Up-167/97

25. 3. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. Č. iz K. na seji senata dne 25. marca 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 534/91 z dne 4. 9. 1991 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, št. P 499/90 z dne 25. 1. 1991 se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 567/96 z dne 6. 2. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 540/95 z dne 13. 3. 1996 in sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 681/93 z dne 10. 2. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da mu je sodišče nejprej dve leti pred uveljavitvijo Stanovanskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 13/93, 9/94 - odl.US, 21/94, 29/95, 23/96, 24/96 - odl.US in 44/96 - odl.US - v nadaljevanju: SZ) odvzelo stanovanjsko pravico. Po mnenju pritožnika sta sodbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, št. P 499/90 z dne 25. 1. 1991 in Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 534/91 z dne 4. 9. 1991 krivični, ker da sodišči nista upoštevali niti ene pritožnikove navedbe. Izrednega pravnega sredstva zoper ti sodbi naj ne bi mogel vložiti, ker pravdnega spisa ni bilo. Obnovo spisa naj bi zahteval njegov pooblaščenec dne 4. 3. 1997, dne 7. 5. 1997 pa naj bi po vpogledu v obnovljeni spis ugotovil, da v spisu ni nobenega podatka o dohodku družine, na kar naj bi se sodišči sklicevali ob izdaji izpodbijanih sodb o odvzemu stanovanjske pravice.

2.S sodbami, navedenimi v 2. točki izreka tega sklepa, je bila zavrnjena pritožnikova zahteva za odkup stanovanja po določbah SZ, ker so sodišča ugotovila, da v času uveljavitve SZ pritožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice. Pritožnik zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) ter 22. (enako varstvo pravic) in 33. (zasebna lastnina) člena Ustave. Navaja, da se Vrhovno sodišče "sploh ni poglabljalo v dejansko problematiko".

B.Sodišča naj bi se pri zavrnitvi njegove zahteve za odkup stanovanja sklicevala na prvi dve krivični sodbi. Glede na prakso prodaje stanovanj po SZ pa naj bi bil pritožnik edina izjema z družino s štirimi otroci. Pritožnik v ustavni pritožbi in njenih dopolnitvah navaja tudi okoliščine, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja pri takratnem stanodajalcu in na ravnanje upravnih organov in Policije v zvezi z ugotavljanjem prebivališča pritožnika in njegove družine.

3.Po 82. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno pritožbo dopustno vložiti zoper posamične akte, ki so bili izdani po uveljavitvi Ustave. Ustava je začela veljati dne 23. 12. 1991 (172. člen Ustave). Ustavna pritožba, vložena zoper posamična akta, navedena v 1. točki izreka, ki sta bila izdana 25. 1. 1991 in 4. 9. 1991, je torej nedopustna. Ustavno sodišče jo je zato v tem delu zavrglo. Zato se tudi ni moglo spuščati v ugotavljanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaradi morebitnih nepravilnosti pri odločanju o odpovedi stanovanjskega razmerja.

4.Z izpodbijanjem sodb, navedenih v 2. točki izreka tega sklepa, želi pritožnik doseči možnost odkupa stanovanja, na katerem mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano s pravnomočnima sodbama iz 1. točke izreka tega sklepa. Ustavno sodišče pa ni instanca rednega sodstva, ampak je ustavna pritožba poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja in presoja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev pristojnih sodišč o tem, ali je pritožnik ob uveljavitvi SZ imel stanovanjsko pravico, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Glede na pritožnikove navedbe bi bila njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave kršena le, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem se pritožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za pravilno in zakonito odločitev, oziroma, če bi sodišča z izpodbijanimi sodbami odločila napak in drugače, kot sicer odločajo v podobnih ali enakih zadevah, česar pa pritožnik niti ne zatrjuje.

6.Pritožnikove navedbe o drugačni praksi se namreč nanašajo na ravnanje subjektov, ki so bili na podlagi določb SZ dolžni prodati stanovanja na zahtevo imetnikov stanovanjske pravice. S sklicevanjem pritožnika na ravnanje teh subjektov pa pritožnik v obravnavanem pravdnem postopku ni mogel uspeti, kot pravilno ugotavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi.

7.Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave bi lahko bila relevantna pritožnikova navedba, da sodišče ni upoštevalo njegovih argumentov. Vendar pa sodišču ni mogoče očitati, da bi odločalo arbitrarno in drugače od siceršnje prakse sodišč. Pritožnik je namreč v reviziji z "neupoštevanimi argumenti" izpodbijal dejstvo o prenehanju stanovanjskega razmerja, ki je bilo ugotovljeno v postopku, pravnomočno končanem že s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 534/91 z dne 4. 9. 1991. Sodišče je zato utemeljeno ugotovilo, da presoja pravilnosti pravnomočne odločitve iz prejšnje pravde ne more biti predmet odločanja v tem pravdnem postopku.

8.Za kršitev 33. člena Ustave bi lahko šlo, če bi pritožnik ob uveljavitvi SZ imel stanovanjsko pravico, sodišče pa bi napačno odločilo, da pritožnik nima pravice do odkupa stanovanja.

Ustavno sodišče ugotavlja, da ne gre za tak primer.

Nezadovoljnost z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišč pa sama po sebi tudi ne more biti argument o kršitvi zatrjevanih človekovih pravic.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami, navedenimi v 2. točki izreka tega sklepa, zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 82. člena v zvezi s 6. členom ZUstS ter na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude