Jedro

Tožena stranka je prepričljivo ugotovila, da tožnik ni znal odgovoriti na osnovna vprašaja o podjetju, v katerem ima 49% poslovni delež, oziroma so bili njegovi odgovori nejasni ali netočni, na tej podlagi pa je pravilno sklepala, da je razlog za zavrnitev dovoljenja iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v obravnavanem primeru podan, zaradi česar je njegovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja utemeljeno zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika A.A., državljana Kitajske, za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zavrne. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 9. 9. 2015 delodajalec M. d.o.o., Trbovlje, vložil prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika pri Upravni enoti Trbovlje, kateri so bila priložena vsa potrebna dokazila. Upravna enota je v postopku preverjala, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo dovoljenja, in s tem namenom je bil tožnik na podlagi zaprosila dne 20. 10. 2015 zapisniško zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Pekingu. Upravni postopek se je vodil v slovenskem jeziku, tožniku pa je bila zaradi nerazumevanja slovenskega jezika postavljena tolmačka L.J. Tožnik je bil na zaslišanju seznanjen z ugotovljenimi dejstvi v postopku in dana mu je bila možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, vendar izjave ni podal. Dne 26. 11. 2015 je bil seznanjen z ugotovitvami, da se mu izdaja prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrne, ker obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2), in ker ne namerava v Republiki Sloveniji bivati v skladu namenom zaposlitve ali dela, ki ga navaja v svoji prošnji (1. alineja prvega odstavka 35. člena in peti odstavek 35. člena ZTuj-2). Dne 14. 12. 2015 se je na seznanitev po pooblaščencu odzval z izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, vendar po mnenju tožene stranke v izjavi ni predložil dokazil in podal argumentov v takšni meri, da bi lahko spremenili odločitev.

2. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih odgovorov na vprašanja ugotovila, da so ti v večini nejasni, neprepričljivi, netočni ali pa tožnik nanje ne pozna odgovora. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da tožnik ni znal odgovoriti na osnovna vprašanja o podjetju, v katerem ima 49% poslovni delež, ali pa so bili njegovi odgovori nejasni ali netočni. Tožnik ni vedel, da svojega poslovnega deleža ni kupil, temveč ga je pridobil neodplačno, ni vedel, kakšno dovoljenje za delo je pridobil, niti ni vedel, kakšna dela naj bi po individualni pogodbi o zaposlitvi v svojem podjetju opravljal ter o višini plače in dolžini letnega dopusta. Tožnik ni poznal naslova, kjer naj bi po prihodu v Slovenijo prebival, ne pozna pravnega reda Republike Slovenije, prav tako pa je Veleposlaništvo RS v dopisu navedlo svoja opažanja pri opravi zaslišanja, in sicer, da je tožnik pri vprašanju, na katerem naslovu se nahaja njegovo podjetje, poskušal naslov napisati na papir, nato pa je uslužbenki predal svoj telefon z napisanim naslovom, in ugotovljeno je bilo, da so bili v sporočilu poleg naslova napisani tudi drugi podatki in navodila za posredovanje odgovorov v zaslišanju.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka natančneje pojasnjuje nekonsistentnosti tožnikovih odgovorov, na podlagi katerih sklepa, da obstaja velika verjetnost, da je tožnik pridobil 49% poslovni delež v podjetju in dovoljenje za delo tujega zastopnika zgolj z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in ne z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kar predstavlja razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tako ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da je pridobil delež podjetja M. d.o.o. odplačno, čeprav je bila pridobitev neodplačna. Tožena stranka zavrača navedbe pooblaščenca iz izjave z dne 14. 12. 2015, da je bilo vprašanje postavljeno napačno oziroma, da je prišlo do nesporazuma pri prevodu, saj je bila tožniku na zaslišanju postavljena tolmačka, ki se šteje za strokovno usposobljeno za tolmačenje, prav tako pa je imel tožnik na zaslišanju možnost podati na zapisnik kakršnokoli izjavo o ugotovljenih dejstvih v postopku, pa tega ni storil. Nepoznavanje stanja in netočni ter nejasni odgovori tožnika ne morejo biti razlog za nesporazum pri tolmačenju, tožnik pa kot direktor in 49 % družbenik ni vedel, ali je delež v podjetju kupil ali ga je dobil neodplačno. Tožnik je glede poznanstva z osebo B.B., od katere je neodplačno pridobil poslovni delež, povedal, da mu jo je predstavil C.C. dne 29. 6. 2015 in da mu je slednji posredoval le njegovo fotografijo, osebno pa ga ni srečal. Tožena stranka je z vpogledom v uradne evidence AJPES ugotovila, da je do sprememb pri družbenikih in pri zastopanju podjetja prišlo že dne 9. 6. 2015, ko je B.B. izstopil iz družbe in vanjo vstopil tožnik, pooblaščenec pa je nato v izjavi navedel, da je šlo pri tem vprašanju za pomoto in da je tožnik osebo B.B. spoznal že približno en mesec prej. Tožena stranka je dopustila možnost, da se tožnik ni spomnil točnega datuma srečanja z bivšim lastnikom podjetja, vendar pa je neobičajen odgovor o tem, da se tožnik ni spomnil, ali je osebo spoznal osebno ali pa le po fotografiji, kar poraja dvom v resničnost njegove izjave in v tožnikov resnični namen prebivanja. Na vprašanje, kako se imenuje podjetje, v katerem bo tožnik delal ob prihodu v Slovenijo, je tožnik odgovoril, da bo zaposlen v podjetju T., kar po opombi Veleposlaništva RS v Pekingu pomeni modro nebo. Veleposlaništvo RS je navedlo tudi, da tožnik ni razumel vprašanja o tem, kakšna je pravnoorganizacijska oblika podjetja. Pooblaščenec tožnika je v izjavi navedel, da se v kitajščini uporabljajo simboli in da je tožnik na podlagi simbola navedel T., tožnik pa bi pravnoorganizacijsko obliko podjetja navedel, v kolikor bi bil o tem izprašan, saj je z osnovnim pomenom tega pojma seznanjen. Tožena stranka ugotavlja, da se od lastnika podjetja z 49 % poslovnim deležem pričakuje, da pozna pravilno ime svojega podjetja, saj gre za osnovni podatek o podjetju. Kljub uporabi simbolov v Kitajščini tožnik zaproša za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji in od tujca ni nemogoče pričakovati, da bo poznal pravilno ime podjetja, kjer naj bi se zaposlil in ki ga bo zastopal ter bo to ime nato znal pravilno uporabljati v pravnem prometu. Hkrati je od 49% lastnika pričakovati, da ve, za kakšno obliko podjetja gre. Tožniku je bilo na zaslišanju postavljeno vprašanje o pravnoorganizacijski obliki podjetja, vendar ga tožnik ni razumel, hkrati pa na zaslišanju ni podal nobene izjave ali pojasnila, četudi z nestrokovnimi izrazi, in na ta del vprašanja ni odgovoril, čeprav je imel možnost to storiti. Veleposlaništvo RS je toženo stranko seznanilo celo, da tožnik ni razumel vprašanja o tem, kaj pravnoorganizacijska oblika podjetja sploh je.

4. Tožena stranka je pri odločitvi upoštevala tudi opažanja Veleposlaništva RS o tem, da tujec ni znal odgovoriti na vprašanja o podjetju, v katerem ima lastniški delež, da je imel težave pri vpisu kitajskega naslova in kontaktnih podatkov v obrazec in da je tožnik skušal naslov, kjer se nahaja podjetje v Sloveniji, napisati na papir, nato pa je uslužbenki Veleposlaništva RS predal svoj telefon, ker je bil napisan naslov, pri čemer so bili v sporočilu poleg naslova vpisani tudi drugi podatki in navodila za posredovanje odgovorov v zaslišanju. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni znal brez pomoči telefona sam odgovoriti na vprašanje o naslovu svojega podjetja v RS, na kar je pooblaščenec tožnika odgovoril, da se je tožnik Kitajec navajen sporazumevati s pismenkami in da mu znanje slovenskega jezika še ne gre, zaradi česar si pomaga z zapisovanjem v svojem maternem jeziku. Navedel je tudi, da od tujca ni mogoče pričakovati, da si bo zapomnil slovenske naslove in da obstajajo težave Kitajcev pri pomnjenju slovenskih besed. Tožena stranka navedbe pooblaščenca sprejema kot upravičene, saj med kitajščino in slovenščino obstajajo velike razlike, vendar pa navaja, da je bila ravno zaradi tega tožniku postavljena tolmačka, prav tako pa je tožena stranka v tem delu upoštevala prej navedena opažanja Veleposlaništva RS.

5. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik na vprašanje o osnovni dejavnosti podjetja odgovoril, da bo podjetje odprlo trgovino, v kateri bo prodajalo obleke in hrano, iz registra AJPES pa je razvidno, da je glavna registrirana dejavnost podjetja M. d.o.o. „restavracije in gostilne“. Pooblaščenec tožnika je s tem v zvezi navedel, da iz opisa dejavnosti družbe v notarski listini št. ... z dne 9. 6. 2015 ni razvidno, katera je glavna dejavnost družbe in zaradi tega tudi od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi izpostavil glavno dejavnost, vprašanje v tej smeri pa mu ni bilo postavljeno. Tožena stranka je obrazložila, da je bilo tožniku postavljeno vprašanje o osnovni dejavnosti njegovega podjetja, od tujca, ki v tujo državo prihaja voditi podjetje, pa se pričakuje, da bo natančno vedel, s čim se bo podjetje ukvarjalo in kakšna je njegova osnovna dejavnost. Dejavnost trgovine ter restavracije in gostilne je sorodna, ni pa enaka, kar bi direktor svojega podjetja gotovo vedel. Glede velikosti poslovnega deleža je tožnik pravilno navedel, da znaša 49%, vendar pa je povedal, da je za pridobitev poslovnega deleža uporabil sredstva, ki jih je zaslužil na Kitajskem, čeprav iz registra AJPES izhaja, da je bila pridobitev neodplačna. Pooblaščenec tožnika je v izjavi pojasnil, da je tožnik pri odgovoru na to vprašanje mislil na sredstva, ki jih bo vložil v podjetje po pridobitvi dovoljenja, tožena stranka pa na to odgovarja, da je bila tožniku v postopku postavljena tolmačka in da mu je bila dana možnost izjave, tožnik pa je svoje strinjanje s podanimi izjavami potrdil s svojim podpisom. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik povedal, da mu je bilo izdano dovoljenje za delo kot delničarju za obdobje dveh let, iz registra AJPES pa izhaja, da družba M. d.o.o. ni delniška družba, in da vrsta delovnega dovoljenja, ki ga je navedel tožnik, po slovenski zakonodaji ne obstaja. Po mnenju tožene stranke se pričakuje, da bo direktor z 49% deležem vedel, kakšno vrsto podjetja bo vodil in kakšno vrsto dovoljenja za delo poseduje, česar pa tožnik ni izkazal. Glede vprašanja o podpisu individualne pogodbe o zaposlitvi in o tem, kakšno delo naj bi tožnik po pogodbi opravljal, je slednji povedal, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi za obdobje dveh let in da bo prodajal obleke in hrano. Tožena stranka je po vpogledu v podpisano pogodbo o zaposlitvi ugotovila, da je tožnik pogodbo sklenil za delovno mesto direktorja družbe, ne pa za delovno mesto prodajalca obleke in hrane, da mandat po pogodbi traja 4 leta in da je opredeljen nastop dela od 10. 8. 2015 do 9. 8. 2017. Ugotovila je, da se izjave tožnika o nalogah in pooblastilih razlikujejo od tistih, ki so opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, in da nepoznavanje osnovnih nalog, opredeljenih v pogodbi o zaposlitvi, glede na to, da sta zahtevnost dela prodajalca obleke in hrane ter direktorja bistveno različna, poraja utemeljen sum, da je tožnik postal delni lastnik podjetja zgolj z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, saj ni poznal svojih nalog, ki naj bi jih po pogodbi o zaposlitvi opravljal. Pooblaščenec tožnika je v izjavi navedel, da je družba M. d.o.o. majhna in da mora direktor opravljati tudi fizična dela, kot je na primer prodaja, in da zakon tega ne preprečuje, tožena stranka pa na navedeno odgovarja, da to sicer drži, vendar pri tem ne gre za dela, ki naj bi jih tožnik v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi opravljal in na podlagi česar mu je bilo izdano dovoljenje za delo tujega zastopnika. Tudi odgovori, ki se nanašajo na višino plače in trajanje letnega dopusta, kažejo na to, da tožnik elementov pogodbe o zaposlitvi ne pozna natančno in se zato poraja vprašanje, ali ima sploh namen delati v skladu s sklenjeno pogodbo, saj ne pozna njenih osnovnih elementov.

6. Tožnik ni vedel niti, ali ima podjetje M. d.o.o. odprt transakcijski račun in pri kateri banki, po mnenju tožene stranke pa se pričakuje, da bo direktor svojega podjetja vedel, ali njegovo podjetje ima transakcijski račun (četudi ne ve, pri kateri banki), saj brez transakcijskega računa ne more zakonito poslovati. Pooblaščenec tožnika je v izjavi navedel, da se tožnik na zaslišanju zaradi težav s pomnjenjem slovenskih besed ni spomnil, pri kateri banki ima podjetje odprt transakcijski račun, vedel pa je, da ga ima, a po mnenju tožene stranke to ne drži. Tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v pravilni prevod in tolmačenje izjave tožnika, iz slednje pa izhaja, da tožnik ni vedel, ali ima njegovo podjetje transakcijski račun ali ne. Nepoznavanje osnovnih pravil poslovanja podjetja, ki naj bi jih tožnik opravljal kot direktor po pogodbi o zaposlitvi, ter nepoznavanje delovne, davčne in gospodarskopravne zakonodaje (tožnik je namreč povedal, da zakonodaje ne pozna, da pa ve, da je treba spoštovati določila pogodbe, za katera se je na zaslišanju izkazalo, da jih prav tako ne pozna), po prepričanju tožene stranke utemeljuje domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Obstoj te domneve nazadnje potrjuje dejstvo, da je tožnik na vprašanje o tem, kje bo nastanjen v Republiki Sloveniji in na katerem naslovu, odgovoril, da bo prebival blizu podjetja, da naslova ne pozna in da naj bi prebival skupaj s C.C. Tožena stranka ugotavlja, da njegova izjava sicer delno drži in da je razumljivo, da tujcu, ki prvič prihaja v Slovenijo, nekdo pomaga pri urejanju dokumentacije. Kljub temu pa se pričakuje, da bo tujec, ki prvič prihaja živet in delat v Republiko Slovenijo, vedel vsaj, na kateri naslov in v katero mesto prihaja ter kje se bo nastanil. 7. Tožena stranka na podlagi presoje vsakega dokaza in ugotovljenega dejstva posebej ter vseh skupaj ugotavlja, da obstaja velika verjetnost, da je tožnik pridobil 49% poslovni delež v podjetju in dovoljenje za delo tujega zastopnika zgolj z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in ne z namenom, zaradi katerega je tožnik za dovoljenje zaprosil. Vse navedbe iz obrazložitve po oceni tožene stranke predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zaradi česar je bilo potrebno njegovo prošnjo zavrniti na podlagi 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 8. Tožnik v tožbi nasprotuje zaključkom tožene stranke in glede ugotovljenega dejanskega stanja izpostavlja sledeče. Glede ugotovitve, da tožnik poslovnega deleža v podjetju ni kupil, temveč ga je dobil neodplačno, navaja, da iz napačno navedenega ali prevedenega pridobitnega načina poslovnega deleža ne izhaja zaključek o obstoju velike verjetnosti, da je tožnik vložil prošnjo le z namenom prebivanja v Republiki Sloveniji in da zaradi tega obstaja domneva, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Med to trditvijo in zaključkom ni logične povezave. Da je šlo za napačen zapis v zapisniku, izkazuje tudi vprašanje o tem, koliko časa pozna B.B., saj je tožnik podal pripombe glede srečanja te osebe in je povedal, da gre pri zapisu za pomoto v datumu ter da je navedeno osebo spoznal mesec dni prej, čemur tožena stranka sledi in dopušča možnost, da tožnik natančnega datuma srečanja z bivšim lastnikom ne more vedeti. Tožena stranka neutemeljeno sklepa, da nejasen odgovor o tem, ali je tožnik to osebo srečal osebno ali mu je bila posredovana le njegova fotografija, poraja dvom v njegove izjave in resnični namen prebivanja. Četudi pa bi tožnik navedel napačen datum srečanja s prejšnjim lastnikom, to ne bi smelo biti ovira za izdajo dovoljenja, saj podatek o njunem srečanju za to zadevo ni bistven in iz datuma srečanja tudi ni mogoče napraviti zaključka o namenu bivanja tožnika in o tem, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Glede imena podjetja T., kar pomeni ..., tožnik navaja, da še prebivalci bivše Jugoslavije napačno uporabljajo sklone in da toženi stranki ni poznano, kako se v kitajščini sklanja M., zato očitek o nepoznavanju firme podjetja ni utemeljen. Glede vprašanja o pravnoorganizacijski obliki podjetja navaja, da gre za strokoven pojem, ki se razlikuje po posameznih državah, zato mora izpraševalec ob nerazumevanju strokovnega izraza le-tega obrazložiti. V kolikor bi tožnik razumel vprašanje, bi nanj odgovoril, a mu vprašanja in podvprašanja v tej smeri niso bila postavljena. Glede navedbe tožene stranke, da je imel tožnik pri vpisu naslova in kontaktnih podatkov v obrazec težave, tožnik navaja, da si vsak običajno skrben človek podatke, ki si jih je težje zapomniti, zapiše, kar ni nič nenavadnega in nedopustnega, očitki o nepoznavanju firme in pravnoorganizacijske oblike pa so tako neutemeljeni. Glede očitka, da tožnik ni vedel na pamet povedati, kje je sedež podjetja in je pri tem vprašanju predložil telefon, tožnik navaja, da je s tem, ko je pokazal naslov v telefonu, pravilno odgovoril na vprašanje, in da ni bil opozorjen, da si ne sme pomagati z zapisi v telefonu. Pojasnjuje, da si mora zaradi velikih razlik med slovenskim in kitajskim jezikom zapisovati čim več podatkov. Na vprašanje o tem, kakšna je osnovna dejavnost podjetja, tožnik ni napačno odgovoril, saj je bil tožnik prepričan, da je vsa dejavnost, ki je opisana v pogodbi o ustanovitvi družbe, glavna dejavnost, prav tako pa je prodajo hrane mogoče uvrstiti pod restavracijo in gostilno. Tožnik pojasnjuje, da podjetje M. d.o.o. posluje predvsem kot trgovina z neživilskimi proizvodi, ki jih prodaja na tržnicah po Sloveniji, in z navedbo, da podjetje prodaja obleke, je tožnik navedel dejavnost, katera se dejansko v pretežnem delu opravlja. Tožnik je v izjavi o dejstvih izpostavil glavno dejavnost in pri tem navedel, da podjetje v Sloveniji prodaja obleko in druge neživilske artikle ter da hrane trenutno ne prodaja, tožena stranka pa v svoji odločbi temu ne oporeka, vendar kljub temu trdi, da tožnik ne pozna dejavnosti podjetja. Tožena stranka se opira predvsem na zapis v evidenci AJPES, ne pa na dejanske ugotovitve. Tožnik je nadalje pravilno odgovoril, da njegov poslovni delež v podjetju znaša 49%, glede njegove navedbe o tem, kje je dobil sredstva za ta delež, pa je že v izjavi o dejstvih pojasnil, da je s tem, ko je dejal, da je uporabil sredstva, ki jih je zaslužil na Kitajskem, imel v mislih denar, ki ga bo vložil v firmo po pridobitvi enotnega dovoljenja. Tožnik poudarja, da mu ni bilo zastavljeno vprašanje, na kakšen pridobitni način je dobil delež, vprašanje, kje je dobil sredstva, ki jih je vložil v podjetje, pa ni zadosti določno in razumljivo. V zvezi z vprašanjem, kakšno dovoljenje za delo je tožnik že pridobil in za kakšno obdobje, tožnik v tožbi pojasnjuje, da je želel reči, da je kot družbenik in kot zastopnik dobil delovno dovoljenje za dobo dveh let in da gre tu za problem jezika oziroma za napako v prevodu. Glede vprašanj, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi, tožnik navaja, da je opisal svoje delo s tremi besedami (prodaja hrane in obleke) in da se direktor ukvarja s prodajo. V kolikor bi bil pozvan, naj našteje še druge naloge, bi to storil. Prav tako pri majhnih podjetjih direktorji poleg sklepanja pravnih poslov, opravljajo tudi prodajo in druga potrebna dela, za dela, ki jih ne obvladajo, pa najamejo poslovne partnerje. Pri tem tožnik dodaja, da se v Sloveniji ne zahteva, da ima direktor posebno kvalificirano znanje. Glede neto plače tožnik navaja, da v času zaslišanja točnega zneska ni mogel navesti, glede letnega dopusta pa pojasnjuje, da zaposleni lahko koristi manj dopusta od tistega, ki je predviden s pogodbo o zaposlitvi, in da je tožnik navedel 10 do 15 dni, zato ker Kitajci običajno koristijo toliko dni dopusta. Tožnik navaja, da se res ni spomnil, pri kateri banki ima odprt transakcijski račun, in številko računa, da pa ima ta podatek zapisan, in v kolikor bi bil pripravljen na to vprašanje, bi si podatek vpisal v telefon. Tožnik je vedel in ve, da ima podjetje odprt transakcijski račun, banke in številke računa pa si ni zapomnil zaradi težav z jezikom. Tudi naslova bivanja v Republiki Sloveniji si tožnik ni zapomnil zaradi težav z jezikom, ima pa zapisanega in je to zapisano tudi v pogodbi, prav tako pa ve, da je to blizu sedeža podjetja.

9. Tožnik povzema, da realna presoja izpostavljenih očitkov ne omogoča zaključka, ki ga je sprejela tožena stranka, prav tako pa poudarja, da je na Kitajskem komuniciral preko tolmačke in da mu nikoli ne bo znano, ali je bilo prevajanje ustrezno oziroma pravilno. Možnosti kontrole ob zaslišanju ni imel, z vsebino prevoda pa je bil dejansko seznanjen šele, ko je angažiral svojega prevajalca v Sloveniji. Tožena stranka ni upoštevala izjave tožnika z dne 11. 12. 2015, tožnik pa je bil na Kitajskem prepričan, da je tolmačkin prevod točen. Tožnik poudarja, da izpolnjuje pogoje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, prav tako pa zahteva tudi povrnitev nastalih stroškov postopka.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik v tožbi ne navaja drugačnih dejstev, kot jih je navedel že v svoji izjavi z dne 11. 12. 2015 in do katerih se je tožena stranka v odločbi opredelila. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je bila tožniku zavrnjena izdaja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Ta se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, skladno z drugim odstavkom 37. člena ZTuj-2 izda, če tujec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. do 7. oziroma 9. do 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja.

13. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo navedla 6. alinejo prvega odstavka 55. člena Ztuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka prepričljivo ugotovila, da tožnik ni znal odgovoriti na osnovna vprašaja o podjetju, v katerem ima 49% poslovni delež, oziroma so bili njegovi odgovori nejasni ali netočni, na tej podlagi pa je pravilno sklepala, da je citirani razlog za zavrnitev dovoljenja v obravnavanem primeru podan, zaradi česar je njegovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja utemeljeno zavrnila. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz odločbe tožene stranke, ki jo je prav iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v tej obrazložitvi. Sodišče dodaja in obrazložitev deloma dopolnjuje zgolj, kot sledi:

15. Neutemeljene so tožbene trditve v smeri, da ugotovitve tožene stranke niso točne in da na njihovi podlagi ni mogoče utemeljiti obstoja domneve o tem, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Drži sicer, da zgolj nepoznavanje ene izmed značilnosti tožnikovega podjetja oziroma nejasen odgovor na eno izmed zastavljenih vprašanj, še ne more biti podlaga za obstoj navedene domneve, vendar pa gre v obravnavanem primeru za nepoznavanje oziroma nenatančno poznavanje več okoliščin, ki so povezane s tožnikovim podjetjem, kar ob upoštevanju dejstva, da ima tožnik v podjetju 49% poslovni delež in da naj bi v njem po prihodu v Republiko Slovenijo opravljal vodilno funkcijo direktorja, tudi po presoji sodišča vzbuja dvom, da namerava tožnik dovoljenje pridobiti skladno z namenom, zaradi katerega je zanj zaprosil. Neprepričlivost tožnika pri določenih nebistvenih okoliščinah, kot je na primer srečanje osebe B.B., tako sama po sebi še ne zadošča za obstoj omenjene domneve, vendar pa skupaj z netočnimi odgovori na druga vprašanja, kot so na primer način pridobitve poslovnega deleža, ime podjetja, pravnoorganizacijska oblika podjetja, vrsta pridobljenega dovoljenja za delo in vsebina pogodbe o zaposlitvi, še posebej ob upoštevanju pojasnil Veleposlaništva RS v Pekingu o tem, da je imel tožnik v sporočilu na telefonu zabeležene vnaprej pripravljene odgovore in navodila za zaslišanje, ne omogoča drugačnega zaključka od tistega, ki ga je sprejela tožena stranka.

16. Tožnik se poleg tega ne more sklicevati na napake v prevodu in na težave zaradi velikih razlik med kitajskim in slovenskim jezikom, saj mu je bila v postopku postavljena tolmačka, ki je strokovno usposobljena za tolmačenje kitajskega in slovenskega jezika in se zato domneva, da so njeni prevodi pravilni in ustrezni, tožnik pa razen pavšalnih navedb o tem, da vsebina prevodov ni bila pravilna, ne navaja ničesar, kar bi to domnevo ovrglo. Zapisnik o zaslišanju je poleg tega javna listina (80. člen Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanj ZUP) in je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Tožnik ob koncu zaslišanja po tem, ko je bil soočen z vsemi nekonsistentnostmi njegove izjave, ni podal nobenih pripomb na zapisnik in je listino podpisal, zaradi česar se sedaj ne more posplošeno sklicevati na napačne zapise na zapisniku.

17. V zvezi z navedbami tožnika glede imena podjetja sodišče pojasnjuje, da je že Veleposlaništvo RS v Pekingu na zapisniku o zaslišanju opozorilo na napačno navedbo firme podjetja s tem, ko je navedlo, da T. pomeni modro nebo, prav tako pa je navedlo tudi, da je tožnik kitajsko ime navedel v napačnem vrstnem redu, zaradi česar ne more iti zgolj za nepravilno sklanjanje besede, kot to želi prikazati tožnik. Vprašanje o pravnoorganizacijski obliki podjetja je bilo tožniku postavljeno jasno in tožena stranka pravilno izpostavlja, da je tožnik imel možnost podati laičen odgovor, pa tega ni storil, niti iz zapisnika ni razvidno, da bi ob koncu zaslišanja po predočenju neustreznih odgovorov podal kakšno pripombo o tem, da bi potreboval kakšno dodatno pojasnilo. Glede na to, da gre za osebo, ki naj bi v podjetju ob prihodu v Slovenijo opravljala vodilno funkcijo v podjetju, od uradne osebe pri opravljanju zaslišanja ni bilo pričakovati, da bi tožniku postavila dodatna podvprašanja glede pravnoorganizacijske oblike, ki bi ga napeljala k pravilnemu odgovoru, zato tožbeni ugovori v tej smeri niso utemeljeni.

18. Glede tožbenih navedb o dejstvu, da je imel tožnik določene podatke zapisane v telefonu, saj si jih zaradi velikih razlik med jezikoma ne more zapomniti, je potrebno pojasniti, da sicer že drži, da ni nič nedopustnega zapisati si podatke, ki si jih je težje zapomniti, vendar pa v konkretnem primeru ni mogoče mimo opažanja Veleposlaništva RS v Pekingu, da je imel tožnik v sporočilu na telefonu zapisana navodila za posredovanje odgovorov v zaslišanju in da torej ne gre le za zapis bistvenih in težje zapomljivih podatkov. Zaslišanje tujca je namenjeno temu, da se preveri, ali tujec izpolnjuje pogoje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter ali s tem v zvezi pozna najbolj osnovne informacije o podjetju, kjer naj bi se zaposlil, ne pa temu, da bi tujec organu predložil vnaprej napisane identifikacijske podatke o podjetju, zato ni mogoče pritrditi tožniku, da je na zastavljena vprašanja pravilno odgovoril že samo s tem, ko je pokazal odgovor v telefonu.

19. Tožena stranka sicer resda ni upoštevala pojasnila pooblaščenca tožnika iz izjave z dne 14. 12. 2015 o osnovni dejavnosti podjetja, to je, da podjetje M. d.o.o. posluje predvsem kot trgovina z neživilskimi proizvodi, ki jih prodaja na tržnicah po Sloveniji, vendar po oceni sodišča to na zakonitost in pravilnost njene odločitve ni vplivalo. Četudi je namreč tožnik na zaslišanju deloma zadovoljivo pojasnil, s čim se podjetje dejansko in pretežno ukvarja, ugotovitve tožene stranke o nepoznavanju oziroma nenatančnem poznavanju vseh drugih osnovnih informacijah o podjetju, kot so na primer ime, pravnoorganizacijska oblika, način pridobitve poslovnega deleža, ali ima podjetje odprt transakcijski račun in druge, zadoščajo za zaključek, da tujec z veliko verjetnostjo 49% poslovnega deleža v podjetju in dovoljenja za delo tujega zastopnika ni pridobil z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo enotnega dovoljenja, in je zato mogoče domnevati, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

20. Tak zaključek potrjuje tudi tožnikovo nepoznavanje določil podpisane pogodbe o zaposlitvi, za katera tožnik v tožbi neutemeljeno trdi, da jih pozna. Sodišče ne more sprejeti tožbene navedbe, da bi tožnik poleg prodaje oblek in hrane navedel še druge naloge, ki naj bi jih opravljal, če bi bil k temu pozvan, saj je bil na zaslišanju najprej vprašan, za kakšno delo je podpisal pogodbo o zaposlitvi in je odgovoril, da bo prodajal obleke in hrano, nato pa je bil še enkrat izrecno vprašan, kakšna dela bo opravljal glede na določila pogodbe o zaposlitvi, in je ponovno odgovoril enako. Uradna oseba ga tako ni bila dolžna dodatno pozivati, naj navede še kakšne druge naloge, ki naj bi jih po pogodbi o zaposlitvi opravljal, saj je bilo vprašanje zastavljeno jasno. Prav tako je sicer res, da v majhnih podjetjih direktorji opravljajo več nalog in ne vodijo le poslov, vendar pa tožnik na zaslišanju ni omenil niti ene izmed nalog, ki bi bila zanj kot direktorja predvidena v podpisani pogodbi o zaposlitvi, v tožbi pa sedaj ne more uspeti z argumentom, da bi za dela, ki jih ne obvlada, najel zunanje pogodbene partnerje, saj se v primeru, če je podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, pričakuje, da bo večino nalog, ki jih to delovno mesto zajema, opravljal sam. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ob zaslišanju ni mogel navesti točne neto plače in tega ne obrazloži, glede števila dni letnega dopusta po pogodbi o zaposlitvi (ima 20 dni) pa njegovim neprepričljivim pojasnilom o tem, kaj je mislil z navedbo, da bo koristil 10 do 15 dni, ni mogoče slediti. Na zaslišanju je bil namreč najprej vprašan, koliko letnega dopusta ima, nato pa še izrecno, koliko letnega dopusta mu pripada po pogodbi o zaposlitvi, in je na obe vprašanji odgovoril, da ima 10 do 15 dni dopusta, zato ni mogoče sprejeti tožbenih pojasnil, da je tako odgovoril, ker Kitajci običajno koristijo toliko dni.

21. Sodišče nazadnje poudarja, da ni mogoče sprejeti naknadnih pojasnil tožnikovega pooblaščenca o tem, kaj je tožnik v resnici mislil glede načina pridobitve njegovega poslovnega deleža, kaj je želel reči glede tega, kakšno dovoljenje za delo je pridobil, oziroma glede tega, ali ima podjetje odprt transakcijski račun. Tožniku so bila o tem na zaslišanju postavljena jasna in določna vprašanja, ob koncu zaslišanja pa je bil soočen z ugotovitvami Veleposlaništva RS in je imel možnost podati izjavo oziroma pojasnilo, v kolikor je menil, da njegove izjave niso bile pravilno razumljene, a tega ni storil. Ob zaslišanju mu je bila postavljena strokovno usposobljena tolmačka, svoje strinjanje s podanimi izjavami pa je potrdil s svojim podpisom na zapisniku, zaradi česar se sedaj ne more utemeljeno sklicevati na to, da je mislil drugače, kot je povedal in kot to izhaja iz zapisnika.

22. Nepoznavanje osnovnih informacij o družbi M. d.o.o., ob upoštevanju dejstva, da ima tožnik v njej 49% poslovni delež in da naj bi ob prihodu v Republiko Slovenijo opravljal delo direktorja, po vsem obrazloženem tudi po prepričanju sodišča logično utemeljuje zaključek, da tujec poslovnega deleža in dovoljenja za delo tujega zastopnika ni pridobil z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo enotnega dovoljenja, in da je mogoče domnevati, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, to pa predstavlja razlog za zavrnitev prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Ztuj-2. 23. Odločitev tožene stranke je torej pravilna in zakonita, zato je bilo potrebno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrniti kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).