Jedro

Tožničine sporne vloge, ki jo je vložila 29. 5. 2017 ni mogoče šteti kot nove vloge za priznanje vtoževane pravice. Iz komentarja k 66. členu ZUP izhaja, da se vloga presoja glede na zahtevek, ki ga stranka z njo uveljavlja oziroma glede na vsebino vloge, zato ni pomembno kako je stranka vlogo poimenovala. Ker se je torej postopek začel še v času veljavnosti ZSDP je potrebno glede na 113. člen ZSDP-1 navedeni postopek dokončati po določbah prejšnjega zakona, torej po določbah ZSDP. Ker tožena stranka o pravici po določbah ZSDP še ni odločala, je sodišče utemeljeno izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2017 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 6. 2017 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da po svojem prvostopenjskem organu odloči o zahtevi tožnice za uveljavitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obdobju od 4. 4. 2006 do 14. 1. 2008. Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v celoti povrniti njene stroške postopka, o čemer bo izdan poseben sklep.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je bilo sodišče v tem sporu dolžno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Ker je tožnica vložila vlogo v mesecu maju 2017 je bilo potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v tem obdobju. Pravilnost takšnega stališča izhaja iz določbe 113. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih1 (v nadaljevanju; ZSDP-1), ki določa, da se postopki za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo in pravice do družinskih prejemkov, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona dokončajo po določbah ZSDP. Se pravi, da se po uveljavitvi ZSDP-1, ZSDP uporablja samo še za tiste postopke, ki so se začeli pred začetkom njegove uporabe. Upravni organ je tako pri odločanju pravilno odločal skladno z določbami ZSDP-1. To izhaja tudi iz procesnega vidika. V drugem odstavku 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku2 (v nadaljevanju; ZUP) je namreč določeno, da je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve, če ne gre za primere iz 129. člena tega zakona (če vloga ni zavržena). Splošno sprejeto načelo je tudi, da se v postopkih uporabljajo tista postopkovna pravila, ki veljajo v času odločanja. Drugostopenjski organ je torej pri odločanju pravilno uporabil določbo petega odstavka 60. člena ZSDP-1 in pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. Pravico do plačila prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti je namreč možno uveljavljati za nazaj le v roku 30 dni od nastopa dela s krajšim delovnim časom od polnega. Če pritožbeno sodišče temu stališču ne bi sledilo, pa tožena stranka dodatno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje upravnemu organu prve stopnje naložilo, da odloči na podlagi določb Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih3 (v nadaljevanju; ZSDP) o tožničini zahtevi za plačilo za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obdobju od 4. 4. 2006 do 14. 1. 2008. Takšen izrek pa je po mnenju tožene stranke neizvršljiv, zaradi česar je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Po mnenju tožene stranke niti na podlagi ZSDP ni bilo moč uveljavljati sporne pravice kadarkoli za nazaj. Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo je urejal postopek za pridobitev pravice. Vsaka pravica se uveljavlja v nekem postopku. Res pa je, da mora upravičenec sam poskrbeti za uveljavitev pravice. Če ne poskrbi, sam nosi negativne posledice. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabiti doktrino o tako imenovani eksceptio illegalis je materialnopravno zmotno. Pravilnik je namreč določal zgolj postopek uveljavljanja sporne pravice, ni pa omejeval same pravice. Če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, bi lahko upravičenci do sporne pravice po ZSDP, le to uveljavljali tudi po več desetletjih po prenehanju dela s krajšim delovnim časom od polnega. To pa je nesprejemljivo. Poleg tega se postavlja še vprašanje, kako naj odloči upravni organ o tem, da se tožnici za obdobje od 4. 4. 2006 do 14. 1. 2008 prizna sporna pravica. Sodba je zato neizvršljiva. Formalne vloge ni, v postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno, kateri je tisti dan, od katerega se naj tožnici prizna sporna pravica. Če bi bil to že 4. 4. 2006, sodišču prve stopnje zadeve ne bi bilo treba vrniti v ponovno odločanje. Ker pa temu očitno ni tako, je odločitev sodišča prva stopnje sama s seboj v nasprotju. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja, je materialnopravno zmotno. Po mnenju tožene stranke je zahtevek tožnice za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost za obdobje od aprila 2006 do januarja 2008 že zastaral. Tožena stranka namreč ni navajala, da je zastarala pravica, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Uveljavljala je, da s potekom časa pravice ni več mogoče uveljavljati. Bistvena značilnost zastaranja (335. člen OZ) je, da s potekom časa ugasne zahtevek za pravno varstvo, sama pravica pa ostane v veljavi. Glede na vse navedeno je nepravilna odločitev tudi o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da pritožba izhaja iz več zmotnih materialnih predpostavk, kakršni sta na primer tista o uporabljivosti ZSDP-1 v predmetni zadevi ali pa tista o v breme tožnice domnevno izteklem zastaralnem roku. V pritožbi je zaznati tudi več dejanskih stališč, ki so v očitnem nasprotju z jasnimi, razumnimi in prepričljivo obrazloženimi dejanskimi ugotovitvami sodišča, ki temeljijo na prepričljivih izpovedbah same tožnice in pa referentke CSD, ki je v kritičnem času vodila tožničine postopke uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Glede trditve tožene stranke, da je tožnica vlogo za pridobitev sporne pravice vložila šele 26. 5. 2017, omenjena trditev ne drži. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnica dejansko podala omenjeno vlogo že mnogo prej in sicer leta 2008, hkrati z uveljavljanjem istovrstne pravice za drugo obdobje, ko je ravno tako opravljala delo s krajšim delovnim časom od polnega na temelju starševstva, torej od leta 2008 do januarja 2011. Vložitev vloge v omenjenem obdobju je potrdila tudi zaslišana referentka. Vlogo je videla na lastne oči. Če ne bi bilo vloge, tudi spisa ne bi bilo (iz dela zapisnika z dne 10. 5. 2018, v katerem je njena izpovedba, je ta argument očitno izpadel, a to smiselno vseeno izhaja iz konteksta preostale vsebine tam zapisanega). S pravnega vidika je tako povsem nepomembno, da je tožnica vlogo za pridobitev sporne pravice lastnoročno sestavila v pisni obliki ali pa jo je morebiti podala ustno kateri od referentk, ko so se srečevale v prostorih CSD A. Ključno je le, da je bila vloga v letu 2008 zanesljivo podana in da se je na podlagi te vloge začel tudi postopek. Leto 2008 pa je obdobje veljavnosti ZSDP in ne ZSDP-1. Glede uporabe prvega odstavka 63. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo, s katero je bil za vložitev zahteve za pridobitev sporne pravice določen 60-dnevni rok, sodišče prve stopnje pravilno navaja, da iz vidika sporne pravice uporaba navedene določbe ni bila dopustna. Gre namreč za podzakonski akt, ki pa ne sme zoževati pravic in obveznosti, kot so urejene v zakonu. V tem primeru je potrebno uporabiti eksceptio illegalis in na podlagi tega pravila zavrniti uporabo nezakonite določbe. Povsem jasno je tudi, da sporna pravica doslej še ni nastala (če bi, bi lahko vsakdo, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, preprosto zahteval od tožene stranke, naj mu plača sorazmerni del prispevkov že na temelju samega zakona, ne na temelju v tem sporu izpodbijanih odločb). Težko razumljivo je tudi pritožbeno stališče, češ da naj izpodbijana sodba ne bi bila izvršljiva. Izrek slednje je popolnoma jasen in določen, nanaša pa se na obdobje od 4. 4. 2006 do 14. 1. 2008. ZSDP namreč ne preprečuje urejanja sporne pravice za nazaj. Tožnica je za uveljavitev svoje pravice poskrbela v največji možni meri in to ne le z vložitvijo vloge za pridobitev sporne pravice, temveč tudi z večkratnim opominjanjem referentke CSD, ki je bila zadolžena za njene zadeve, in sicer naj se ji zahtevana odločba vendarle izda. Kaj več od prava neuke stranke v upravnem postopku tudi ni mogoče pričakovati. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju; ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 6. 2017. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ CSD A. odločil, da se tožničina vloga za uveljavitev pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva od 4. 4. 2006 do 14. 1. 2008 zavrne.

7. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je tožnica vložila vlogo za priznanje prej navedene pravice. Od tega je namreč odvisna tudi uporaba materialnega zakona, torej ali je pri presoji sporne zadeve potrebno upoštevati določbe ZSDP ali določbe ZSDP-1. 8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožnica vlogo za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obdobju od 4. 4. 2006 do 14. 1. 2008 vložila že pred vlogo (priloga A/7 sodnega spisa), ki je bila vložena 29. 5. 2017. Pritožbeno sodišče s tako ugotovitvijo sodišča prve stopnje soglaša. 9. Ne glede na to, da tožnica toženi stranki niti sodišču ni predložila formalne vloge, iz katere bi izhajalo, da je vlogo za navedeno pravico vložila že pred 29. 5. 2017 in da formalne vloge tudi tožena stranka ni našla v svoji dokumentaciji, pa to ne pomeni, da ta vloga sploh ni bila vložena. Iz prepričljive izpovedbe zaslišane referentke B.B., ki je vodila postopek v zvezi z priznanjem pravice namreč izhaja, da je tožnica vložila vlogo. Vlogo je videla na lastne oči, narejen je bil tudi ovoj zadeve, sama pa je tudi pripravila odločbo. Do odlaganja izdaje odločbe pa je v tožničinem primeru prišlo zaradi težav s sistemom, ki po aprilu v tekočem letu ni omogočal, da se popravijo oziroma vnesejo podatki za nazaj. Da je bila vloga vložena, nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe tožnice, da je v zvezi z izdajo odločbe večkrat kontaktirala s prej omenjeno referentko, tako po telefonu, kot tudi osebno in tudi preko SMS (priloga A/6). Kot to poudarja že sodišče prve stopnje, iz skladne izpovedbe tako tožnice kot tudi referentke, izhaja da je bila tožnica tudi osebno pri referentki, ko je uveljavljala pravico še za drugo obdobje od leta 2008 do januarja 2011. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za priznanje vtoževane pravice podana najkasneje ob uveljavljanju pravice za drugo obdobje. Datum je tako nedvomno določljiv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Tožničine vloge, ki jo je vložila 29. 5. 2017 tako nikakor ni mogoče šteti kot nove vloge za priznanje vtoževane pravice. Iz komentarja k 66. členu ZUP5 izhaja, da se vloga presoja glede na zahtevek, ki ga stranka z njo uveljavlja oziroma glede na vsebino vloge, zato ni pomembno kako je stranka vlogo poimenovala. Ker se je torej postopek začel še v času veljavnosti ZSDP je potrebno glede na 113. člen ZSDP-1 navedeni postopek dokončati po določbah prejšnjega zakona, torej po določbah ZSDP. Ker tožena stranka o pravici po določbah ZSDP še ni odločala, je sodišče utemeljeno izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je s Pravilnikom6 (v nadaljevanju: Pravilnik) določen rok v katerem mora vlagatelj uveljavljati sporno pravico, pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za podzakonski akt, ki pa ne sme ožati same pravice, torej določati dodatnih pogojev. Dodatni pogoji bi morali biti določeni z zakonom, kot je bilo to nenazadnje storjeno s sprejetjem ZSDP-1. Minister je s sprejetjem Pravilnika presegel pooblastilo, ki mu je bilo dano v tretjem odstavku 53. člena ZSDP, saj je za pridobitev pravice določil dodaten pogoj, ki pa je lahko določen le z zakonom, kar nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo citira že sodišče prve stopnje.

12. Neutemeljeno so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem. Bistveno pri tem je, kot to poudarja že sodišče prve stopnje, da tožnica uveljavlja pravico iz zavarovanja za starševsko varstvo. Ta pravica pa glede na določbe ZSDP oziroma ZSDP-1 ne zastara. Odločilno je zgolj, ali zakon določa rok, v katerem lahko zavarovanec oziroma upravičenec uveljavlja tako pravico.

13. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnica v sporu uspela, utemeljeno odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške postopka.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker odgovor na pritožbo ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 97/2001. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 glej Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 245. 6 Ur. l. RS, št. 104/03.