Jedro

Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom tudi na t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta tako pridržana presoji po kanonskem pravu. Katoliška cerkev tudi svobodno opravlja katehezo, ko pa pri njej vstopa v družbena razmerja s tretjimi, mora spoštovati pravni red Republike Slovenije. Čeprav odškodninske odgovornosti toženk do tretjih za ravnanje pokojnega duhovnika ni po določbah cerkvenega avtonomnega pravnega reda, lahko toženke odškodninsko odgovarjajo po civilnem pravnem redu Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost pravnih oseb za ravnanje njihovih delavcev. V razmerju do tretjih je tisti, ki poučuje verouk, s Katoliško Cerkvijo, znotraj nje pa s posamezno župnijo, v kateri opravlja veroučno vzgojo, z njo predpostavljeno škofijo, nadškofijo, v katero je ta povezana, lahko pa tudi z ostalimi, bližnjimi pravnimi osebami znotraj Katoliške Cerkve, funkcionalno povezan do te mere, da to opravlja pod njihovim vodstvom oziroma oblastjo, kot del njihovega poslanstva oziroma naloge in s tem tudi v njihovem interesu. To pa je delovno razmerje v smislu obligacijskega prava, ki narekuje delodajalčevo odgovornost, če delavec škodo s spolnim nadlegovanjem povzroči pri učenju verouka (čeprav neposredno po njem).

Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje priznana avtonomija ne pomeni le, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, pač pa tudi, da te v z njihovim temeljnim delovanjem povezana družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno. Njihova notranja pravila se tretjih ne tičejo, zato mora veljati tudi obratno: toženke se v razmerju do tretjih nanje ne morejo sklicevati.

Pravdno sodišče na sklep o ustavitvi kazenskega pregona zaradi storilčeve smrti ni vezano. Tehtanje obeh ustavno zagotovljenih pravic v tem primeru narekuje, da se storilcu zagotovljena domneva nedolžnosti umakne tožničini pravici do sodnega varstva.

Presoja zastaranja in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Toženke morajo v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno povrniti revizijske stroške v višini 1.007,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženk zahteva nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 140.000,00 EUR zaradi spolne zlorabe s strani pokojnega duhovnika.

2. Sodišče prve stopnje je toženkam naložilo nerazdelno plačilo 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje. V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnice in toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča vlagata prva in tretja toženka skupaj, druga pa jo vlaga posebej.

5. Prva tožena škofija in tretja tožena župnija vztrajata pri ugovoru pasivne legitimacije, ker upravna razdeljenost na ozemeljske celote še ne pomeni, da toženke do tretjih nastopajo enotno in jim za povzročeno škodo solidarno odgovarjajo, in se sklicujeta na samostojno odgovornost države in občin, hčerinske in matične družbe, ... Poudarjata, da nista organizacijski enoti druge tožene nadškofije, da Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji ni tožena, da nimamo opraviti z notranjim razmerjem v njej in da dejanja ene fizične osebe ni mogoče pripisati kar trem različnim pravnim osebam. Različnih funkcij pokojnega duhovnika kot delavca druge tožene nadškofije in zakonitega zastopnika tretje tožene župnije sodišči nižjih stopenj po njuni oceni nista obrazložili. Sprašujeta se o odgovornosti za delavca, ki je hkrati rektor univerze in profesor na eni izmed njenih članic. Izpostavljata, da je pokojni škodni dogodek storil kot duhovnik, ne pa kot zastopnik tretje tožene župnije. Problematizirata z razlogi, da prva tožena škofija odgovarja kot pravna naslednica dela druge tožene nadškofije, ki je zajemal tudi tretjo toženo župnijo, in podajata primerjavo z odgovornostjo pravnih oseb, nastalih z delitvijo prvotne družbe. Zakonik cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP) po njuni oceni ne vzpostavlja pravnega nasledstva vseh novo nastalih oseb, pač pa je to praviloma podeljeno le višji pravni osebi, torej drugi toženki, ne pa prvi, še manj tretji toženki. Izpostavljata, da njun odnos do pokojnega duhovnika ni odnos delavec - delodajalec, sicer bi škofija duhovnikom kršila delovnopravne pravice (nimajo dopusta in regresa, so neprestano v službi, nimajo se pravice združevati v sindikat, predvsem pa nimajo osebnega dohodka, njihove odmene so minimalne, namenjene potrebam preživetja, pogosto ne prejmejo ničesar, ...). Izjemno odgovornost za drugega je po njunem mnenju treba razlagati restriktivno in upoštevati avtonomno ureditev odnosa duhovnik - škofija, kar je mogoče le z ustreznim znanjem cerkvenega prava, napisanega v teološko - pravni obliki, katere razumevanje predpostavlja biblično znanje, ki ga sodišče nima, in bi ga zato morala tožnica dokazovati z izvedencem. Sklicujeta se na ekspertno mnenje profesorja kanonskega prava, ki ga prilagata. Opozarjata, da duhovnik opravlja svojo službo zaradi svojega poslanstva in da so toženke duhovnika postavile le v teološki položaj, prej podoben podjemnikovemu položaju, ne pa v podrejen delovnopravni položaj. Podajata primerjavo s članstvom v zbornici in opozarjata, da je ostalo prezrto pravilo funkcionalne vzročnosti, ker duhovnikovo delo ne terja telesnih stikov, zgolj prostori „delovnega mesta“ pa zanjo ne zadoščajo. Uveljavljata kršitve drugega odstavka 7. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS), pravice do verske svobode v smislu njenega 41. člena in 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), saj je verska skupnost avtonomna pri vzpostavitvi notranjega odnosa duhovnik - škofija, ne le z učinkom navznoter, pač pa tudi v javnem življenju. To so dolžna spoštovati tudi država in sodišča (pri tem se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/07). Izpodbijata višino odmerjene odškodnine, ki je penalnega značaja, ter izpostavljata odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 106/2004 in II Ips 238/2006, od katerih trikrat odstopa. Opozarjata, da sta sodišči nižjih stopenj kršili razpravno načelo in prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta svojo sodbo oprli na zdravljenje v letu 2005, 2006 in 2008, tožnica pa je zatrjevala obstoj telesnih bolečin le do julija 2004. Sklepno izpostavljata še v postopku storjeno kršitev človekove pravice do domneve nedolžnosti, saj se pokojni A. A. ni mogel braniti zoper obtožbo, toženke pa se niso bile dolžne spustiti v njegovo obrambo, z njim tudi niso mogle govoriti in pridobiti dokazov v njegovo korist. Po njuni oceni je zato druga plat zgodbe kljub formalni možnosti obrambe ostala neizrečena, kar načela sorazmernosti ne pretehta na stran oškodovankine pravice do sodnega varstva. S tem vztrajata tudi pri ugovoru zastaranja. Revizijskemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožničin zahtevek v celoti zavrnjen, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

6. Druga tožena nadškofija meni, da izpodbijana odločitev ni izvršljiva, saj so toženke tri, iz nje pa ni mogoče razbrati, na katero se nanaša. Meni, da ji tega ni bilo treba uveljavljati v skladu z določbo 286. b člena ZPP, kot ji očita sodišče druge stopnje. Opozarja, da pokojnemu duhovniku kaznivo dejanje ni bilo dokazano in izpostavlja nasprotje med tožničino izpovedbo ter medicinsko dokumentacijo in razlogi pritožbenega sodišča, da tožnica do leta 1997 ni iskala zdravniške pomoči. Izpostavlja tudi nasprotje med 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, da kaznivih dejanj na račun ostalih oškodovank sodišče ni presojalo, in njeno 39. točko, da so bila ta kazniva dejanja storjena in so pretrgala zastaranje, glede katerih izpodbijana sodba tudi nima razlogov. Zmotnost pripisuje razlogom, da župnik nastopa v vlogi župnika ves čas in da je pokojni storil kaznivo dejanje na delu, kar razume kot popolno odgovornost za drugega kot v primeru slaboumnosti in otrok. Izpostavlja, da so bila dejanja pokojnega storjena po opravljeni pastoralni dejavnosti, izven učilnice in z učenjem verouka nimajo nobene zveze (sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča BIH Gž 1464/75). Dodaja, da duhovnik ni delavec župnije niti škofije, pač pa lastni pastir izročene mu župnije, njegova naloga mu ni podeljena zaradi hierarhije Cerkve, pač pa zaradi njegove nadnaravne poklicanosti - poslanstva, ki je osebno in zanj nosi osebno odgovornost, saj ga opravlja v imenu Kristusa. Bližje je razmerju naročnik – izvajalec kot pa delovnemu razmerju. Drugačna razlaga bi pomenila odškodninsko odgovornost za duhovnikova dejanja vseh vernikov na teritoriju toženk. Opozarja, da sta sodišči nižjih stopenj spregledali, da je tožnica že v kazenskem postopku postavila premoženjskopravni zahtevek, kljub napotilu, da ga uveljavi v roku treh mesecev po ustavitvi postopka, pa tega ni storila (izpostavlja odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 539/2004, II Ips 14/1994, II Ips 584/95, II Ips 184/96 in II Ips 272/2005), zato se na daljši zastaralni rok ne more sklicevati. Meni, da je tožbeni zahtevek zastaran, čeprav sta sodišči nižjih stopenj zgolj na podlagi pisnih izjav prič v preiskavi ugotovili še dejanja na škodo ostalih oškodovank, med katerimi pa je bistvena razlika in je zanje predpisana zgolj petletna zaporna kazen. Opozarja, da je bila tožnici vsa škoda znana že ob njeni polnoletnosti in izpostavlja izvedensko mnenje, da po letu 2004 tožnici ni bila postavljena nova diagnoza, šlo je le za zdravljenje težav. Obširno izpodbija višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da so bila dobljena izvedenska mnenja pomanjkljiva. Izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 53/2010, odmerjeno odškodnino ocenjuje kot petkrat previsoko, kot primerno pa 18.000,00 EUR. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožničin zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa, da bo tožnici prisojeno do 18.000,00 EUR.

7. Tožnica v pravočasnem odgovoru predlaga zavrnitev obeh revizij in opozarja na prepozno predloženo ekspertno mnenje, zavrača ugovore pasivne legitimacije in drugi toženki očita prepozno uveljavljanje kršitev v zvezi z neizvršljivostjo sodbe. Meni, da izpostavljeni primeri glede zastaranja in višine odmerjene odškodnine niso primerljivi. Opozarja, da odškodnina ne bo izbrisala storjenega dejanja.

8. Tako tožnica kot toženke zahtevajo povračilo revizijskih stroškov.

9. Reviziji nista utemeljeni.

10. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker tudi na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), pa mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Revizijski razlogi toženk se vsebinsko prepletajo in tudi ponavljajo, zato bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo skupaj.

O temelju odškodninske odgovornosti toženk:

11. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili: - da je bil pokojni A. A. duhovnik in župnik v Župniji B.; - da je tožnico maja 1990, ko je bila stara 7 ali 8 let, po verouku poslal po sladkarije v sobo, prišel za njo, jo od zadaj potisnil k mizi, jo z eno roko prijel za usta, z drugo pa za njene roke in z njo analno spolno občeval; - da je v župnijskih prostorih, pri ali neposredno po verouku, včasih v avtomobilu, ko je otroke po verouku peljal domov, vse do leta 1995 tožnico večkrat otipaval po intimnih delih, jo pošiljal v spovednico, da ima grehe, ji tam govoril o spolnosti in o tem, da bo prišel k njej skozi okno; - da je pri ali po urah verouka, kdaj tudi po končani maši oziroma kdaj tudi v njegovem kabinetu v času od septembra 1990 do šolskega leta 2004/2005 tudi druge učenke jemal na kolena, jih božal po trebuhu, po prsih, po stegnih, po zadnjici, jim šel z roko pod oblačila, jim govoril, da so lepe in da lepo dišijo, C. C. je, ko jo je zvabil v svojo sobo, z roko segel za njene spodnje hlače, jo drgnil po spolovilu, pri tem še sebi odpel hlače, ji svoj spolni ud porinil v roko, da ga je morala masturbirati, dokler ni doživel vrhunca, najmanj dvakrat je morala sleči hlače in stati pred njim gola od pasu navzdol, sam pa jo je opazoval in poljubljal, šel s prsti v njeno spolovilo, dokler ni doživel vrhunca; - da je bila obtožnica zoper duhovnika vložena 14. 6. 2006, zajela pa je le njegov analni spolni odnos s tožnico, ne pa tudi ostalih spolnih dejanj zoper njo, vendar pa tudi dejanja, storjena zoper ostale učenke; - da je Škofija D. leta 2006 prenehala obstajati, na njenem ozemlju pa so nastale tri nove pravne osebe: Škofija E., ki teritorialno zajema župnijo B., Škofijo F. in nadškofija D. kot višja pravna oseba; - da je bil kazenski postopek zaradi duhovnikove smrti 17. 1. 2007 ustavljen.

12. Tožnica svoj tožbeni zahtevek opira na pravila o odškodninski odgovornosti. Revizijsko sodišče pritrjuje, da je tožnici škodo povzročil pokojni duhovnik in da bi bila podana njegova odškodninska odgovornost.(1) Ostaja še vprašanje, ali za njegovo ravnanje odškodninsko odgovarjajo tudi toženke oziroma katera izmed njih. Pravo pri zasebnih subjektih ločuje med škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot delavec (170. člen ZOR in 147. člen OZ),(2) in škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot član organa pravne osebe (172. člen ZOR in 148. člen OZ).(3) V obeh primerih sicer odgovarja pravna oseba, drugačna pa je narava njene odškodninske odgovornosti.(4) Razlog delodajalčeve odgovornosti za delavca je v tem, da delavec praviloma opravlja delo v korist delodajalca, zato je prav, da za tako dejanje odškodninsko odgovarja pravna oseba, delavec pa z njo, če povzroči škodo namenoma. Namen tovrstne sestavljene odškodninske odgovornosti je na eni strani vzpodbuditi delavčevo samostojnost, ki bi bila ob njegovi neomejeni osebni odgovornosti znatno okrnjena, na drugi strani pa mu naložiti breme, da bo pri izpolnjevanju svojih nalog ravnal dovolj skrbno. Drugače kot delavec pa fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročeno škodo pri opravljanju funkcije ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Pravo odškodninsko breme izrecno nalaga pravni osebi, v imenu katere je neposredni povzročitelj škode ravnal. Razlog izključitve njegove osebne odgovornosti je v tem, da je ravnanje fizičnih oseb, ki so člani organa pravne osebe, ravnanje same pravne osebe.

13. Pripisovanje odškodninske odgovornosti za pokojnikovo dejanje katerikoli toženki, ker naj bi ta škodo storil kot član njenega organa (172. člen ZOR oziroma 148. člen OZ), je po oceni revizijskega sodišča zmotno. Ne glede na to, da je bil pokojni duhovnik tudi župnik (to je duhovnik, ki mu je zaupana župnija) in s tem zakoniti zastopnik tretje toženke ter da je prišlo do škodnih dejanj v njenih prostorih, jih ni mogoče šteti kot dejanja pravne osebe same, kot njeno izjavo volje.

14. Duhovnikov položaj tudi ni položaj delavca v delovnopravnem smislu, položaj katerekoli toženke pa ne položaj delodajalke. Vendar pojma delodajalec in delavec v obligacijskem pravu nista izenačena z njunim pomenom v delovnem pravu.(5) Nista stranki pogodbe o zaposlitvi, pač pa subjekta razmerja, za katero je značilen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti, v katerem mora delavec spoštovati navodila o načinu dela in o sami nalogi. Ni pomembno, ali je bil delavec pritegnjen k delu le za krajši čas ali trajno, ali za plačilo ali brez. Pomembno pa je, da končni rezultat dela ni (zgolj) v delavčevem, temveč (tudi) v delodajalčevem interesu. Argumenti toženk, da duhovnik ne dobi plačila za delo oziroma druge materialne koristi, nima delovnika, pravice do sindikalnega združevanja, do dopusta, do plačevanja prispevkov, do regresa in podobni, zato nimajo želene teže. Delovno razmerje v pomenu obligacijskega prava je namreč lahko tudi brezplačno opravljanje poslanstva, lastnega neki organizaciji ali združevanju, ki nima nujno lastnosti gospodarske družbe, če je pri tem tisti, ki ga opravlja, v svojevrstnem, zgoraj opisanem, podrejenem položaju.

15. Pripadniki posameznih veroizpovedi se za dosego svojih ciljev medsebojno združujejo, pogosto pod okriljem pravne osebe. Vsaka skupnost v družbena razmerja lahko vstopa le preko v njej zbranih ljudi. Tako tudi skupnost katoliških vernikov v družbena razmerja vstopa preko pravnih oseb, organiziranih za ta namen, in preko ljudi, ki zanjo nastopajo. Kot nadnacionalna verska organizacija Katoliška cerkev v družbena razmerja vstopa v državah z različnimi pravnimi ureditvami. Katoliški cerkvi v Republiki Sloveniji (revizijsko sodišče jo bo v nadaljevanju poimenovalo Katoliška cerkev) je bila z Zakonom o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (v nadaljevanju Sporazum) priznana pravica do svobodnega delovanja po kanonskem pravu,(6) v skladu s pravnim redom Republike Slovenije (drugi odstavek 1. člena Sporazuma). Katoliška cerkev pa ne deluje le na področju verskih zadev, pač pa tudi na drugih področjih družbenega življenja, na katerih ima Republika Slovenija suvereno in najvišjo oblast, zato si avtonomna cerkvena pravna ureditev in pravni red Republike Slovenije lahko stopita nasproti. S Sporazumom sta pogodbenika uredila pravna razmerja ravno na teh področjih. Ustavno dopustno ga je razlagati le tako, da Sporazum Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom tudi na teh, t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Ob tem izhodišču se uporabljajo tudi ostale določbe Sporazuma,(7) s tem pa je začrtan domet avtonomnih cerkvenih pravil za konkretno zadevo.

16. Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta pridržana presoji po kanonskem pravu.(8) To morajo spoštovati država in sodišča. Katoliška cerkev tudi svobodno opravlja katehezo (prvi odstavek 3. člena Sporazuma). Ko pa pri njej vstopa v družbena razmerja s tretjimi, mora spoštovati tudi pravni red Republike Slovenije.(9) Odškodninske odgovornosti toženk do tretjih za ravnanje pokojnega duhovnika res ni v smislu biblično - teološke razlage razmerja med toženkami in pokojnim duhovnikom, kot jo v reviziji, podkrepljeno s priloženim ekspertnim mnenjem, ponujata prva in tretja toženka, enako pa meni tudi druga toženka, torej po določbah cerkvenega avtonomnega pravnega reda. Toženke pa lahko odškodninsko odgovarjajo po civilnem pravnem redu Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost pravnih oseb za ravnanje njihovih delavcev, torej po določbah v času škodnega dogodka veljavnega 170. člena ZOR. To pa morajo pri svojem delovanju spoštovati tako Katoliška Cerkev kot toženke in njihovi predstavniki. Sodišče zato opravi presojo medsebojnega razmerja med toženkami in povzročiteljem škode, upoštevajoč določbe kanonskega prava, ki ga urejajo,(10) njegov učinek z vidika odškodninske odgovornosti za delavce pa po določbah odškodninskega prava Republike Slovenije. Če je razmerje med pokojnim duhovnikom in toženkami (ali le katero izmed njih) razmerje, v katerem duhovnik ni opravljal svojega poslanstva le zase in samostojno, pač pa pod njihovo oblastjo in za dosego nekega cilja, izpolnitev naloge oziroma poslanstva, h kateremu stremijo tudi same, čeprav pri tem ne zasledujejo materialne koristi in pridobivanja dobička, je na mestu njihova odgovornost po 170. členu ZOR.

17. Da lahko opravlja svoje poslanstvo, mora biti vsak klerik inkardiniran, torej umeščen v cerkvene institucije in s tem pod oblastjo svojega predstojnika, praviloma krajevnega škofa (kan. 265 ZCP). Katoliška cerkev namreč sestoji iz delnih Cerkva. Delne Cerkve so najprej škofije (kan. 368 ZCP), ki se lahko povezujejo v cerkvene pokrajine (kan. 431 ZCP), znotraj škofij pa so kot trajno ustanovljene skupnosti vernikov opredeljene župnije, ki so pod oblastjo krajevnega škofa (ta jih ustanavlja, ukine ali preuredi) in so zaupane župniku (kan. 515 ZCP). Župnik je lastni pastir izročene mu župnije, ki ima pastoralno skrb za zaupano mu skupnost pod oblastjo krajevnega škofa (kan. 519 ZCP). Ta lahko odredi tudi župnikovo odstranitev ali premestitev (kan. 538 ZCP, tudi kan. 1740 in 1741). Čeprav so odnosi znotraj cerkvenih institucij teološke narave (t. i. kanonična pokorščina), že opisana pristojnost krajevnega škofa, da ustanavlja, ukine ali preuredi župnijo pod njegovo oblastjo ali jo zaupa drugemu duhovniku, zgovorno prikaže od škofa tudi dejansko odvisen duhovnikov položaj.

18. Župnik je že po svoji službi dolžan oskrbeti katehetsko vzgojo odraslim, mladim in otrokom, k sodelovanju lahko pritegne klerike, pa tudi vernike laike (kan. 776 ZCP). Katehetska vzgoja je tako kot del župnikove službe tesno povezana z vsako župnijo, ki jo župnik vodi, saj praviloma tudi poteka pod njenim okriljem, v njenih prostorih, pod vodstvom njenega zakonitega zastopnika - župnika, čeprav jo lahko opravlja kdo drug. V tem primeru je potekala pod okriljem tretje toženke, opravljal pa jo je pokojni duhovnik, ki je bil umeščen v njo. Učitelj verouka pa s cerkveno oblastjo ni le hierarhično, temveč tudi močno vsebinsko povezan. Oskrbeti krščansko ljudstvo s katehezo je sicer lastna in odgovorna dolžnost zlasti pastoralnih delavcev, za katero morajo vsak po svoji moči skrbeti vsi udje Cerkve, a jo morajo opravljati pod vodstvom zakonite cerkvene oblasti (kan. 773 in 774 ZCP). Krajevni škof, ki je nedvomno del zakonite cerkvene oblasti, ima upoštevajoč predpise apostolskega sedeža dolžnost izdajati določbe glede katehetskega pouka, skrbeti, da so na voljo primerna katehetska sredstva, oskrbeti tudi katekizem, če se zdi primerno, ter podpirati in usklajevati katehetske pobude (kan. 775 ZCP). Čeprav po oceni toženk duhovnik pri poslanstvu oskrbeti krščansko ljudstvo s katehezo deluje kot škofov sodelavec, vodstvo zakonitih cerkvenih oblasti in opisane pristojnosti krajevnega škofa, župniku, duhovniku ali drugemu veroučnemu učitelju, preprečujeta, da o bistvenih vprašanjih verskega pouka odloča sam. Položaj veroučnega učitelja tako nikakor ni primerljiv s samostojnim podjetnikom, izvajalcem oziroma podjemnikom, tudi ne s članom zbornice.

19. Vsaka izmed toženk je sicer samostojna pravna oseba, torej nosilka pravic in obveznosti, Katoliška Cerkev pa v tej konkretni zadevi ni tožena. Pravni red Republike Slovenije priznava pravno osebnost tako Katoliške Cerkve kot vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij, ki jim to lastnost priznava kanonsko pravo in se priglasijo in registrirajo pri pristojnem organu (drugi odstavek 2. člena Sporazuma). Pristojna cerkvena oblast je tako izključno pristojna za vzpostavitev, spremembo in ukinitev cerkvenih struktur (prvi odstavek 4. člena Sporazuma). Župniji B. v smislu zgoraj predstavljenih določb kanonskega prava predpostavljena Škofija D. je leta 2006 prenehala obstajati, nastale pa so tri nove pravne osebe: Škofija E., ki teritorialno zajema župnijo B., Škofija F. in nadškofija D. kot višja pravna oseba. Podelitev ali odvzem lastnosti pravne osebe je torej pridržana avtonomni cerkveni ureditvi, če se ta priglasi in registrira pri pristojnem organu, pa ji pravni red Republike Slovenije lastnost pravne osebe zasebnega prava mora priznati, ne glede na to, ali izpolnjuje zahteve, ki jih zanjo postavlja sam.(11) S tem postane tudi nosilka pravic in obveznosti. Porazdelitev slednjih v primeru prenehanja ali preoblikovanja pravne osebe je prav tako pridržana cerkveni avtonomiji.(12) Tako podeljena lastnost pravne osebe, njeno preoblikovanje ali prenehanje pa ne morejo imeti učinka, kot ga pravni red Republike Slovenije priznava pravnim osebam, ki jim je ta lastnost podeljena po njem. Ne bi ga imel niti, če bi se toženke dogovorile za pravično porazdelitev obveznosti.(13) Toženke se zato ne morejo sklicevati na to, da je vsaka od njih samostojna in neodvisna, ter tega utemeljevati s primerjavami med državo in občinami, hčerinskimi in glavnimi družbami ter ostalimi revizijsko predstavljenimi primeri. Ponujena razlaga je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, po katerem je lastnost pravne osebe podeljena le tistim združbam, ki izpolnijo zahteve njegovih prisilnih določb. Z njimi je urejena tudi odgovornost za njihove obveznosti v primeru njihovega prenehanja ali statusnega preoblikovanja. Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje priznana avtonomija tako ne pomeni le, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, pač pa tudi, da te v z njihovim temeljnim delovanjem povezana družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno. Njihova notranja pravila se tretjih ne tičejo, zato mora veljati tudi obratno: toženke se v razmerju do tretjih nanje ne morejo sklicevati.

20. Revizijsko sodišče zaključuje, da je v razmerju do tretjih tisti, ki poučuje verouk, s Katoliško Cerkvijo, znotraj nje pa s posamezno župnijo, v kateri opravlja veroučno vzgojo, z njo predpostavljeno škofijo, nadškofijo, v katero je ta povezana, lahko pa tudi z ostalimi, bližnjimi pravnimi osebami znotraj Katoliške Cerkve, funkcionalno povezan do te mere, da to opravlja pod njihovim vodstvom oziroma oblastjo, kot del njihovega poslanstva oziroma naloge in s tem tudi v njihovem interesu.(14) To pa je delovno razmerje v smislu 170. člena ZOR oziroma 147. člena OZ,(15) ki narekuje skupno odgovornost vseh toženk za škodo, če jo je duhovnik, ki je neposredno opravljal to poslanstvo, povzročil pri njem. To je odgovornost sicer več pravnih oseb, ki so to lastnost pridobile po avtonomnem cerkvenem pravu, so pa z njegovimi pravili medsebojno tako povezane in v tako tesni zvezi s povzročiteljem škode, da vse kot en delodajalec odgovarjajo zanj. Zato tudi te odgovarjajo solidarno, čeprav same niso povzročile škode (smiselno po določbi 206. člena ZOR). Odgovornost katerekoli toženke torej ne izhaja iz položaja pokojnega kot župnika, pač pa iz njegovega položaja osebe, ki je učila verouk. Če bi to opravljal kdo drug (tudi laik), bi veljalo enako.

21. Toženke pa tretjim odškodninsko odgovarjajo le, če je veroučni učitelj povzročil škodo na delu ali v zvezi z delom. Delodajalec ne odgovarja za delavca, ki je povzročil škodo tretji osebi le zato, ker je to storil v delovnem času in na delovnem mestu, pač pa zato, ker jo je delavec povzročil pri opravljanju del, ki so v tesni zvezi z rednimi deli njegovega delovnega mesta (t. i. funkcionalna zveza).(16) Toženke menijo, da v tej zadevi ne gre za tovrstno povezanost, saj duhovnikov poseg v tožničino telesno integriteto ni bil v zvezi z delom, torej s poučevanjem verouka, ker to ne terja telesnih dotikov. Pri presoji, ali gre za dejanje, ki je v zvezi z delom, je vselej treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Prav način izvršitve škodnega dejanja lahko pomeni zvezo med delavčevim položajem in njegovim dejanjem.(17)

22. Nobenega dvoma ni, da je pokojni duhovnik opravljal katehetsko vzgojo in da je bilo škodno dejanje tesno povezano z njo, čeprav se revizijsko sodišče strinja, da duhovniku ni mogoče naložiti bremena, da nima prostega časa in da ves čas opravlja svoje delo. Oskrbeti krščansko ljudstvo s katehezo, tudi učiti verouk, pa je del njegovega dela, eno njegovih temeljnih poslanstev. To je pedagoški proces (primerjaj kan. 780 ZCP), ki mu je lastna skrb za tiste, ki se ga udeležujejo, na prvem mestu za otroke in šibkejše. Učitelj verouka mora na otroke, ki so mu zaupani v versko vzgojo, paziti, zanje skrbeti in jih zaščititi. Pokojni duhovnik, ki je opravljanje svojih nalog izkoristil za to, da je po končani veroučni dejavnosti v župnijskih prostorih oziroma v avtomobilu, ko je otroke po veroučnih urah odpeljal domov, s tožnico analno spolno občeval, jo otipaval po intimnih delih, pa čeprav ne v istem prostoru, kot je učil verouk, je grobo kršil to temeljno obveznost iz svojega dela.(18) Njegovo poslanstvo ni zgolj, da učenkam poda versko znanje, pač pa tudi, da ga poda na običajen, obče sprejemljiv način, brez telesnih dotikov po njihovih intimnih delih ali posegov v njihovo spolno integriteto, in da poskrbi, da učenke prostore župnije tako tudi zapustijo. Toženke zato za njegov odstop od ustaljenih pravil nosijo odškodninsko odgovornost. O zastaranju:

23. Toženke vztrajajo pri ugovoru zastaranja. Prva in tretja toženka zato, ker sodišči nižjih stopenj ne bi smeli ugotavljati, ali je bila škoda storjena z dejanjem, ki ima elemente kaznivega dejanja, druga toženka pa zato, ker je tožničina terjatev zastarala po kazenskih in civilnih pravilih.(19) V okviru njunih razlogov bo revizijsko sodišče preizkusilo še zastaranje tožničine terjatve. Drži, da tožnica tožbe ni vložila v trimesečnem roku po ustavitvi kazenskega postopka (drugi odstavek 390. člena ZOR), zato zastaranje v civilnopravnem smislu (388. člen ZOR) ni bilo pretrgano že s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka, pač pa šele z vložitvijo obravnavane tožbe maja 2007.(20) To pa ne pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na daljši zastaralni rok po pravilih kazenskega prava, kakor meni druga toženka. Odvisen pa je od tega, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in ali je kazenski pregon zoper pokojnega duhovnika do vložitve tožbe zastaral.(21) Izrekanje kazenskih sankcij je pridržano kazenskemu sodišču. Če je zoper povzročitelja škode tekel kazenski postopek, je za presojo pravočasnosti odškodninske tožbe pomemben način, s katerim se je postopek zaključil: če je pravdno sodišče na odločitev kazenskega sodišča vezano, obstoja kaznivega dejanja ne sme ugotavljati v odškodninski pravdi; če pravdno sodišče na odločitev, s katero se je kazenski postopek zaključil, ni vezano, pa sme in mora samo odločiti o njegovem obstoju kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP). Pravdno sodišče na sklep o ustavitvi kazenskega pregona zaradi storilčeve smrti ni vezano. Tehtanje obeh ustavno zagotovljenih pravic v tem primeru tudi po oceni revizijskega sodišča narekuje, da se storilcu zagotovljena domneva nedolžnosti umakne tožničini pravici do sodnega varstva, saj kazenski pregon zoper storilca zaradi njegove smrti ni več mogoč.(22) Dokazno breme, da je bila škoda povzročena z dejanjem, ki ima elemente kaznivega dejanja, je bilo na tožnici. Toženke pa bi se lahko njenemu zahtevku zoperstavile tudi z ugovori, da pokojni duhovnik očitanega dejanja ni storil. Če bi želele uspeti, bi se tudi morale, saj nosijo odgovornost za njegova ravnanja.(23)

24. Sodišči nižjih stopenj sta vsa duhovnikova dejanja, storjena zoper tožnico, opredelili kot dejanje z elementi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let, iz 183. člena ob zadnjem storilčevem dejanju veljavnega Kazenskega zakonika Republike Slovenije (pred novelo KZ-A). Ker je bil povzročitelj škode duhovnik, ki je vedel, koliko je tožnica, ki mu je bila zaupana v versko vzgojo, stara, in je svoj položaj nadrejenosti zlorabil za svojo spolno zadovoljitev, so tudi po oceni revizijskega sodišča izpolnjeni znaki njegove hujše oblike iz tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom tega člena, za katero je bila v tem času zagrožena kazen zapora od enega do osmih let.(24) Tako otipavanja po intimnih delih kot tudi analni spolni odnos nedvomno sodijo pod spolna dejanja iz tretjega odstavka tega člena in ne pod drugače prizadeto oškodovančevo spolno nedotakljivost iz milejšega četrtega odstavka tega člena, pri kateri ne pride do fizičnega spolnega stika storilca in oškodovanca.(25) Zaradi specifičnih lastnosti storilca in njegove zlorabe položaja pa tudi ne pod osnovno obliko iz njegovega prvega odstavka, kot meni druga toženka. To velja tudi za vsa ostala zgoraj opisana dejanja, ki jih je od leta 1990 dalje, nazadnje še v šolskem letu 2004/2005, ponavljal pokojni duhovnik.

25. Stališče druge toženke, da je zastaranje kazenskega pregona ne glede na duhovnikova nadaljnja dejanja nastopilo s pretekom desetih let od prvega dejanja, je zmotno. Ne le zato, ker zastaranje kazenskega pregona za dejanja, ki so del nadaljevane kriminalne dejavnosti, kot so v tem primeru vsa storjena dejanja zoper tožnico, prične teči šele z dnem, ko je bilo storjeno zadnje zajeto dejanje,(26) to pa je bilo leta 1995. Pač pa tudi zato, ker kazenski pregon glede na za to dejanje zagroženo kazen zapora nad pet let relativno zastara šele v desetih (in ne petih) letih od njegove storitve (3. točka prvega odstavka 111. člena KZ), kar bi bilo leta 2005, absolutno pa, ko preteče dvakrat toliko časa (šesti odstavek 112. člena KZ), torej leta 2015.(27) Nadalje pa tudi zato, ker so bila, kot je revizijsko sodišče že obrazložilo, tudi duhovnikova nadaljnja dejanja enako huda. Od septembra 2004 (storilcu v korist najzgodnejši trenutek šolskega leta 2004/2005), ko je ugotovljena zadnja od spolnih zlorab in je pričel zastaralni rok ponovno teči,(28) do maja 2007, ko je bila vložena ta tožba, desetletno relativno (tudi ne dvajsetletno absolutno) zastaranje kazenskega pregona in s tem tožničine odškodninske terjatve ni nastopilo.(29) Revizijsko sodišče se ne bo opredeljevalo še do teka rokov po obligacijskem pravu in ugovorov toženk v zvezi s tem, saj bi bilo brez pomena.(30) O višini priznane odškodnine:

26. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili: - da je poseg v tožničino spolno integriteto, sprva kot analni spolni odnos, kasneje kot otipavanje po intimnih delih, trajal kar pet zaporednih let, v času od njenega sedmega do dvanajstega leta starosti; - da je tožnica pri analnem spolnem odnosu doživela hud strah, odpor, zaprepadenost in bolečino, občutek tesnobe se je znova pojavil ob vsakem, tudi posrednem stiku s storilcem, imela je nočne more in kasneje prenehala hoditi k verouku; - da so se pri tožnici s spolnim nadlegovanjem začeli glavoboli, težave z želodcem, zaradi katerih je bila sedemkrat v bolnišnici; - da je v nadaljevanju tožničina čustvena stiska prešla v številne psihosomatske težave in motnje hranjenja, že od leta 1997 se je tožnica zdravila zaradi psihičnih težav, od leta 1999 tudi zaradi motenj hranjenja; - da je spolna zloraba označila tožničino celostno oblikovanje osebnosti, njen odnos do spolnosti, njeno samopodobo in predstavo o lastni vrednosti (občutek sramu in krivde, izguba samospoštovanja,...) ter s tem grobo posegla tudi v njene partnerske odnose, katerih posledice se kažejo še danes in bodo pomembno zniževale kakovost njenega življenja tudi v prihodnje: skriva se pod moškim obnašanjem (dela v vojski), pogosto razmišlja o samomoru, ga je že poskusila storiti, je nezaupljiva do ljudi, nima svojih prijateljev, še zmeraj potrebuje ustrezno psihoterapevtsko obravnavo, zmanjšane so njene možnosti družabnega, šolskega, poklicnega, pridobitnega in drugega udejstvovanja, duševne bolečine pa zaradi tega skupno trpi že več kot 20 let in jih bo še trpela.

27. Tožnica je zahtevala odškodnino kot posebno zadoščenje na podlagi 202. člena ZOR(31) in kot odškodnino zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na podlagi 200. člena ZOR(32). Pravično zadoščenje upošteva, da je s protipravnim posegom v spolno nedotakljivost na prav poseben način prizadeto oškodovančevo dostojanstvo. Ne izključuje pa denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki.(33) Ne glede na to, na kateri pravni podlagi sta sodišči nižjih stopenj tožnici priznali denarno odškodnino, je za njeno pravično umestitev, na eni strani upoštevajoč tožničino doživljanje telesne in duševne celovitosti ter posegov vanjo ter na drugi materialne možnosti družbe (drugi odstavek 200. člena ZOR), odločilna skupna priznana višina 80.000,00 EUR, kar znaša skoraj 80 povprečnih mesečnih neto plač ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. S tem tožničin primer stopa ob bok primerom iz sodne prakse Vrhovnega sodišča II Ips 8/96 (80 povprečnih mesečnih neto plač), II Ips 366/2011 (77 povprečnih mesečnih neto plač) in II Ips 295/2012 (80 povprečnih mesečnih neto plač). Po oceni revizijskega sodišča tja tudi sodi. Škoda, na katero se sklicujejo toženke, predvsem v primeru II Ips 238/2006, v katerem je sodišče odmerilo 25 povprečnih neto mesečnih plač deklici (v času škodnega dogodka stari 6 let, ki jo je toženec otipaval po telesu, nogah in spolovilu, ji rekel naj ga prime za ud in pri tem masturbiral, vse pa trikrat ponovil), ni primerljiva tožničini škodi. Tudi ne škoda iz primera VIII Ips 53/2010, v katerem je sodišče odmerjalo denarno odškodnino za posledice telesnih poškodb, nastalih pri padcu z višine, torej zgolj po 200. členu ZOR, pri kateri ni prostora za oškodovančevo prizadeto dostojanstvo zaradi posega v njegovo spolno integriteto. Nekoliko bližje obravnavanemu je primer II Ips 106/2004, v katerem je sodišče odmerilo 51 povprečnih plač deklici, ki jo je povzročitelj škode eno leto večkrat tedensko spolno zlorabljal, kar se je odrazilo v težki stresni situaciji, v vzporednih telesnih težavah in v posledicah v odrasli dobi kot deficitarna ženska spolna identiteta, izguba ugleda, občutki manjvrednosti ter še vedno prisoten strah pred moško figuro, ki ji onemogoča kvalitetno spolno življenje ter uspešno udejstvovanje na socialnem področju. Revizijsko sodišče ocenjuje, da tožnici zaradi hujših duševnih posledic, ki jo napeljujejo k samomoru, pripada višja odškodnina. Dodaja pa še, da je v primerjani zadevi II Ips 106/2004 revizijo vložil le toženec, Vrhovno sodišče pa je zato lahko presodilo le, ali prisojena odškodnina ni previsoka, in ne tudi, če je dovolj visoka.

O ostalih očitkih:

28. Po oceni revizijskega sodišča je izrek izpodbijanih sodb razumljiv, saj so vse tri toženke, ki so skupaj tožena stranka, tožnici nerazdelno odgovorne za škodo, zato očitane kršitve pravdnega postopka v zvezi s tem ne morejo biti podane. Revizijsko sodišče je tudi že pojasnilo zmotnost stališča sodišč nižjih stopenj, da je odgovornost tretje toženke utemeljena na odgovornosti pravnih oseb za škodo, ki jo povzročijo člani njenih organov, zato ne bo odgovarjalo na očitke prve in tretje toženke o pomanjkanju razlogov glede delovanja pokojnega duhovnika hkrati kot delavca ene in zastopnika druge pravne osebe (tudi ne na primerjave med rektorjem univerze in profesorjem na eni izmed njenih članic). Dodaja, da avtonomno kanonsko pravo v okviru sprejetega in splošno dostopnega ZCP sodišče pozna in uporabi po uradni dolžnosti, zato tožnici ni bilo treba dokazovati njegove vsebine. Ker ustavno zagotovljena svoboda delovanja verskih skupnosti ne pomeni njene popolne osvobojenosti od državnega pravnega reda,(34) kar je revizijsko sodišče zgoraj že izčrpno obrazložilo, uporaba splošnih pravil za presojo razmerja Katoliške cerkve oziroma toženk do oseb, ki zanje nastopajo, ne pomeni nedopustnega posega v pravico do avtonomnega in svobodnega delovanja verskih skupnosti po 7. členu Ustave RS. Pa tudi ne v pravico do (kolektivne) verske svobode po 41. členu Ustave RS in 9. členu EKČP. 29. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje prvi in tretji toženki, da je tožnica zatrjevala škodo - nevšečnosti med zdravljenjem do leta 2004, ne pa tudi v letih 2005, 2006 in 2008, kot sta posamezne preglede ugotovili sodišči nižjih stopenj. V zgoraj opisanih tožničinih težkih posledicah škodnega dejanja pa se ti pregledi povsem izgubijo in ne vplivajo na višino odmerjene odškodnine. Pojasnjuje tudi, da je nasprotje med razlogi sodišča druge stopnje v 36. in 39. točki sodbe le navidezno, saj prva (kot tudi točka 41) govori o tem, kateri zastaralni rok je treba uporabiti in v zvezi s tem tudi ugotovi dejanje z elementi kaznivega dejanja, s katerim je bila škoda povzročena tožnici, pojasnilo pritožbenega sodišča pa je bilo dano glede na pritožbena zatrjevanja druge toženke, da so ostale oškodovanke v kazenskem postopku pokojnega duhovnika bremenile zgolj spolnega nadlegovanja, tožnica pa tudi analnega spolnega odnosa, kar naj bi pod vprašaj postavilo resničnost njene izpovedbe, torej narejeno dokazno oceno; druga pa o pretrganju zastaranja kazenskega pregona, ki je nastopilo zaradi pozneje storjenih več istovrstnih dejanj; in da je takšen zapis, gledan kot celota, razumljiv. Čeprav so razlogi sodišča druge stopnje o dejanjih z elementi kaznivega dejanja, storjenih na škodo ostalih učenk, skopi, pritrjujejo obširnejšim razlogom sodišča prve stopnje, kar za obrazloženost drugostopenjske sodbe zadošča.(35) Tako jih je razumela tudi druga toženka, ki se zavzema za to, da so milejša. Zmotnost njenega stališča je revizijsko sodišče že obrazložilo.

30. Že pritožbeno sodišče je drugi toženki pojasnilo, da so se pooblaščenci vseh toženk strinjali z branjem izpovedi prič in da je prepozno uveljavljala kršitve v smeri nepopolnosti izvedenskega mnenja. Tem razlogom v reviziji ne nasprotuje, le ponavlja svoje pritožbene očitke, kar za obrazloženost revizijskih razlogov ne zadošča.(36) S svojimi revizijskimi očitki druga toženka delno tudi nedovoljeno izpodbija dejansko stanje (ali je pokojni duhovnik s tožnico analno spolno občeval oziroma sploh storil katero izmed dejanj, kdaj je tožnica izvedela za obseg škode, ...), čeprav to skuša prikriti z navideznimi postopkovnimi kršitvami (o nasprotju med tožničino izpovedbo in medicinsko dokumentacijo ter ugotovljenim, o dejstvih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, ...). Takšen očitek v resnici ne pomeni protispisnosti, pač pa sodnikovo sklepanje iz izvedenih dokazov, ki je s tem postalo del ugotovljenega dejanskega stanja, zato v revizijskem postopku ni dovoljen.

31. Ker uveljavljeni revizijski razlogi nisi podani, je revizijsko sodišče neutemeljeni reviziji toženk zavrnilo (378. člen ZPP).

32. Odločitev, da toženke same krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe. Tožnici, ki je na vročeni reviziji obrazloženo odgovorila, pa morajo povrniti stroške njenega odgovora. Revizijsko sodišče je glede na revizijsko sporno vrednost 80.000,00 EUR (in ne glede na celotno vrednost spora, saj je izpodbijana le pravnomočno dosojena terjatev) na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) tožnici priznalo 1.800 odvetniških točk za vloženo revizijo ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.007,96 EUR. Ker so toženke nerazdelno odgovorne glede glavne stvari, morajo tožnici nerazdelno povrniti tudi stroške postopka (tretji odstavek 161. člena ZPP), in sicer v roku petnajst dni, sicer bodo morale plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Da so torej izpolnjene vse predpostavke duhovnikove odškodninske odgovornosti, to je: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode, ki se domneva, kot določa prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega uporabo narekuje nastanek odškodninskega razmerja pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) 1. 1. 2002, ki enako določa v prvem odstavku 131. člena.

Op. št. (2): Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, oškodovanec pa ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (prvi in drugi odstavek 170. člena ZOR).

Op. št. (3): Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (prvi odstavek 172. člena ZOR).

Op. št. (4): Teoretična izhodišča so v nadaljevanju deloma povzeta po D. Jadek Pensa v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, komentar k citiranim členom.

Op. št. (5): Revizijsko sodišče bo v nadaljevanju izraza delavec in delodajalec uporabljalo v pomenu, kot jima ga daje obligacijsko pravo, in ne v pomenu delovnopravne zakonodaje.

Op. št. (6): Kot norme kanonskega prava revizijsko sodišče šteje predvsem norme ZCP, ki velja od 27. 11. 1983. Op. št. (7): Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča Rm-1/02 z dne 19. 11. 2003, primerjaj predvsem njene 7., 32. in 33. točko obrazložitve, pa tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010. Op. št. (8): Praviloma tudi presoji cerkvenih institucij, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2229/08 z dne 28. 5. 2009. Op. št. (9): Med tretje se uvršča tudi otrok, ki obiskuje verouk, čeprav se je s krstom pridružil Katoliški cerkvi, saj ni del notranje, avtonomne cerkvene organizacije.

Op. št. (10): Sodno varstvo ne more biti izključeno, če bi bila odločitev o zahtevku, ki se presoja po državnem pravu, odvisna od odgovora na kakšno predhodno vprašanje, urejeno z avtonomnimi akti verske skupnost, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2229/08 z dne 28. 5. 2009. Op. št. (11): Primerjaj zlasti 40. točko odločbe Ustavnega sodišča Rm-1/02 z dne 19. 11. 2003, tudi določbo tretjega odstavka Zakona o verski svobodi, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava, pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti pa imajo tudi njihovi sestavni deli.

Op. št. (12): Kadar pravna oseba preneha obstajati, se njeno premoženje, pravice in obveznosti urejajo po pravu in statutu, če to ni omenjeno, pa pripadejo neposredno višji pravni osebi (kan. 123 ZCP), kadar se pravna oseba razdeli tako, da se iz njenega dela ustanovi posebna pravna oseba, mora za delitev pristojna cerkvena oblast, varujoč predvsem voljo ustanoviteljev in darovalcev, pridobljene pravice in potrjen statut, sama ali po izvršilcu skrbeti, da se premoženje in premoženjske pravice, dolgovi in bremena razdelijo med pravni osebi v dolžnem sorazmerju, upoštevajoč vse okoliščine in potrebe vsake od obeh (kan. 122 ZCP).

Op. št. (13): Tako kot pogodbeni, torej dogovorjeni prenosi odškodninske odgovornosti zoper oškodovanca nimajo učinka, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 419/1992. Op. št. (14): K revizijskim navedbam, da duhovnik opravlja svoje poslanstvo v korist vseh vernikov, revizijsko sodišče dodaja še, da ZA vsako pravno osebo stojijo osebe, v korist katerih pravna oseba deluje. To so lahko državljani za državo, družbeniki (delničarji) za gospodarsko družbo, verniki za versko skupnost, itd, kar pa v ničemer ne posega v njeno odgovornost. Op. št. (15): Duhovnikov položaj so tudi tuja sodišča že ocenila kot položaj, primerljiv delavčevemu, primerjaj odločbo JGE v. The Trustees of the Portsmouth Roman Catholic Diocesan Trust, Court of Appeal, London, B3/2011/321 (EWCA Civ 938) z dne 12. 7. 2012, tudi odločbo Doe v. Bennett, Supreme Court of Canada, SCC 17 z dne 25. 3. 2004, ...

Op. št. (16): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 766/2005 in II Ips 246/2010. Op. št. (17): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 350/92 in II Ips 257/2011. Op. št. (18): Ravno v tem je obravnavan primer bistveno drugačen od primera VS BiH Gž 1464 iz leta 1974, ko je do posilstva prišlo s strani delavca in na delovnem mestu, pa vendar brez povezave z opravljanjem delavčevih nalog, na katerega se v povezavi s Komentarjem Obligacijskih razmerij Stojana Cigoja sklicujejo toženke, in drugih izpostavljenih primerov.

Op. št. (19): Po pravilu iz prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, kar velja tudi za zadržanje zastaranja (377. člen ZOR). Daljši zastaralni rok velja tudi proti osebam, ki odgovarjajo za povzročitelja škode, primerjaj Cigoj v Komentar obligacijskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, II. knjiga, Ljubljana 1984, str. 1172. Op. št. (20): Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje druga toženka.

Op. št. (21): Ne bi bilo primerno, če bi povzročitelj škode kazensko odgovarjal, oškodovanec, ki je zaradi njegovega ravnanja pretrpel škodo, pa bi bil zavrnjen, češ da je njegova zahteva že zastarana, primerjaj Cigoj, navedeno delo, stran 1171. Op. št. (22): Primerjaj Galič v Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav, leto 1997, tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 in II Ips 548/2002. Op. št. (23): V ta namen bi lahko predlagale tudi druge dokaze, ker zaradi duhovnikove smrti njegovo zaslišanje ni bilo mogoče. Op. št. (24): Pod imenom Kazenski zakonik Republike Slovenije je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/1994, pozneje pa preimenovan v Kazenski zakonik z okrajšavo KZ, ki jo bo uporabljalo tudi revizijsko sodišče. Njegov 183. člen je določal:

(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara štirinajst let, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara štirinajst let ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let. (3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara štirinajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo,varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara štirinajst let, se kaznuje z zaporom do treh let. Pri presoji kaznivega dejanja se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, razen če je novejši zakon milejši (3. člen KZ). Pred KZ je to kaznivo dejanje urejal tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 103. člena Kazenskega zakonika Socialistične federativne republike Jugoslavije (KZ SFRJ), zanj pa je bila zagrožena enaka kazen. Enake so tudi njegove določbe o zastaranju in pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Zato se je revizijsko sodišče sklicevalo le na določbe KZ. Po letu 2004 veljavna novela KZ-B ali sedaj veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) sta za storilca manj ugodna, saj za je za tovrstno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od treh do desetih let, starostna meja mladoletne osebe pa je bila na petnajst let zvišana že leta 1999 z novelo KZ-A. Op. št. (25): Primerjaj Deisinger v Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 244 in 254 do 258. Op. št. (26): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 274/2004. Op. št. (27): Šteto od prvega dejanja leta 1990, bi absolutno zastaranje nastopilo leta 2010, relativno pa leta 2000. Tudi glede slednjega pa velja v nadaljevanju pojasnjeno pretrganje zastaranja.

Op. št. (28): Zastaranje se pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. (četrti odstavek 112. člena KZ), po pretrganju pa prične zastaranj ponovno teči (peti odstavek 112. člena KZ).

Op. št. (29): Zato niso odločilni začetek in izid kazenskega postopka, obseg vložene obtožnice in v njej napravljena kvalifikacija duhovnikovih dejanj s strani tožilstva.

Op. št. (30): Pritožbeno sodišče je sicer najprej zapisalo, da bi morale toženke zastaranju kazenskega pregona ugovarjati v kazenskem postopku. Je pa v nadaljevanju kljub temu obrazložilo, zakaj zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo, zato s takšnim zapisom ni storilo nobene kršitve.

Op. št. (31): Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ima oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo (202. člen ZOR).

Op. št. (32): Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni (prvi odstavek 200. člena ZOR).

Op. št. (33): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 106/2004. Op. št. (34): Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010. Op. št. (35): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 179/2012, II Ips 348/2011, II Ips 292/2008, ...

Op. št. (36): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 15/2003.