Jedro

Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (11. 7. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (9. 6. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 2. 6. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III 26. 6. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika. Ker tožena stranka ni prejela odgovora, je pristojni organ 12. 7. 2023 na podlagi sedmega odstavka 22. člena in drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III to državo razglasil za pristojno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je od Republike Hrvaške 26. 7. 2023 prejela dopis, da je v skladu z drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III prevzela to odgovornost. 3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru. Presodila je, da so pavšalne tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je tam rasizem, zato ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam s tožnikom nečloveško ali poniževalno ravnali. Zatrjevanega rasizma tožnik ni doživel, saj je o tem sklepal le na podlagi govoric prijateljev in drugih migrantov. Na osebnem razgovoru je sicer navedel, da je zanj rasizem to, da so mu odvzeli prstne odtise, dali papir in mu nato rekli, naj gre. Vendar teh navedb ni mogoče opredeliti za rasizem, saj gre za običajni policijski postopek pri obravnavi "ilegalnih migrantov", ne glede na narodnost, spol, raso, vero ali državljanstvo.

4. Ob upoštevanju ugotovitve, da tožnikove izjave o rasizmu temeljijo le na domnevnih izkušnjah prijateljev in drugih migrantov, tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški le v stiku s policisti in ne z drugimi uradnimi osebami. Zato trditve o rasizmu temeljijo le na njegovih domnevah in izkušnjah s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Ob predaji pa bodo tožnika v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, ter bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Glede na navedeno iz tožnikovih izjav ni razvidno, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da so tam sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema.

5. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, torej postopku mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne v policijskem postopku, v katerem je bil v tej državi dejansko obravnavan. Glede na uradno objavljene podatke baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), pa imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je Bosna in Hercegovina (BiH)).

6. Tožena stranka povzema tožnikove izjave o slabih izkušnjah s hrvaško policijo po nezakonitem vstopu v to državo in meni, da gre za opisovanje dogodkov, ki se ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite. Hrvaška policija tožnika namreč ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, ampak kot tujca, ki je bil nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tožnik pa med postopkom, razen dolgotrajnega čakanja na obravnavo, ni navajal drugih težav. Poleg tega se zanj postopek za priznanje mednarodne zaščite niti ni začel, saj v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati in vložiti prošnje. Po končanem predhodnem postopku je policijo zapustil in ni imel stikov z uradno osebo, pristojno za obravnavanje prošenj.

7. Tožena stranka je tožnika 24. 7. 2023 seznanila s pridobljenimi informacijami o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško2 in mu dala osem dni za izjavo, ki pa je do izdaje izpodbijanega sklepa ni izkoristil. 8. Ob takih okoliščinah ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in tožnikove osebne okoliščine, ki bi preprečevale njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožena stranka poudarja, da je imel tožnik dostop do postopka mednarodne zaščite, saj ga je hrvaška policija vnesla v evidenco Eurodac kot prosilca za mednarodno zaščito. Pomembno je tudi, da tožnik, kot je razvidno iz njegovih izjav, v času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel težav z uradnimi ali drugimi osebami.

9. Glede na letošnji poročili AIDA in Agencije evropske unije za azil (EUAA) je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, saj niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja ter da ni ovir za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka. Ugotovila je še, da druge države članice niso prenehale s tovrstnimi predajami prosilcev v Republiko Hrvaško, saj je ta država v letu 2023 do 31. 3. sprejela 170 oseb, največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28), kar izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov.

_Tožnikove trditve_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

11. S tožbenimi navedbami tožnik uvodoma izpostavlja stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da morajo pristojni organi in sodišča pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, torej tudi prosilčevo zdravstveno stanje in njegovo osebno situacijo v Sloveniji.

12. V nadaljevanju se tožnik ne strinja s stališčem, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Poudarja, da je iz njegove izpovedi in tožbi priloženih informacij o stanju na Hrvaškem razvidno, da tam posameznikom sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka in da so osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Izpostavlja svoje izjave na osebnem razgovoru, da so hrvaški policisti z njim grdo ravnali, da so ga na policijski postaji brez hrane zadrževali 12 ur, da je postopek potekal brez tolmača, da so mu vzeli prstne odtise, dali en dokument in rekli naj gre. Tožnik je s pomočjo prevajalnika ugotovil, da so mu policisti rekli, naj gre naprej v Slovenijo; zato ni želel ostati na Hrvaškem. Vrnitvi nasprotuje tudi zaradi rasizma in nehumanega ravnanja, kar izhaja iz opisa prijateljev, ki so na Hrvaškem ostali dlje časa.

13. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da mu je tožena stranka sicer posredovala določene informacije, vendar pa je bil v upravnem postopku brez pravne pomoči, čeprav je prava neuka stranka. Ker ima končanih le šest razredov osnovne šole, se ni mogel izjaviti glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Zato je to storil v tožbi, ki ji je priložil tudi pojasnila Hrvaškega pravnega centra (HPC) in informacije o stanju na Hrvaškem.

14. Glede na tožbi priložene informacije tožnik meni, da je imel srečo, da je bil na Hrvaškem sploh obravnavan, saj so mu hrvaški policisti dali vedeti, naj nadaljuje pot v Slovenijo. Iz treh sklopov informacij je namreč razvidno, da je na Hrvaškem sistematično ovirana možnost osebe, da zaprosi za mednarodno zaščito. Iz prvega sklopa izhaja, da Hrvaška prosilcem načrtno onemogoča dostop do azilnih postopkov. Drugi sklop informacij predstavlja več odločitev nacionalnih sodišč drugih držav članic Evropske unije (EU), ki so preprečila vračanja na Hrvaško in postopke pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zaradi kršenja pravic prosilcev. Tretji sklop informacij pa se nanaša na nasilje hrvaških policistov do prosilcev in tujcev.

15. Predložene informacije vsebujejo štiri sodbe ESČP, večje število sodb nacionalnih sodišč drugih držav članic EU, poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), poročili ECRE (AIDA) in Amnesty International. Zato ni možno, da bi situacijo na Hrvaškem obravnavali "višji organi", pri čemer za preprečitev predaje ni nujno, da bi o tem razpravljali organi EU. Največjo dokazno vrednost sicer imajo dokumenti Sveta Evrope ali ESČP, vendar njihova odsotnost ne pomeni, da je na Hrvaškem ustrezno stanje, saj mora pri odločanju veljati načelo proste presoje dokazov.

16. V nadaljevanju tožnik podaja svoja stališča glede predloženih informacij. Meni, da so iz poglavja 2. 2. o predajah v poročilu AIDA iz leta 2023 izpuščene vse informacije, iz katerih je razvidno, da so različne države članice EU o prekinile predaje na Hrvaško, med njimi tudi Nizozemska, ki je opustila prejšnje, predajam naklonjeno stališče. Tožnik citira poglavje 2. 2. navedenega poročila.

17. Tudi iz poglavja 2. 6. o začasni ustavitvi predaj so bile izpuščene informacije, ki so v tožnikovo korist in se nanašajo na Nizozemsko. Besedilo je bilo prevedeno le do zapisa, da je Državni svet julija 2023 menil, da bi moralo načelo vzajemnega zaupanja veljati tudi za predaje Republiki Hrvaški. V izvirnem dokumentu je vsebovana tudi ugotovitev, da je nizozemski minister za migracije 30. maja 2022 ustavil vsa vračanja na Hrvaško do konca posebne raziskave. Tožnik citira poglavje 2. 6. navedenega poročila.

18. Iz tožbenih navedb je razvidno tudi tožnikovo sklicevanje na informacijo EMN Quarterly, iz katere izhaja, da je bil podpisan nov Sporazum o mehanizmu neodvisnega spremljanja, "ki zagotavlja učinkovito in popolnoma neodvisno spremljanje policijske obravnave migrantov z neurejenim statusom in prosilcev za mednarodno zaščito v okviru varstva človekovih pravic". V zvezi s tem se glede ravnanja "pushback" sklicuje na informacijo “Azil i integracijske politike - Godišnje izvješče (Neovisnog) mehanizma nadzora, sukladno uputama MUP-a, 4.07.2022“3, ki jo povzema.

19. Tožnik še trdi, da iz statistike hrvaškega MUP o dublinskih predajah ni razvidno, koliko vrnitev so preprečila sodišča in koliko oseb se je pritožilo zoper odločbe o vrnitvah sploh. Poleg tega iz statistike izhaja, da nekatere države (Italija, Danska in Nizozemska) niso izvedle niti ene predaje in da je Francija vrnila le 13 oseb. Glede na navedeno tožnik ugotavlja, da določene države na Hrvaško prosilcev ne vračajo več, določene (Francija) pa minimalno.

20. V zvezi z informacijami AIDA iz leta 2022 je tožnikov pooblaščenec na HPC, ki je pisal navedeno informacijo, naslovil vprašanje: "Ali obstaja organizacija, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki, ki bi zagotovila, da lahko vsi, ki so vrnjeni na Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo?" Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih informacij o situaciji na terenu, v prejšnjih letih so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. HPC zadnja tri leta ni prisoten v sprejemnih centrih in ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Glede na navedeno ni jasno, kaj se tam dogaja z dublinskimi povratniki, saj ob predaji prosilcev nihče ni prisoten, poleg tega pa so informacije HPC stare več let. 21. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da iz poročila EUAA iz leta 2023 ne izhaja, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, saj so navedeni le primeri opravljenih in neopravljenih predaj. Iz poročila je razvidna le različnost odločb o vračanju na Hrvaško.

22. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi bil v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP, v zvezi s tem se tožnik sklicuje na tožbene navedbe). Prepoved takega ravnanja je absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka. Kršena bi bila tudi tožnikova pravica do sodnega varstva, saj vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča kljub uspehu upravnem sporu, še posebej glede na informacije, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Poleg tega tožnik ne bo izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka, če ne bo v Republiki Sloveniji.

_Trditve tožene stranke_

23. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da se tožbene trditve večinoma nanašajo na ravnanje hrvaške policije, preden je tožnik v Republiki Hrvaški podal namero za mednarodno zaščito, nato pa po lastnih izjavah s hrvaško policijo ni imel stika in težav. Tudi sicer so tožnikove izjave pavšalne in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo z njim v Republiki Hrvaški nečloveško ali poniževalno ravnali, saj ne bo predan v policijskem, ampak v azilnem postopku. Izjave o rasizmu v Republiki Hrvaški, ki ga tožnik tudi sicer ni doživel, prav tako ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti pri ravnanju s prosilci.

24. Po mnenju tožene stranke so za obravnavano zadevo odveč izjave o ravnanju policistov ob nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško, saj je imel tožnik status tujca. Zato navedene okoliščine ne morejo izkazovati sistemskih pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Drugih kršitev človekovih pravic po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pa tožnik v upravnem postopku ni navedel. 25. Iz nadaljnjih navedb v odgovoru na tožbo je razvidno, da je tožena stranka od pristojnih organov Republike Hrvaške prejela splošno zagotovilo, da prosilce za mednarodno zaščito obravnava v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), in pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku.

26. Tožena stranka se ne strinja s predloženimi informacijami in meni, da je imel tožnik dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški s tem, ko mu je bil na policijski postaji omogočen predhodni postopek. Izpostavlja, da bo tožnik v dublinskem postopku predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji.

_Presoja tožbe_

27. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A3 do A5 in B1), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

28. Tožba ni utemeljena.

29. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

30. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

31. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

32. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20034). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

33. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III5, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 34. Tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

35. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču SEU, ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.10

36. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.11

37. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.12

38. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.13 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na policijsko obravnavo.14 Tudi če so te navedbe resnične, pa glede na v izpodbijanem sklepu presojana poročila in tožbi priložena poročila nevladnih organizacij, različne članke ter mnenja in sodne odločbe nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

39. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in nezakonitem vračanju v BiH, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2023, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila, ki se nanaša na položaj dublinskih povratnikov, iz nje pa je še razvidno, da morajo prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, ob vrnitvi vanjo ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite.15 Podlage za drugačno stališče ne dajejo ne obširne tožbene navedbe, ki citirajo točki 2. 2. in 2. 6. navedenega poročila, saj tožnik poudarja le spremenjeno prakso Nizozemske glede izvedbe dublinskih predaj, ne poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir in zgolj opisuje s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

40. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je tožnik predložil v tožbi, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito). Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi namreč lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, in ne pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijski postopek.

41. Članka "Amnesty international report - Croatia 2021, 2022" in "Centar za mirovne študije [...], 18. 12. 2022", na katera se je tožnik skliceval v okviru prvega sklopa informacij v dokumenta z naslovom "Informacije o stanju na Hrvaškem" (priloga A3 spisa), ne opisujeta sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, in onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo očitno ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz drugega sklopa informacij je sicer razvidno, da so nemška sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

42. Navedena problematika ne izhaja niti iz sodbe ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški, saj obravnava požar na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015 in ne položaja prosilcev za mednarodno zaščito v primeru predaje Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Upoštevnih sistemskih pomankljivosti hrvaškega azilnega sistema ne ugotavlja niti sodbi ESČP M. H. in ostali proti Hrvaški ter Y. K. proti Hrvaški, saj grajata neprimerno ravnanje hrvaške policije in onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo kot rečeno ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo niso upoštevni niti članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij v listini v prilogi A3 spisa), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. V tem pogledu za obravnavano zadevo ni pravno pomembno niti tožnikovo sklicevanje na informacijo “Azil i integracijske politike - Godišnje izvješče (Neovisnog) mehanizma nadzora, sukladno uputama MUP-a, 4.07.2022“, saj se nanaša na pomankljivosti neodvisnega nadzornega sistema, ko gre za ravnanje "pushback". Glede na vse navedeno za obravnavano zadevo ni odločilno niti tožnikovo problematiziranje statistike hrvaškega MUP.

43. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),16, 17 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,18 po oceni sodišča ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 4. 7. 2023, ki zgolj opisuje različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno tožnikovo sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

44. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev19, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške. Poleg tega je iz tožnikovih izjav v upravnem postopku razvidno, da v Republiki Hrvaški ni imel težav z uradnimi in drugimi osebami. V zvezi s tem je tudi iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve.

45. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine20, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.21

46. Sodišče še pojasnjuje da na presojo v obravnavani zadevi niso vplivala stališča v sodbi I U 1066/2023, saj tožnik ni navedel, zakaj bi bile okoliščine te zadeve v bistvenem primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive;22 ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,23 zato se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.24

47. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

48. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

49. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

50. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).25 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.26 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.27

51. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ne bo izkazoval pravnega interesa za tožbo, ni izkazal. Ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbo, pa težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo ob predaji na Hrvaškem ponovno deležen nečloveškega ravnanja. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tožena stranka se v prvi opombi obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na naslednje informacije:(1) Podatkovna zbirka informacij o azilu (AIDA) - Poročilo o državi: Dublinska uredba, Hrvaška, 26. 6. 2023 (str. 47, 50,52, 53); (2) EUAA: Letno poročilo o razmerah na področju mednarodne zaščite v Evropski uniji; 4. 7. 2023 (str. od 106 do 108); (3) EMN Quarterly; obdobje oktober-december 2022, Izdaja: N.41; 15. 3. 2023 (str. 10, 23); (4) Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške, Statistika: Prosilci za mednarodno zaščito. 3 Tožnik navaja enolični krajevnik vira (URL): **https://www.cms.hr/hr/azil-i-inteqracijske-politike/novo-qodisnje-** Sizviesce-neovisnog-mehanizma-nadzora 4 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, _X_, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 V tem smislu SEU v sodbi _N. S_. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 10 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 11 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 12 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 13 Prav tam (20. točka obrazložitve). 14 Tožnik je na glavni obravnavi namreč vztrajal pri svojih navedbah v upravnem postopku, da so hrvaški policisti z njim grdo ravnali, da so ga na policijski postaji brez hrane zadrževali 12 ur, da je postopek potekal brez tolmača, da so mu vzeli prstne odtise, dali en dokument in rekli naj gre ter da zato ni želel ostati na Hrvaškem, kjer je rasizem in nehumano ravnanje. 15 Iz nadaljevanja točko 2. 7. izhaja, da predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. 16 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 17 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 18 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 19 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 20 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S._ _proti Republiki Sloveniji._ 21 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 22 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 23 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 24 Prav tam. 25 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 26 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (19. točka obrazložitve). 27 Prav tam.