Jedro

Vprašanje, ali bi bil revidentu lahko izrečen za ugotovljene kršitve delovnih obveznosti tudi zanj blažji disciplinski ukrep, je vprašanje dejanske ugotovitve obstoja okoliščin, ki pogojujejo izrek enega od disciplinskih ukrepov. Te okoliščine, ki predstavljajo temelj za kasnejšo kvalifikacijo dejanja in vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, pa pomenijo dejanske ugotovitve.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, da se razveljavita sklep disciplinske komisije z dne 9.2.1990 in sklep delavskega sveta z dne 19.3.1990, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožnik hujše kršil delovne dolžnosti in mu je bil zato izrečen disciplinski ukrep prenahanja delovnega razmerja. Drugostopenjsko sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopenjskega sodišča in je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da mu je bil izrečen najhujši ukrep, čeprav očitane kršitve ne sodijo med take, pri katerih se mora izreči najhujši ukrep. Toženi stranki z njegovim ravnanjem tudi ni bila povzročena velika škoda. Ukrep je bil izrečen na podlagi dajanskega stanja, ki je bil ugotavljan v drugi organizaciji in na podlagi dogodka, glede katerega je bil oproščen obtožbe. Vprašljivo je tudi, če je podana krivda tožnika za dejanje rušenja ugleda tožene stranke, saj ni dokazano, če ga je storil namenoma. Pri izbiri disciplinskega ukrepa niso bile upoštevane olajševalne okoliščine, čeprav se je disciplinski organ skliceval na njih. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe, navajala, da je kazenska odgovornost drugačna od disciplinske, kar pomeni, da gre lahko za disciplinsko odgovornost tudi brez kazenske, zato je predlagala, da se tožnikova revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila revizijo na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek tega člena pa določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo. To pa pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), mimo razlogov, ki jih vsebuje revizija.

Tožnik v reviziji ni niti formalno niti vsebinsko zatrjeval nobenih bistvenih kršitev določb postopka.

V reviziji je sicer uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da revident v reviziji dejansko uveljavlja samo zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je treba poudariti, da lahko revizijsko sodišče presoja samo pravilno uporabo materialnega prava, uporabljeno na podlagi dejanskega stanja, ki ga je na prvi stopnji ugotovilo sodišče prve stopnje in nato na drugi stopnji preizkusilo pritožbeno sodišče. Ne more pa revizijsko sodišče prizkušati popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Vprašanje, ali bi bil revidentu lahko izrečen za ugotovljene kršitve delovnih obveznosti tudi zanj blažji disciplinski ukrep, je vprašanje dejanske ugotovitve obstoja okoliščin, ki pogojujejo izrek enega od disciplinskih ukrepov. Te okoliščine, ki predstavljajo temelj za kasnejšo kvalifikacijo dejanja in vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, pa pomenijo dejanske ugotovitve. Ugotovitev dejanskega stanja, kar sicer že ugotavlja tudi sama revizija, prestavlja tudi vprašanje, ali je bila kršitev delovne obveznosti storjena s kaznivim dejanjem ali ne, dalje vprašanje ali je revident s svojim ravnanjem glede na namen kršil ugled tožene stranke, saj sklepanje o obliki krivde pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, prav tako pa med dejanska vprašanja sodi tudi vprašanje upoštevanja olajševalnih okoliščin, pri izrekanju discipliskih ukrepov.

Ker glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije praviloma ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi, ampak jo je v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).