želel izpovedati, kje ima denar, v razlogih prvostopenjske sodbe pa je navedeno, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker obsojenca do prihoda policije denarja nista našla. Ni tudi jasno, zakaj naj bi obsojenca oškodovanca onesposobila, ali da jima ne bi onemogočil in ju oviral pri iskanju denarja ali kaj drugega.

Očitki zagovornika niso utemeljeni.

Iz izreka prvostopenjske sodbe jasno izhaja, kaj je bil razlog, da obsojenca nista uspela dejanja dokončati. Navedeno je namreč, da oškodovanec kljub udarcem ni popustil in ni želel povedati, kje ima denar, zaradi česar sta naklepno kaznivo dejanje začela, pa ga nista končala. Isti razlog izhaja tudi iz obrazložitve te sodbe, kjer sodišče zaključuje, da oškodovanec kljub pretepanju in ustrahovanju ni hotel povedati, kje ima spravljen denar (stran 5 prvostopenjske sodbe). Res je, da je v 3. odstavku na 6. strani te sodbe navedeno še, da je dejanje ostalo pri poskusu tudi zaradi tega, ker so storilca pri dejanju zalotili policisti, vendar pa navajanje dodatnih argumentov nikakor ne more predstavljati zatrjevanega nasprotja, oziroma dejstvo, da so oba obsojenca zalotili pri dejanju policisti, nikakor ne negira ugotovitve sodišča, da je dejanje ostalo pri poskusu zaradi tega, ker oškodovanec kljub zahtevam obsojencev podkrepljenih z udarci ni želel povedati, kje ima spravljen denar (kar je obrazložilo že pritožbeno sodišče na strani 2 izpodbijane sodbe).

Nobene nejasnosti pa tudi ni v sodbi sodišča prve stopnje glede razloga, zakaj sta obsojenca oškodovanca pretepala, saj iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da sta ga pretepala z namenom njegove onesposobitve in da bi ga s tem pripravila, da bi povedal, kje ima denar (1. odstavek na peti strani sodbe).

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zaradi česar je neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečine. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in sicer dejstvo, da je zaposlen oziroma ima reden vir preživljanja ter trajanje in zamotanost te kazenske zadeve.