Jedro

Nakup in prodaja stanovanj, ki se gradijo za trg, pomeni blagovni promet in kupec ima pravico zahtevati obresti za hranilne vloge na vpogled, če prodajalec pogojuje prodajo z vnaprejšnjim plačilom kupnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu in glede odločitve o stroških postopka sodba razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma 2,452.331,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1993 dalje do plačila ter tožnikoma povrniti 86.076,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek.

V pritožbi tožena stranka navaja, da člen 26 Zakona o blagovnem prometu v konkretnem primeru ni uporaben, saj pri gradnji in prodaji stanovanja ne gre za blagovni promet niti za storitev v blagovnem prometu, saj citirani zakon izrecno ureja le pogoje in razmerja pri opravljanju blagovnega prometa in storitev v blagovnem prometu in le na teh področjih sankiconira pogojevanje vnaprejšnjega plačila kupnine. Pa tudi, če bi se lahko uporabila določila ZBP, zato niso izpolnjeni pogoji, saj tožena stranka ni postavila pogoja, da bi kupec moral plačati del kupnine vnaprej, ampak je ta možnost bila zahteva kupca, ki si je zagotovil fiksno ceno ter se ni odločil za obročno odplačevanje. Nadalje tožena stranka še trdi, da je namen člena 26 ZBP preprečevanje izkoriščanja monopolnega položaja določenih prodajalcev, ki lahko špekulativno služijo na račun kupcev z uporabo denarja od predplačil. Tožena stranka od prej prejete kupnine ni imela nobenih koristi, saj je bila prejeta kupnina porabljena za gradnjo objekta. Morebitne pripadajoče obresti se nujno kompenzirajo z razliko v ceni, ki jo je bil dolžan plačati kupec, če bi se kasneje odločil za nakup stanovanja, kakor tudi v primeru obročnega odplačevanja kupnine. Pri tem se tožena stranka sklicuje na pogodbe sklenjene z drugimi kupci v istem objektu. Predpogodba z dne 30.1.1992 ima tudi elemente gradbene pogodbe. Razlike v ceni ob plačilu kupnine in izročitvi stanovanja znaša 3,9191.981,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena v delu, ko trdi, da v konkretnem primeru ne pridejo v poštev določila člena 26 Zakona o blagovnem prometu (Ur.l.SRS št. 21/77 in 29/86, v nadaljnjem besedilu ZBP), ker pri gradnji in prodaji stanovanj ne gre za blagovni promet. Pravilno je stališče prvega sodišča, da gre za blagovni promet, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča nakup in prodaja stanovanj, ki se gradijo za trg, predstavlja blagovni promet in je zato potrebno uporabiti določbo ZBP, ki v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine, priznati od takšne kupnine obresti, kakršne dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Sodišče prve stopnje smatra, da je bilo vnaprejšnje plačilo kupnine pogojevano z določili pogodbe, tako sklepanje pa je po oceni pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno. Da bi se prisodile obresti od vnaprej plačane kupnine, je treba nedvomno ugotoviti, ali je prodajalec kupcu res postavil kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine. Kaj takega pa celo iz listin, ki so priložene v spis, ne sledi. Sodišče prve stopnje je v tej smeri zelo pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek, saj je prečitalo samo listine, ki so bile predložene. Tožena stranka zatrjuje, da je bilo več možnosti za nakup stanovanja, končno pa to sledi tudi iz predpogodbe, ki sta jo sklenili A banka in tožena stranka. Kupec bi se lahko odločil za obročno odplačevanje kupnine, verjeti pa je toženi stranki, da bi se kupec lahko odločil tudi za plačilo kupnine ob prevzemu stanovanja. Seveda bi bila kupnina v drugih primerih višja, vendar to še ne pomeni, da je tožena stranka pogojevala prodajo stanovanja z vnaprejšnjim plačilom kupnine in da je bil to edini način, da bi kupec lahko prišel do stanovanja. Kakor hitro pa se ugotovi, da je imel kupec več možnosti plačati kupnino, da torej ni bil pogoj edino le vnaprejšnje plačilo kupnine, ne bo več možno uporabiti določila 26. člena ZBP, ki določa obveznost prodajalca, da kupcu plača obresti od vnaprej plačane kupnine.

Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem, to je prisodilnem delu, razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (člen 370 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bil edini pogoj za nakup stanovanja vnaprejšnje plačilo kupnine, ali pa je kupec lahko izbiral med več možnostmi, saj je to bistveno vprašanje za pravilno uporabo določila 26. člena ZBP.

Zaradi razveljavitve dela sodbe je bil razveljavljen tudi stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, odločalo sodišče prve stopnje v svoji končni odločbi (člen 166 ZPP).