Jedro

Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori, in dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Pritožbeno razlogovanje, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvati, naj ta pripravi izračun stroškov upravljanja in opominjanja, ker meni, da tožbeni zahtevek v celoti ni utemeljen, se že iz tega razloga izkaže za neutemeljeno.

Razjasnjevalna dolžnost sodišču sicer nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala popolne navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve.

V nobenem primeru (niti če je spornih samo 6 računov) sodišče prve stopnje v priloženih pisnih dokazih ni dolžno iskati posameznih vtoževanih stroškov in jih seštevati (računov je v tovrstnih postopkih lahko celo izredno veliko). Listinski dokazi so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57710/2013 z dne 18. 4. 2013 razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka, tožbeni zahtevek pa zavrne (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka v roku 8 dni od prejema odločbe dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR). V postopku v sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 358. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka v predmetni pravdi od tožene stranke zahteva povrnitev obratovalnih stroškov, katere je (skladno s Pogodbo št. 130/V o opravljanju upravniških storitev z dne 26. 5. 2004 ter Aneksa z dne 4. 11. 2005) kot upravnik poslovne stavbe na T. založila za toženo stranko, lastnico poslovnega prostora v tej stavbi. Poleg tega zahteva tudi plačilo stroškov upravljanja in opominjanja. Prvi zahtevek temelji na verzijski podlagi, drugega na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev oziroma pravil o nujni gestiji. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo - delno iz razloga pomanjkanja dokazov (v zvezi z vtoževanimi obratovalnimi stroški), delno iz razloga pomanjkanja trditev (v zvezi z vtoževanimi stroški upravljanja in opominjanja).

7. Navedene odločitve pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), ki naj bi bila podana med navedbami iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke ter ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega obsega prikrajšanja, ne more omajati. Protispisnost(2) namreč obstoji le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listine (npr. zapisnika o zaslišanju priče), torej takrat, ko sodišče prve stopnje listini pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici in se (kot citirano) lahko nanaša zgolj na nepravilno povzemanje listin (dokaznih sredstev), ne pa na nepravilno povzemanje vlog, kar s pritožbenim očitkom, da je v pripravljalni vlogi kot dokaz predlagala potrdila o plačilih faktur dobaviteljev, neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka.

8. Izpodbijane odločitve (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) tudi ne more ogroziti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja (kršitev po osmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je ni pozvalo, naj predloži (sicer) pravočasno predlagane dokaze, in torej ni izpolnilo dolžnosti, katero mu nalaga določba 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Kršitev omenjene dolžnosti pa tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi le-ta v okviru svojega trditvenega bremena morala ponuditi tudi podatek o višini (oziroma vsoti) stroškov upravljanja in opominjanja.

9. V obravnavani zadevi je namreč po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ob (v celoti ustrezni uporabi materialnega prava) pravilno presodilo, da podatek o višini stroškov upravljanja in opominjanja predstavlja enega od relevantnih dejstev (katerega pa tožeča stranka ni navedla in s tem preprečila svoj delni uspeh v pravdi). Vprašanje, ki ostaja, je torej le še, ali je v bilo v konkretnem primeru dolžno, da v okviru materialnega procesnega vodstva omejeno pomanjkljivost sanira.

10. Po določbi 285. člena ZPP mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Vendar pa t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen URS(3)). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča (tako VS RS v sodbi II Ips 96/2006). S preveč aktivnim vključevanjem v spor lahko prejudicira svojo odločitev, lahko pa se celo pretvori v odvetnika ene stranke(4) .

11. Sodišče torej mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (več odločb Ustavnega sodišča RS, med njimi na primer Up-688/05).

12. Vsa navedena teoretična izhodišča pa v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo pravilnosti pritožbenih očitkov. Kot obrazloženo vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo - 7., 212. in 451. člen ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori, in navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Pritožbeno razlogovanje, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvati, naj ta pripravi izračun stroškov upravljanja in opominjanja, ker meni, da tožbeni zahtevek v celoti ni utemeljen, se po presoji pritožbenega sodišča že iz tega razloga izkaže za neutemeljeno. Gre namreč za minimum dejstev, ki jih mora navesti tožeča stranka, da bi lahko uspela z zahtevkom, (če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej; prim. 180. člen ZPP). To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem poslovne (ali pa večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke je zato po oceni pritožbenega sodišča obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške upravljanja in opominjana (ne zgolj o skupni vtoževani višini). V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč stranka računati tudi na delen uspeh, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tožeči stranki že pravilno pojasnilo. S trditvijo, da posebnega izračuna stroškov upravljanja in opominjanja tožeča stranka ni pripravila, saj je menila, da je njena terjatev utemeljena v celoti, pritožbeno torej ne more uspeti. Svoje napačne ocene (v zvezi z utemeljenostjo zahtevka) ne more prevaliti na sodišče prve stopnje in od njega zahtevati, da bi jo moralo - v kolikor je ocenilo, da samo ni dolžno sešteti dvanajstih zneskov - pozvati, naj seštevek pripravi sama. Po oceni pritožbenega sodišča takšen poziv materialno procesno vodstvo presega.

13. Poleg tega ima tožeča stranka v obravnavani pravdi kvalificiranega pooblaščenca. Standard dolžnega ravnanja pri slednjem pa je gotovo višji kot pri prava neuki stranki(5). Razjasnjevalna dolžnost sodišču sicer nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala popolne navedbe tudi sama.(6) Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve(7). Ob potrebni oziroma pričakovani skrbnosti kvalificiranega pooblaščenca, pa po presoji pritožbenega sodišča navedbe o višini spornega zahtevka iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja ne bi smele izostati. Še posebej, ker je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi tožnico opomnila, da je zahtevek po višini (sicer v delu, ki se nanaša na obratovalne stroške) nepreverljiv.

14. Pritožnica pa pravilnosti tega dela odločitve (nadalje) na more spodkopati niti z navedbo, da ni sprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da je seštevanje stroškov upravljanja in opominjanja, katerih plačilo v tem postopku zahteva tožeča stranka, zahtevno in dolgotrajno matematično opravilo, pravilnost njegovega rezultata pa vprašljiva. V nobenem primeru (niti če je spornih samo 6 računov) namreč sodišče prve stopnje v priloženih pisnih dokazih ni dolžno iskati posameznih vtoževanih stroškov in jih seštevati (računov je v tovrstnih postopkih lahko celo izredno veliko). Listinski dokazi so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče (7. in 212. člen ZPP). Pritožbeni argument, da je vseh računov zgolj 6 oziroma da je vsota postavk stroškov upravljanja in opominjanja zelo enostavna matematična operacija, je zato neutemeljen. Število računov ni pomembno. Naloga tožnice je, da zahtevek oziroma zahtevke, ki izvirajo iz različnih temeljev, specificira tudi po višini, sodišče prve stopnje pa z (listinskimi) dokazi to višino preveri.

15. Iz smiselno enakih razlogov, kot so že bili pojasnjeni, pa po presoji pritožbenega sodišča razjasnjevalna dolžnost sodišča ne obsega niti poziva po predložitvi dokazov, kateri so potrditvah pritožnice v obravnavanem primeru izostali po očitni pomoti. K temu je dodati, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 10. 2013 tožečo stranko k navedbi vseh pravno relevantnih dejstev in predložitvi dokazov, ki ta dejstva utemeljujejo, pozvalo izrecno (glede na to, da upniku verodostojne listine v izvršilnem postopku ni treba predložiti, navedbe v izvršilnem predlogu pa so zelo skope, sodišče tožnika pozove, da tožbo dopolni z navedbo dejanske podlage zahtevka in predložitvijo dokazov, da bi bila tožba po prvem odstavku 180. člena ZPP popolna in sposobna za obravnavanje). Na ta način jo je opozorilo, da mora svoje navedbe substancirati, specificirati in podkrepiti z relevantnimi dokazi. Kljub temu so dokazi v zvezi z verzijiskim zahtevkom iz naslova stroškov obratovanja, s katerimi bi izkazala prikrajšanje na svoji in obogatitev na strani tožene stranke, izostali. Je pa tožeča stranka - kot je mogoče razbrati iz dopolnitve tožbe in v pritožbenem postopku ponavlja tudi sama - vedela, da mora v dokaz utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve dopolnitvi tožbe priložiti tudi potrdila o plačilu faktur dobaviteljev. Ko stranka ve, kaj je potrebno storiti za uspešno uveljavljanje svojega zahtevka, pa zaradi pomote (kot to zatrjuje) tega ne stori (vlogi ni priložila relevantnih dokazov), te napake ne more prevaliti na sodišče in mu očitati, da ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. S aktivnim ravnanjem v smeri opozarjanja tožeče stranke, da je vlogi „pozabila“ priložiti fakture dobaviteljev in potrdila o njihovem plačilu, bi se namreč po presoji pritožbenega sodišča porušila delitev dela med posameznimi subjekti v okviru pravosodnega sistema. Poleg tega tožeča stranka teh dokazov ni predložila niti v pritožbenem postopku, s čimer bi lahko izkazala, da jih ima, pa jih res zgolj po pomoti ni priložila svoji prvi pripravljalni vlogi, ne pa npr. zato, ker jih sploh nima.

16. Glede na obrazloženo je torej zaključiti, da so izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki lahko rezultira v razveljavitvi odločitve prvostopenjskega sodišča. Op. št. (3): Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 in 47/13. Op. št. (4): N. Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 587. Op. št. (5): V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke (N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 593. Op. št. (6): VSL sodba II Cp 1683/2012. Op. št. (7): dr. Vesna Bergant-Rakočević v Podjetje in delo - 2008, št. 6-7, str. 1597-1606.