Jedro

Nadomestilo za invalidnost, ki ga je tožnik prejemal od ZPIZ, se ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike do pripadajoče odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izplačati neto znesek v višini 4.106,80 EUR, po predhodnem odvodu davka v višini 709,62 EUR od bruto zneska v višini 4.816,42 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen dopust izplačati neto znesek v višini 977,20 EUR, po predhodnem odvodu prispevkov v višini 309,40 EUR ter davka v višini 113,40 od bruto zneska v višini 1.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka, in sicer stroške pooblaščenke v skupnem znesku 371,73 EUR in sodno takso za tožbo v znesku 190,00 EUR, v 8 dneh po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper zamudno sodbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V pritožbi navaja, da se pritožuje zoper zamudno sodbo sodišča v celoti in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da je bila toženi stranki tožba skupaj s pravnim poukom pravilno poslana in vročena dne 23. 12. 2013, pri čemer tožena stranka nanjo v zakonskem 30 dnevnem roku ni odgovorila, zaradi česar je odgovor na tožbo z dne 24. 1. 2014 neupošteven, saj naj bi se rok za odgovor na tožbo iztekel 22. 1. 2014. Tožba toženi stranki ni bila vročena pravilno, saj je sporno pošiljko 23. 12. 2013 na izpostavi Pošte Slovenije d.o.o. v A. dvignil B.B., zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu referent, ki pa ni bil pooblaščen za dvigovanje pošte v imenu tožene stranke. V obdobju od 23. 12. 2013 do 27. 12. 2013 je bil pri toženi stranki kolektivni dopust, toženi stranki pa tudi ni znano iz kakšnega razloga je B.B. tega dne dvignil pošiljke na pošti. Za dvigovanje poštnih pošiljk v imenu tožene stranke so na podlagi pooblastila z dne 10. 10. 2005 za nedoločen čas pooblaščeni C.C., D.D. in E.E.. B.B. je sicer pooblaščenec, naveden v pooblastilu z dne 8. 1. 1997, a to pooblastilo nima pravne veljave, tudi v kolikor je bilo veljavno sklenjeno, je njegovo trajanje prenehalo konec koledarskega leta 1997. V imenu pooblastitelja je namreč to pooblastilo podpisal F.F., ki je bil v tem obdobju na delovnem mestu direktor splošno kadrovskega sektorja in niti v okviru pogodbe o zaposlitvi, niti posebej ni bil pooblaščen za podpisovanje tovrstnih pooblastil. Takšno pooblastilo podpiše lahko le zakoniti zastopnik družbe, to je bil G.G. V obdobju podpisa pooblastila je veljal tudi Zakon o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ur. l. RS, št. 2/1986, 26/1990 - ZPTTS), ki je v 2. členu določal, da se poštne storitve opravljajo na podlagi pogodbe pod pogoji, določenimi s tem zakonom in splošnimi pogoji za opravljanje PTT storitev. Iz podpisanega pooblastila z dne 8. 1. 1997 izhaja, da je nekdo na pooblastilu prečrtal del besedila pod opombo št. 2 „ki pa ne sme biti daljši, kot do konca koledarskega leta“ ter je hkrati prečrtal datum 31. 12. 1997, ki je bil vtipkan na mestu, ki določa prenehanje trajanje pooblastila, in nad prečrtani datum zapisal besedo „preklican“. Toženi stranki ni znano, kdo je izvedel omenjeni spremembi pooblastila in kdaj je bilo to izvedeno. Pooblastilo z dne 8. 1. 1997 je nično, B.B. od 1. 1. 1998 dalje ni bil več pooblaščen, da v imenu tožene stranke dviguje poštne pošiljke, zaradi česar je Pošta Slovenije ravnala nezakonito, ko je B.B. dne 23. 12. 2013 vročila poštno pošiljko s tožbo in pozivom na odgovor v postopku. Poštna pošiljka je bila toženi stranki tako 23. 12. 2013 vročena nezakonito, posledično navedeno pa ni mogel pričeti teči 30 dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo. Zato je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določili 318. člena ZPP, saj za izdajo tovrstne sodbe ni bil izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena. Tako je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi veljavni zakon iz leta 1997 ter splošni pogoji so izrecno določali, da sme uporabnik poštnih storitev z enim pooblastilom pooblastiti največ tri osebe, ki v njegovem imenu prevzemajo poštne številke, kar je tožena stranka storila s pooblastilom z dne 10. 10. 2005 in na novo pooblastila tri osebe (med katerimi ni B.B.) za prevzemanje vseh pošiljk. Vročitev tožbe in poziva je bila tako tudi nezakonita iz tega razloga in je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč tudi zmotno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je odločilo, da je potrebno invalidsko nadomestilo upoštevati pri osnovi za izračun odpravnine. Sodišče se je sklicevalo na prakso višjih sodišč, pri tem pa spregledalo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 227/2009, s katero je sodišče odločilo o reviziji zoper sodbo višjega sodišča Pdp 526/2008, na katero se med drugim sklicuje tožeča stranka. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS to nadomestilo ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela zaradi česar, ga ni mogoče šteti za sestavni del plači in posledično se tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR. Sodišče bi moralo upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 301/2009, v kateri je tudi glede delne invalidske pokojnine zavzeto stališče, da se slednja ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izdano zamudno sodbo v celoti razveljavi ter odgovor na tožbo z dne 24. 1. 2014 upošteva kot pravočasnega in izpelje dokazni postopek skladno z določili ZPP.

Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predlaga, da sodišče vse pritožbene navedbe šteje tudi kot navedbe in sestavni del predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tajnica pri toženi stranki je dne 27. 12. 2013 prišla v službo in na mizi našla poštne pošiljke, za katere je avtomatično sklepala, da jih je tega dne dvignil eden od pooblaščenih kurirjev, zaradi česar je na vse pošiljke odtisnila sprejemno štampiljko z datumom 27. 12. 2013. Tožena stranka je bila z dejstvom, da je bila sporna poštna pošiljka dvignjena na pošti že 23. 12. 2013 seznanjena šele 3. 2. 2014, ko je prejela zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi izdalo sklep z dne 25. 2. 2014, s katerim je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Tožena stranka zoper navedeni predlog ni vložila pritožbe, tako da je sklep postal pravnomočen.

Pritožbeno sodišče v predmetni zadevi tako odloča le o pritožbi zoper zamudno sodbo in pri tem ugotavlja, da je pritožba zoper zamudno sodbo delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Utemeljene so pritožbene navedbe glede absolutne bistvene kršitve določb ZPP po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožba toženi stranki vročena v odgovor ter da tožena stranka ni pravočasno odgovorila, saj je sodišče prejelo odgovor na tožbo 24. 1. 2014, to je po izteku 30 dnevnega roka, ki se je iztekel 21. 1. 2014. Pritožbeno sodišče navaja, da so sicer neupoštevne pritožbene navedbe glede nepravilne vročitve tožbe toženi stranki, saj je tožena stranka tožbo s pozivom na odgovor nedvomno prejela, podala pa je odgovor na tožbo prepozno, ker je zmotno štela, da je B.B. dvignil poštno pošiljko 27. 12. 2013. Iz povratnice, ki se nahaja v spisu izhaja, da je prejemnik prejel pošto 23. 12. 2013, dejstvo, da jo je sprejel nepooblaščeni B.B. pa na pravilnost vročitve toženi stranki ne more vplivati. Tožena stranka je namreč tista, ki je dolžna, da organizira delovni proces tako, da ne bo trpela pravno neugodnih posledic. V kolikor je eventualno Pošta Slovenije izročila poštno pošiljko nepooblaščenemu referentu B.B., zaposlenem pri toženi stranki, pa tožena stranka to lahko ureja le s Pošto Slovenije in svojim delavcem in eventualno od njiju uveljavlja morebitno odškodninsko odgovornost zaradi nepravilne vročitve. Je pa sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker bi moralo sodišče glede odločitve o višini odpravnine postopati na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP in tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti ali odločati na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP, ki sicer določa, da sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Pritožba namreč utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v delu, kjer je sodišče odločilo, da je nadomestilo za invalidnost, ki ga je tožnik prejemal od ZPIZ, potrebno upoštevati pri odmeri odpravnine. Sodišče bi moralo pri odmeri višine odpravnine upoštevati tako le Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo (Ur. l. RS št. 108/2005 s sprem. - KP), ki v 1. odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine lahko presega 10-kratnik osnove iz ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na odločitve pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 1085/2008 in Pdp 526/2008, pri čemer pa je sodišče spregledalo sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 227/2009, s katero je sodišče odločilo o reviziji zoper sodbo višjega sodišča Pdp 526/2008.V tej zadevi je bilo sprejeto stališče, da nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker po mnenju Vrhovnega sodišča RS to nadomestilo ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, ga ni mogoče šteti za sestavni del plače in posledično se tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR (v konkretnem primeru tudi po KP). Ustavna pritožba zoper to sodbo Vrhovnega sodišča RS je bila zavržena, sicer pa v razmerju do sodb višjih sodišč Vrhovno sodišče RS skrbi za poenotenje in ustalitev sodne prakse. Zato bi moralo sodišče upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 301/2009, v kateri je tudi glede delne invalidske pokojnine zavzeto stališče, da se slednja ne všteva v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v točki I in III ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.