Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.

Očitek storitve kaznivega dejanja je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika.

Sporni članek je bil v tiskani izdaji časopisa objavljen na 7. strani, v rubriki „kronika“. Objava preklica in opravičila na 1. strani časopisa, ki je namenjena najaktualnejšim in najpomembnejšim novicam, bi predstavljala nesorazmeren ukrep. Utemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da lahko sodišče stranki prisodi nekaj manj od tistega, kar zahteva, ne more pa ji prisoditi kaj več ali kaj drugega. V konkretnem primeru odločitev, da je tožena stranka dolžna objaviti preklic navedb v spornem članku z opravičilom tožniku na strani, ki je kasnejša od 1. strani časopisa, predstavlja nekaj manj od tistega, kar je zahteval tožnik.

Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim lahko ali smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo članke, tudi če posegajo v osebnostne pravice oškodovancev. Spletni arhivi medijev so varovani v okviru pravice do svobode izražanja, saj se s tem, ko se javnosti omogoča dostop tudi do starejših medijskih objav, omogoča oblikovanje demokratične razprave o zadevah, ki so v javnem interesu. Odstranitev članka iz (spletnega) arhiva, tudi če posega v osebnostne pravice oškodovanca, bi pomenila cenzuro in pisanje zgodovine na novo, kar je povsem v nasprotju s pravico do svobode izražanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „II. Tožena stranka je dolžna v isti rubriki časnika ..., kot je bil objavljen sporni članek, ter na spletnem portalu www...si javno objaviti preklic navedbe v članku „A. A. ogoljufal poslovnega partnerja“ z dne ... 2014 z opravičilom tožeči stranki zaradi javne objave neresničnih navedb, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, pod izvršbo. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: − v prvem stavku III. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi glede umika spornega članka s spletne strani www...si ali s katerekoli druge spletne strani oziroma nosilca podatkov; − v prvem stavku IV. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi glede plačila 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe; − v V. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

III. V preostalem se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka in odločilo, da je tožena stranka dolžna na spletnem portalu www...si javno objaviti preklic navedb v članku „A. A. ogoljufal poslovnega partnerja“ z dne ... 2014 z opravičilom tožniku zaradi javne objave neresničnih navedb, z navedene spletne strani ali s katerekoli druge spletne strani oziroma nosilca podatkov nemudoma umakniti sporni članek ter tožniku plačati 3.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da jih je dolžna kriti tožena stranka.

2. Zoper sodbo se brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov (tožnik) oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tožena stranka) pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilna dela II.1 in IV.2 točke izreka sodbe ter sodišču prve stopnje očita zmotno stališče, da bi bila objava preklica spornega članka in opravičila na 1. strani časnika ... neprimerna in pretirana, ker sporni članek ni bil objavljen na 1., temveč na 7. strani. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ugotovitev sodišča prve stopnje je moč zaključiti, da so bile posledice objave neresničnih trditev v spornem članku zanj tako velike, da objava preklica in opravičila na 1. strani tiskane izdaje časnika ne more biti neprimerna in pretirana. Ker je branost tiskanih edicij dnevnikov v zadnjih letih padla, je zgolj z objavo na 1. strani časnika mogoče ustrezno preprečiti nadaljnje nastajanje zanj negativnih posledic. Tudi sicer bi javna objava na 7. strani časnika pomenila manj od vtoževanega, zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku delno ugoditi. Objava na 7. strani predstavlja nekaj manj od vtoževane objave na 1. strani in ne več ali drugače, torej gre še vedno za isto objavo v istem časniku. Popolna zavrnitev tožbenega zahtevka je zato neutemeljena. Glede na dejansko višino povzročene škode ter posledice, ki so nastale na njegovem osebnem in službenem področju, je dosojena odškodnina prenizka. Sodišča so v preteklih, deloma podobnih sodnih postopkih prisojala precej višje zneske odškodnin. Iz odločb VSC Cp 296/2018, VSL I Cp 3129/2016 in VSL I Cp 2301/2014 izhaja, da so oškodovanci prejeli od 6.000 do 8.000 EUR. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera je višina celotne vtoževane odškodnine primerna. Treba je upoštevati dejstvo, da je tožnik diplomirani pravnik, ki na trgu ponuja pravne storitve, zato ima okrnitev ugleda in dobrega imena zanj veliko bolj daljnosežne posledice kot pri opravljanju kakšnega drugega poklica.

4. Tožena stranka izpodbija ugodilne dele II., III. in IV. točke izreka sodbe in odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) in navaja, da članek predstavlja poročilo o takratnem aktualnem kazenskem postopku zoper tožnika, ki mu je tožilstvo očitalo storitev kaznivega dejanja goljufije. Pri poročanju o kazenskem postopku gre za poročanje o temi v javnem interesu. V članku je spoštovana domneva nedolžnosti, saj se glede očitanega kaznivega dejanja uporablja pogojne oblike izražanja. Povprečnemu bralcu je tako jasno, da gre le za obtožbe tožilstva, da postopek še teče ter da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. Iz članka izhajata tudi stališči tožnika in njegovega zagovornika. Tožnik ima status relativno javne osebe, zaradi česar je prag pri posegih v čast in dobro ime višji kot pri anonimnih osebah. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naslov predstavlja objektivno žaljiv zapis. Ob upoštevanju celotnega teksta članka namreč ni mogoče zaključiti, da ima naslov samostojno sporočilno celoto. Treba ga je obravnavati skupaj z vsebino članka, iz katere jasno izhaja opis dogodkov iz tožnikove preteklosti, ki se nanašajo na ... svetovno prvenstvo, ki ga ni bilo, ter na opis glavne obravnave, pri čemer je dogajanje na glavni obravnavi predstavljeno objektivno in uravnoteženo. Uporaba besede „ogoljufal“ ima sporočilni pomen, ki je pomensko odprt in ga je treba brati skupaj s celotnim tekstom članka. Iz slednjega pa ne izhaja, da je žaljiv do tožnika. Pomen in sporočilno težo naslova se mora presojati v okviru konteksta celotnega članka, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-530/14. To velja tudi za presojo podnaslova, ki se nanaša na ... svetovno prvenstvo v ..., ki ga nikoli ni bilo. Po 178. členu Obligacijskega zakonika (OZ) pride denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v poštev šele, ko škode z drugimi sankcijami ni mogoče odpraviti. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku po preklicu izjave in objavi opravičila, je to okoliščino treba upoštevati pri določanju denarne odškodnine oziroma njene višine. Že iz tega izhaja, da je dosojeni znesek odškodnine neutemeljen. Tožnik z ničemer ni poskušal korigirati domnevno žaljive navedbe iz članka. Navedbe tožnika, da se je glede članka telefonsko obrnil na toženo stranko, niso z ničemer podprte. Zahteva za umik članka, četudi ta posega v čast in dobro ime tožnika, protipravno in pretirano posega v svobodo izražanja. O tem se je v zadevi Wegrzynowski in Smolezewski proti Poljski izreklo že Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

5. Tožena stranka je podala odgovor na tožnikovo pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožena stranka je ... 2014 v svojem časopisu ... in na spletnem portalu www...si objavila članek z naslovom „A. A. ogoljufal poslovnega partnerja“, za katerega tožnik trdi, da je močno okrnil njegov ugled in dobro ime. Članek se nanaša na prvi narok za glavno obravnavo v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, zaradi obtožbe storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije. Tožena stranka o nadaljevanju kazenskega postopka, ki se je zaključil z oprostitvijo tožnika, ni (več) poročala.

8. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da: − naslov članka, ki je bil tako v tiskanem kot spletnem mediju zapisan v obliki trditve, predstavlja objektivno žaljiv zapis oziroma ima, glede na njegovo razumevanje s strani povprečnega bralca, žaljivo sporočilo; − gre za senzacionalni naslov, ki je v nasprotju s funkcijo, ki jo imajo mediji v demokratični družbi in je presegel meje dopustne svobode izražanja; − so objektivno žaljivi deli članka pretehtali nad objektivno nežaljivimi dejstvi, med drugim na podlagi naslova, ki je podan v klasični obliki senzacionalnega poročanja; − je naslov, ki v konkretnem primeru obtoženca (tu tožnika) označuje kot obsojenca, objektivno žaljiv, novinar pa pri pisanju naslova ni razmejil med obsodbo in obtožbo, obsojenim in obtoženim; − je tožnik relativno javna oseba, vendar ko povprečni bralec prebere podnaslov3 in nato tudi vsebino, ki vključuje v tretjini obsega članka preteklost tožnika, zaradi katere je postal znan javnosti, mu še vedno ni jasno, da tožnik (v času objave) ni bil obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije, pač pa ravno obratno; − je tožnik zaradi objave spornega članka in odziva okolice duševno trpel. 9. Poseg v čast in dobro ime ter s tem povezana ocena žaljivosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženca in oškodovanca ter druge okoliščine primera. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način.4 Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.5

10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da je sporni članek, zlasti v naslovu, za tožnika objektivno žaljiv. Sodišče prve stopnje je opravilo tehtanje med pravico tožene stranke do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani in pravico tožnika do časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave na drugi ter pravilno presodilo, da v konkretnem primeru prevlada slednja. Ob tem je upoštevalo stališče, ki ga je v odločbi Up-530/14 sprejelo tudi Ustavno sodišče, da je potrebno članek gledati kot celoto in da je pri presoji naslova potrebno presojati naslov skupaj s celotnim člankom. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in presodilo, da je naslov članka, tudi ob branju in upoštevanju preostale vsebine članka, objektivno žaljiv.

11. Naslov članka je pomensko zaprt, saj ne vsebuje kakega drugega pomena od tega, ki ga enoznačno sporoča - da je tožnik ogoljufal poslovnega partnerja. Za povprečnega bralca predstavlja jasno sporočilo, da je tožnik izvršil poslovno goljufijo. Tudi besedili podnaslovov le podkrepita naslovno trditev članka. V tiskani izdaji časopisa je bilo tako zapisano „Lagal, da je odvetnik, in zahteval plačilo“, kar ponovno predstavlja trditev, ki ne dopušča nobenega dvoma v to, da je tožnik zavajal in goljufal. Podnaslov članka na spletnem portalu „Za nos je potegnil vse, ministrstvo za šolstvo mu je za priprave na prvenstvo odštelo približno 13 milijonov takratnih tolarjev“ se sicer nanaša na tožnikova pretekla (in resnična) dejanja, po katerih je postal znan javnosti, in so na kratko predstavljena oziroma povzeta v vsebini članka, a po presoji pritožbenega sodišča tudi to pri povprečnem bralcu še utrdi prepričanje v tožnikovo odgovornost. Čeprav nadaljnje besedilo članka z uporabo pogojnika, povzetkom tožnikovega zagovora v kazenskem postopku in stališči njegovega zagovornika trditve v naslovu članka ne potrjuje, pa sporni članek z naslovom v trdilni obliki, podnaslovoma, sliko tožnika na zatožni klopi (v spletni izdaji članka) in preostalim besedilom pri povprečnem bralcu ne poraja dvoma v resničnost zapisanega očitka v naslovu članka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je povprečni bralec, ko prebere podnaslov in nato tudi vsebino članka, še vedno (lahko) prepričan, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje. Očitek storitve kaznivega dejanja pa je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika.6 Da so tožnikovi prijatelji, znanci in poslovni partnerji po branju članka verjeli, da je tožnik odgovoren za kaznivo dejanje goljufije, sta potrdili tudi v postopku zaslišani priči B. B. in C. C. 12. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je v članku spoštovana domneva nedolžnosti, da je povprečnemu bralcu jasno, da gre le za obtožbe tožilstva, da naslov nima samostojne sporočilne celote in ne predstavlja objektivno žaljivega zapisa, so zato neutemeljene. Publicistične zakonitosti, ki veljajo za naslavljanje člankov, ne pomenijo, da naslov nima domala nikakršnega pomena in da je njegovo besedilo z vidika celotnega članka (bolj ali manj) brez teže. Tudi naslov, ki namiguje na za ugled škodljiva dejstva, za katera nato besedilo članka pokaže, da pačijo stvarnost, lahko presega sprejemljivo novinarsko tehniko.7

13. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ), ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca. Na podlagi določbe 179. člena OZ pa sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. V 179. členu OZ določeno pravično denarno odškodnino lahko sodišče v primeru kršitve osebnostnih pravic izreče sočasno z eno ali več oblikami nedenarnega zadoščenja po 178. členu OZ. Nedenarni odškodninski zahtevek sam po sebi ne izključi zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.8 Sodišče glede na dejanske okoliščine primera oceni, katere sankcije in v kakšnem obsegu je primerno izreči oziroma s katerimi sankcijami je mogoče doseči popolno zadoščenje oškodovanca. Pri tem mora upoštevati, da izrečena(e) sankcija(e) ne gre(do) na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena, ki se uporablja tudi za sankcije po 178. členu OZ9).

14. Ker je bilo s spornim člankom poseženo v tožnikov ugled oziroma čast in dobro ime, je tožnik upravičen do povrnitve nepremoženjske škode. Iz tega naslova je zahteval tako nedenarno (preklic navedbe v članku in objavo opravičila na spletnem portalu in 1. strani tiskane izdaje časopisa ter umik članka s spletne strani oziroma nosilca podatkov) kot tudi denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo zahtevku za objavo preklica navedb v spornem članku in objavo opravičila na spletnem portalu, v zvezi s tiskano verzijo časopisa pa pravilno pojasnilo, da tožnik do objave preklica in opravičila na 1. strani časopisa ni upravičen. Sporni članek je bil v tiskani izdaji časopisa objavljen na 7. strani, v rubriki „kronika“. Objava preklica in opravičila na 1. strani časopisa, ki je namenjena najaktualnejšim in najpomembnejšim novicam, bi predstavljala nesorazmeren ukrep, tudi upoštevaje konkretne okoliščine primera. Vendar to ne daje podlage za popolno zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu. Utemeljeno je namreč tožnikovo pritožbeno stališče, da lahko sodišče stranki prisodi nekaj manj od tistega, kar zahteva, ne more pa ji prisoditi kaj več ali kaj drugega. V konkretnem primeru odločitev, da je tožena stranka dolžna objaviti preklic navedb v spornem članku z opravičilom tožniku na strani, ki je kasnejša od 1. strani časopisa, predstavlja nekaj manj od tistega, kar je zahteval tožnik.

15. V tem delu je tožnikova pritožba utemeljena in je terjala delno ugoditev tožbenemu zahtevku za objavo preklica navedb v spornem članku z opravičilom tožniku v tiskani izdaji časopisa. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da se struktura in obseg časopisov v tiskanih izdajah skozi leta lahko spreminja, zato objave preklica in opravičila ni vezalo na konkretno stran, temveč na rubriko, v kateri je bil objavljen tudi sporni članek.

16. Tožnik je zahteval tudi umik spornega članka s spletne strani www...si ali s katerekoli druge spletne strani oziroma nosilca podatkov, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo. Tožena stranka takšni odločitvi utemeljeno nasprotuje in opozarja, da je s tem prekomerno poseženo v svobodo izražanja. Sporni članek se nanaša na objavo informacije o teku kazenskega postopka proti tožniku, kar je v javnem interesu. Kot je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tudi ESČP izpostavilo vlogo medijev na področju kazenskega prava in pri obveščanju javnosti o kazenskih postopkih. Tudi po zaključku kazenskega postopka ima tak članek še vedno določen pomen in je zanimiv za splošno javnost z vidika zgodovinskega raziskovanja o tem dogodku in ohranitve duha tedanjega časa.10 Pravna podlaga, ki bi toženi stranki nalagala, da v določenem časovnem obdobju umakne zakonito objavljen članek, ne obstaja. Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim lahko ali smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo članke, tudi če posegajo v osebnostne pravice oškodovancev.11 O tem se je izreklo tudi ESČP v zadevi Wegrzynowski in Smolezewski proti Poljski, ki je presodilo, da so spletni arhivi medijev varovani v okviru pravice do svobode izražanja, saj se s tem, ko se javnosti omogoča dostop tudi do starejših medijskih objav, omogoča oblikovanje demokratične razprave o zadevah, ki so v javnem interesu.12 ESČP je poudarilo, da internetni arhivi predstavljajo pomemben vir izobraževanja in zgodovinskega raziskovanja, zlasti, ker so za javnost lažje dostopni in običajno brezplačni. Medtem ko imajo mediji primarno vlogo psa čuvaja („public watchdog“), je njihova dragocena sekundarna vloga v vzdrževanju in dajanju arhivov javnosti na razpolago, ki vsebujejo novice, o katerih se je že poročalo. Odstranitev članka iz (spletnega) arhiva, tudi če posega v osebnostne pravice oškodovanca, bi pomenila cenzuro in pisanje zgodovine na novo, kar je povsem v nasprotju s pravico do svobode izražanja.

17. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in zavrniti tožbeni zahtevek tožnika za umik spornega članka s spletne strani oziroma nosilca podatkov.

18. Obe pravdni stranki izpodbijata odločitev o denarni odškodnini. Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi višji znesek odškodnine, tožena stranka pa, da tožnik do denarne odškodnine ni upravičen. Kot pojasnjeno že zgoraj, nedenarni odškodninski zahtevek sam po sebi ne izključi zahtevka za plačilo denarne odškodnine, a njegova utemeljenost tudi ni sama po sebi umevna. Namen odškodnine je le v odškodovanju, v moralnem zadoščenju. Naš pravni sistem namreč izključuje idejo o pravični denarni odškodnini kot povračilu ali celo kaznovanju oškodovalca in v zvezi s tem zbujanju maščevanja pri oškodovancu.13

19. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik trpel zaradi odzivov poslovne (poslovni partnerji) in neposlovne (sosedje, prijatelji, znanci) okolice na sporni članek. Tožnik se je zapiral pred okolico, sosedje, prijatelji in poslovni partnerji so spraševali o njegovem ravnanju in ali je res storil kaznivo dejanje goljufije. Nekateri poslovni parterji so prekinili sodelovanje z njim oziroma njegovo družbo X. d. o. o. 20. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sporni zapis oziroma naslov obravnavanega članka na tožnika vplival negativno, da mu je bilo ob odzivih okolice neprijetno in je bil ob tem prizadet. Vendar po presoji pritožbenega sodišča to doživljanje ne zadostuje za prisojo denarne odškodnine. Tožnik namreč ni zatrjeval in izkazal, da bi trpel dolgotrajne in intenzivne duševne bolečine, ki so ali še vplivajo na njegovo življenje in zdravje. Dejstvo, da je moral tožnik okolici razlagati, da ni ogoljufal poslovnega partnerja, še ne zadostuje za sklep, da je sporni članek povzročil pomembnejše posledice v njegovem zasebnem življenju. Poslovno je tožnik sicer izgubil nekaj strank in poslovnih parterjev, vendar to kvečjemu kaže na poslovno oziroma materialno škodo njegove družbe X. d. o. o., ne pa na obstoj hudih duševnih bolečin.

21. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da objava preklica in opravičila v tiskanem mediju in na spletni strani tožene stranke predstavlja zadostno sankcijo za ugotovljeni poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Tožnik ni dokazal takšne stopnje prizadetosti, ki bi ob objavi preklica in opravičila, katerih namen je prav tako zadoščenje za nedopusten poseg v osebnostno pravico, utemeljevala še prisojo denarne odškodnine. V tem delu so tožnikova pritožbena zavzemanja za prisojo višje denarne odškodnine neutemeljena, medtem ko je pritožba tožene stranke utemeljena.

22. Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo II., III. in IV. točko sodbe sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka (V. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnikov uspeh se je zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka glede umika spornega članka s spletnega portala tožene stranke ter plačila denarne odškodnine po oceni pritožbenega sodišča znižal na nekaj manj kot polovico (upoštevaje pomen vsakega dela tožbenega zahtevka, ne pa njihove vrednosti spornega predmeta). Tožnik je uspel z zahtevkom za objavo preklica in opravičila na spletnem portalu in v tiskani izdaji časopisa, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

24. Ker sta pravdni stranki s pritožbama le delno uspeli, tožena stranka pa z odgovorom na tožnikovo pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Tožnik je poleg objave preklica spornega članka in opravičila na spletnem portalu www...si zahteval tudi objavo preklica in opravičila na 1. strani časnika ... 2 Tožnik je zahteval 21.500 EUR odškodnine oziroma 18.500 EUR več, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. 3 V tiskani izdaji se je ta glasil „Lagal, da je odvetnik in zahteval plačilo“, v spletni izdaji pa „Za nos je potegnil vse, ministrstvo za šolstvo mu je za priprave na prvenstvo odštelo približno 13 milijonov takratnih tolarjev“. 4 Prim. odločbe VS RS II Ips 405/2002, VSL I Cp 3072/2010 in VSL I Cp 1736/2013. 5 Prim. sodbo VS RS II Ips 509/2004 in druge. 6 Prim. sodbo VSL II Cp 2019/2018. 7 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-530/14. 8 Prim. odločbe VSRS II Ips 582/96, VSL I Cp 1879/2016 in VSL II Cp 2427/2018. 9 Prim. odločbi VSL I Cp 2570/2012 in II Cp 2427/2018. 10 Prim. sodbo VSL I Cp 2036/2019. 11 Prim. sodbo VSM I Cp 374/2019. 12 Prim. tudi odločitev ESČP v zadevi M. L. in W. W. proti Nemčiji. 13 Povzeto po D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 1034.